3D-to in ono
Oznaka 3D je v zadnjem desetletju prehodila dolgo pot, krasila je številne in niti malo si sorodne izdelke. V tokratni številki nas zanima predvsem področje 3D-tiskanja oziroma aditivne proizvodnje, kot ga raje označuje industrija. Ne gre več zgolj za prototipiranje in hobi projekte, pretekla leta so dokazala, da je mogoče s 3D-tiskalniki izdelati marsikaj, kar bi s tradicionalnimi proizvodnimi metodami ostalo nerealizirano.
Virusna pandemija je, kot ste lahko opazili, pospešila nekatere trende, ki so bili že sicer v vzponu, predvsem avtomatizacijo in digitalizacijo, saj so se podjetja po svetu po sili razmer morala ubadati z izboljševanjem odpornosti dobavnih verig, maloserijsko proizvodnjo na zahtevo ter celo vračanjem proizvodnje z (Daljnega) vzhoda v domače loge. V vseh teh primerih se je aditivna proizvodnja izkazala kot malodane idealna rešitev – ne glede na to, ali rabimo obrazno masko ali pa kakšen sestavni del za svoj izdelek, ki ga kitajski dobavitelj več mesecev ne bo sposoben dobaviti. Prav zato industrija 3D-tiskalnikov niti približno ni trpela toliko kot druge panoge. Še več, nekateri proizvajalci 3D-tiskalnikov so lani celo zabeležili najboljše poslovne izide v zgodovini. Verjetno bi jih kar vsi po vrsti, če ne bi bili nekateri v lasti velikih korporacij, ki so reševale svojo kožo tudi tako, da so jemale vire tam, kjer ni bilo »popolne krize«. No, to hkrati priča o pomanjkanju vizije, saj bi bilo za podjetja bržkone bolje, da bi vlagala v področja, kjer se dobesedno gradi prihodnost, ne pa reševala potapljajočo se barko.
Analitiki področju aditivne proizvodnje napovedujejo lepo prihodnost, bikovski trend je borzni izraz, ki vse pogosteje spremlja to panogo. Rast dokazujejo številne in, kar veseli analitike, predvsem raznolike naložbe, saj aditivno proizvodnjo pospešeno uvajajo v vesoljski in avtomobilski industriji, tudi letalska industrija, čeprav v velikem krču, se veseli tiskanja komponent iz aluminijevega prahu. Celo tako tradicionalna panoga, kot je gradbeništvo, zvedavo pogleduje proti 3D-tiskanju objektov.
Pa področja, ki nas utegne spremeniti za vedno, sploh še omenil nisem. Če smo lahko v preteklosti že videli 3D-tiskalnike slaščic, ki so obvladali delo s čokolado in sladkorjem, je zadnja inovacija iz prehrambne industrije res poskrbela za premikanje meja. Materialom, ki jih je mogoče natisniti, se je pridružilo meso. Izraelsko podjetje Aleph Farms je namreč s svojim 3D-tiskalnikom natisnilo goveji zrezek. Medij za tiskanje, torej meso, primerno za tiskanje, pa so znanstveniki dobili tako, da so v laboratoriju vzgojili ustrezne goveje celice.
Novic o dosežkih aditivne proizvodnje bo v prihodnjih mesecih in letih še ogromno, ob marsikateri bomo ostali odprtih ust ali zmajevali z glavo. A pod črto je aditivna proizvodnja naša prihodnost. Lepša prihodnost, saj v nasprotju z večino druge industrije ni okolju in človeku škodljiva, sploh v luči obetov, da bodo podjetja še naprej pilila svoje procese, materiale in aplikacije s ciljem (vse) bolj trajnostne proizvodnje.
Še menite, da 3D-tiskalniki niso vsemogočni?
