Če je nekdaj veljalo, da je treba v dobro video varovanje vložiti kar nekaj denarja in da take sisteme montirajo posebej specializirana podjetja, je danes tudi na tem področju zavel nov veter. No, pri nas je očitno trg teh cenejših sistemov še precej v povojih, saj smo se morali v našem laboratoriju kar potruditi, da smo od podjetij, ki prodajajo tako opremo, dejansko dobili naprave za preizkus. Predvsem zato, ker jih večinoma prodajajo (zelo) majhna podjetja...
Gotovo ste se kdaj že srečali z okenskim računalnikom, na katerem ste lahko poganjali samo Internet Explorer, kaj več pa je bilo tako ali drugače onemogočeno. Npr. v predverju kakega hotela ali na kakem sejmu. In če niste ravno računalniški znalec, ki bi poznal vse potrebne zvijače v registru in lokalnih politikah (policy) operacijskega sistema Windows XP, ste se gotovo čudili, kako jim je uspelo računalnik tako dobro "zakleniti", da je postal le še drag brskalnik po internetu.
Dobri stari terminali se vračajo, bi lahko rekli, pa vendar ni povsem tako, kot je bilo včasih. Strojna oprema se je precej spremenila, na voljo so nam širokopasovne povezave v internet, terminalski strežniki nam "strežejo" grafično okolje. Le poslovna logika ostaja - optimizacija stroškov in povečevanje produktivnosti.
Pred desetletjem in še malo so na mizah po državnih uradih čemele prav nesramno grde škatle, ki so imele na sprednji strani veliko broško z napisom IBM. To so bili časi, ko so si prave računalnike PC (beri: IBM PC) lahko privoščili le državne ustanove in velika podjetja. Večina drugih pa je lepo shajala s "kompatibilci". Posel s sestavljanjem računalnikov "po meri" je cvetel in cveti še danes, vendar sem prepričan, da je precej razlogov, da si raje omislimo računalnik prepoznavne blagovne znamke. Tu seveda mislim na blagovno znamko vrste HP, IBM, Dell ali Fujitsu-Siemens, ne pa na "blagovno znamko" Tron, PC Plus, PCX ali kaj podobnega, kar dobimo v veleblagovnici skupaj s salamo in kruhom.
Širokopasovni internet je vsekakor bistveno hitrejši od onega starega, ko smo bili priklopljeni prek navadnega ali ISDN modema. Pa vendar se nam včasih zdi, da gredo zadeve le prepočasi. Kako se prepričamo, ali so hitrosti res takšne, kot nam obljublja naš ponudnik?
Lifebook Q2010 bi zaradi svojega elegantnega videza in majhne teže (nekaj čez kilogram) lahko uvrstili med "damske" prenosne računalnike, če bi ta kategorija obstajala. Namenjen je predvsem tistim, ki so veliko na poti in potrebujejo čim lažji računalnik s čim večjo povezljivostjo. V dražjem modelu nam je tako na voljo tudi modul za tehnologijo UMTS/GPRS/EDGE, ki omogoča, da imamo tudi na poti dostop do podatkov, ki jih potrebujemo za delo.
Dellov Latitude D820 nadaljuje tradicijo svojih predhodnikov (modela D800/D810). Gre za prenosnik, ki zlahka nadomesti namizni računalnik, hkrati pa je s svojimi tremi kilogrami še vedno dovolj lahek, da ga nesemo tudi na teren. Z najnovejšo serijo procesorjev Core Duo, gigabajtom pomnilnika ter grafično kartico NVIDIA Quadro NVS 120M TurboCache je hitrejši od marsikaterega namiznega stroja. K dobri uporabniški izkušnji prispeva tudi kakovosten 15,4-palčni široki zaslon z ločljivostjo 1920 × 1200 pik. Zaradi zmogljivega grafičnega podsistema se je D820 zelo dobro odrezal pri meritvah in ga lahko brez težav uporabljamo tudi pri zahtevnejših opravilih in seveda igrah.
Tudi model Latitude D520 je nadgradnja uspešne serije, ki pri Dellu predstavlja kompromis med ceno, opremljenostjo in, posledično, zmogljivostjo. Posodobljen (v primerjavi z D510) je bil procesor, ki je zdaj dvojedrni, povečan disk (80 GB) in če izvzamemo posodobitve procesorskega nabora ter grafične kartice, so preostale značilnosti zelo podobne kot pri predhodniku.
Brezžične tehnologije vedno bolj prodirajo tudi v izdelke, kjer jih prej nismo bili vajeni. Tudi v fotoaparate. Koristi, ki jih s takim vmesnikom pridobi uporabnik, so velike. Canon tudi na področju fotoaparatov in brezžičnega povezovanja orje ledino. V novi Ixus je namreč vgradil možnost tovrstnega povezovanja po standardu 802.11b.
Dvomimo, da je kje direktor ali vodja oddelka, ki ga ne bi zanimalo, koliko so sredstva podjetja izkoriščena v službene in koliko v zasebne namene. Interes podjetja na tej točki neizogibno trči ob interese in pravice zaposlenega, ki pričakuje, da bo podjetje ravnalo v skladu s slovensko ustavo, ki varuje zasebnost slehernika. Tehnologija, ki nam je na voljo, pa je že zdavnaj presegla vse Orwellove vizije leta 1984.
