Video nadzor za plitve(jše) žepe

Objavljeno: 27.2.2007 13:15 | Avtor: Matic Zupančič | Kategorija: Preizkusi | Revija: Februar 2007

Če je nekdaj veljalo, da je treba v dobro video varovanje vložiti kar nekaj denarja in da take sisteme montirajo posebej specializirana podjetja, je danes tudi na tem področju zavel nov veter. No, pri nas je očitno trg teh cenejših sistemov še precej v povojih, saj smo se morali v našem laboratoriju kar potruditi, da smo od podjetij, ki prodajajo tako opremo, dejansko dobili naprave za preizkus. Predvsem zato, ker jih večinoma prodajajo (zelo) majhna podjetja...

Izdelki za varovanje premoženja postajajo zaradi povpraševanja cenejši, tehnologija se iz meseca v mesec izboljšuje. In kar je še pomembneje: postajajo vedno bolj prijazni do uporabnika. Povsem delujoč in uporaben sestav za video nadzor z digitalnim video rekorderjem, štirimi kamerami, mikrofonom in morda kakim dodatnim tipalom lahko v prostor namesti tudi manj izkušen uporabnik. Pravzaprav je ključno vprašanje le, ali je tak sklop sploh uporaben, oziroma ali je zanj smiselno seči v žep ali pa je varovanje nemara še vedno bolje prepustiti strokovnjakom?

Sestaviti kot lego kocke

Iz množice različnih sestavnih delov, ki jih je najti na trgu (kamere, infrardeče luči, video kartice, video rekorderji, diski, stikala, tipala), pravzaprav niti ni težko sestaviti delujoče naprave. Pri resnični postavitvi se je treba še najbolj potruditi za zagotovitev napajanja kamer in vleko potrebnih kablov (razen če so kamere brezžične) do rekorderja ali računalnika z vgrajeno kartico za video nadzor.

Takole je videti digitalni nadzorni sistem v najširši obliki.

Sicer pa, digitalizacija je danes nuja, vprašanje je le, kje naj se zgodi: že v kameri, posebni kartici, ki jo vstavimo v običajni namizni računalnik, ali pa v digitalnem video snemalniku DVR. Pa vendar so med kamerami danes še vedno edina prava resna izbira analogne kamere. Kamere IP so še vedno le zanimiva alternativa, saj kakovost v kameri digitalizirane slike še vedno zaostaja za sliko velikokrat cenejše, klasične analogne nadzorne kamere. Danes so naprodaj tudi brezžične kamere - tudi te se delijo na kamere IP in analogne in nam lahko prihranijo precej dela, saj do njih ni treba pripeljati praktično nobene infrastrukture, kot boste brali v nadaljevanju. Še celo električnega napajanja ne, saj si lahko omislimo tudi tako napravico, ki se napaja iz 12-voltne baterije. No, brezžičnost s seboj potegne tudi kakšno nevšečnost, ki izvira iz tega, da taka kamera morebiti ni edina naprava v okolici, ki uporablja frekvenčno območje 2,4 GHz. Izkazalo se je namreč, da lahko dostopna točka Wi-Fi moti sprejem analognih brezžičnih kamer. Na srečo lahko te težave omilimo z izbiranjem različnih kanalov na sprejemnikih in oddajnikih.

Področja video nadzora smo se dotaknili že v lanskem preizkusu kamer IP (januar 2006), saj so že te kamere primerne za (zelo) nezahtevno varovanje, večini pa je priložena potrebna, a ne preveč zmogljiva programska oprema, ki omogoča snemanje IP video toka.

Kako kupovati

Na vsakem koraku (ali škatli, če hočete) nas prepričujejo, da je 25 slik na sekundo tisto, kar nujno potrebujemo za video nadzor naše (ne)premičnine. Seveda gre za zvito marketinško potezo. Res je sicer, da je na zaslonu ali pozneje v datoteki slika videti bolj zanimiva in živa, če je gibljiva brez "zatikanja" in "preskokov". Vendar je shranjevanje vseh 25 slik na sekundo vendarle hudo pretiravanje. O tem se hitro prepričamo, če kdaj malce od strani poškilimo na kak nadzorni monitor na bencinski črpalki ali kje drugje. Tam se video nadzora lotevajo z drago opremo, pa bomo kljub temu večinoma ugotovili, da slika ni "živa", marveč se osvežuje tam nekje od 2- do 5-krat na sekundo. Ne da bi klicali nesrečo, vendar vam med morebitno poznejšo rekonstrukcijo nekega neljubega dogodka tistih dodatnih 20 sličic na sekundo ne bo prav dosti pomagalo. Več bi zalegle kamere višje ločljivosti, iz izdelkov katerih bi se morda dalo razbrati tudi poteze obraza, toda to so rešitve, ki že krepko presegajo (cenovni) okvir tokratnega članka ...

Pomembnejše kot število slik na sekundo je to, da kupimo sistem (zajemalno kartico ali snemalnik), ki premore zadostno število video vhodov, da bomo lahko nanj priključili vse kamere, ki si jih želimo postaviti v prostorih, da ima sistem tudi vhode za dodatna tipala (gibanja, odpiranja vrat/oken itd.) in morebiti izhode za kak zvonec. Pri snemalnikih je enako pomembno tudi to, kako posneto gradivo shraniti, ga prenesti v računalnik (USB, omrežje) oziroma ga zapeči na DVD.

Če se boste nameščanja sistema lotili sami, razmislite, kam boste kamere postavili in kakšno zorno polje naj pokrivajo objektivi kamer. V kateri izmed specializiranih trgovin vam bodo morda posodili posebno kukalo, s katerim je mogoče določiti, kakšna goriščnica objektiva bi bila najprimernejša za vaše potrebe po "pokrivanju" prostora z elektronskimi očesi.

Tudi osvetlitev prostorov ali zunanjosti, ki jo boste video nadzorovali, je pomembna pri odločitvi o vrsti kamere. Sliši se nemogoče, pa vendar bi bilo dobro, ko bi lahko kakšno kamero pred nakupom preskusili, da vidite, ali odgovarja vašim potrebam.

Ne nazadnje pa je treba omeniti tudi predpis, ki narekuje, da mora v vsakem javnem prostoru, ki ga nadzorujete s kamerami, na vidnem mestu viseti napis o video nadzoru.

Iz kupa varnostne opreme, ki smo ga zbrali za tokratni preizkus, smo sestavili tri različne video nadzorne sisteme. Vsak ima svoje prednosti, pa tudi slabosti, njihov prikaz pa naj rabi kot ponazoritev, kaj je danes mogoče narediti za razmeroma malo denarja.

Prvi sistem

Snemalnik: AverMedia EB1504 MPEG 4 DVR rekorder s 160 GB diskom, 329,66 EUR, www.ecdoo.si.

Kamera: Swann Night Hawk wireless, 104 EUR.

Kamera z infrardečo lučjo: Secunic IR1303, 104 tolarjev, oboje www.techtrade.si.

Cena sistema: 537 EUR.

Prvi sistem smo zgradili na podlagi AverMedijinega digitalnega snemalnika, ki smo mu dodali 160 GB disk; to praktično zadostuje za večino potreb po zapisovanju. Še posebej, ker posnetke shranjuje v varčnem formatu MPEG-4. Nanj smo priključili dve kameri: prva je bila kamera Secunic IR z goriščnico 3,6 mm in vgrajeno infrardečo lučko, druga pa je bila brezžična kamera Swann Night Hawk.

Najprej se pomudimo pri lastnostih kamer. Secunic je razmeroma kakovostna naprava, katere najuporabnejša lastnost je nočni vid. Snop infrardeče svetlobe, ki ga dvanajst LED diodic spušča v okolico, ima domet do 10 metrov. Med preskušanjem nas je zmotilo predvsem to, da je kamera v popolni temi preveč občutljiva za prah v zraku, saj ga je zaznala kot nekakšen "mrčes". Druga kamera, Swann Night Hawk, se odlikuje po tem, da je ni treba nameščati, ker je brezžična. Deluje lahko celo brez elektrike, saj nas reši poseben vmesnik, na katerega priključimo 9-voltno baterijo. V tem primeru se sicer lahko obrišemo pod nosom za tisti del naziva izdelka, ki daje slutiti, da kamera vidi v popolni temi; za dobro infrardečo osvetlitev bomo namreč vendarle potrebovali električno vtičnico. No, pa še v tem primeru se izkaže, da je kamera Secunic na tem področju precej boljša. Domet Swannove kamere je okrog 100 metrov, kadar se oddajnik in sprejemnik vidita in vmes ni kakšne ovire - tako vsaj trdijo tovarniške specifikacije. V praksi se izkaže, da vsaka stena doda nekaj motenj, pa vendar domet povsem zadostuje za uporabo v stanovanjski hiši. Pri nas sta bila oddajnik in sprejemnik oddaljena več kot 12 m in sta delovala brez težav. Če bi potrebovali večji domet in boljšo kakovost slike, nam izdelovalec ponuja posebne ojačevalnike signala. Brezžična dostopna točka lokalnega omrežja je zaradi podobne frekvence delovanja nekoliko motila signal, toda to smo uspešno omilili (a ne povsem odpravili) z iskanjem ustreznejšega kanala oddajanja kamere.

Avermediinemu videorekorderju je priložen program, s katerim lahko osnovno "urejamo" in pregledujemo zapise na disku ter si naredimo rezervno kopijo le-teh.

Na AverMediin digitalni snemalnik lahko priključimo do štiri kamere, štiri tipala in en izvor zvoka. Iz njega lahko sliko prikazujemo na analognem monitorju (CCTV) ali navadnem računalniškem monitorju, priključek USB pa poskrbi, da posneto gradivo enostavno pregledujemo in shranjujemo v računalnik. Žal ob tem ne moremo hkrati tudi snemati tega, kar nam v tistem trenutku prikazujejo kamere. Snemalniku je priložen tudi daljinski upravljalnik, ki precej olajša rabo. Sama navigacija po menujski strukturi, ki jo žal vidimo le na izhodu TV/VGA (računalniški program ne omogoča nastavljanja naprave), je logična in pregledna in omogoča hitro nastavitev vsega potrebnega.

Snemamo lahko z vseh štirih kamer hkrati ali pa le z ene. Tudi če smo izbrali tako imenovani "Quad mode", lahko tudi med predvajanjem že posnetega gradiva povečamo sliko ene kamere čez ves zaslon.

Drugi sistem

Kartica: GeoVision GV600 PCI, 230 EUR.

Kamera: MiniPinhole 2D56A 83,11 EUR.

Kamera: Swann Eagle Eye wireless 90,17 EUR.

Kamera: 2512A, skrita v ohišju tipala, 114,72 EUR, vse www.techtrade.si.

Cena sistema: 519,87 EUR.

V sistem smo uvrstili tri kamere, ki se odlikujejo predvsem po merah in diskretnosti. Še posebej kamera MiniPinhole izstopa po majhnosti, saj s svojimi merami 2,5 cm × 2,5 cm × 2,5 cm že skoraj sodi v kak bondovski film. Sicer pa ima (pre)majhno tipalo CCD (1/3 palca), kar se pozna na kakovosti slike v slabših svetlobnih razmerah. Na sliki namreč opazimo precej šuma. Med uporabo smo opazili, da se kamera tudi kar precej greje. Kar zadeva šum, se podobno godi tudi kameri 2512A, ki je diskretno skrita v ohišju za tipalo. No, obe kameri dajeta spodobno sliko, ko je dovolj naravne ali umetne svetlobe. Za oddaljeno lokacijo, ki nima povsem zadovoljivega napajanja ali ko v bližini ni koaksialnega kabla, pa pride prav tretja kamera - Swann EagleEye wireless. Kot podobno kamero v prejšnjem sistemu lahko tudi Eagle Eye napajamo iz 9-voltne baterije in nam tako ni treba napeljevati nobenih kablov. Čez kakovost dobljene slike se ne moremo pritoževati, saj je tudi pri slabi umetni svetlobi slika še vedno sprejemljiva, torej brez pretirano motečega šuma. Pritožimo se lahko le čez nizko ločljivost zajete slike, a to tako ali tako velja za vse kamere na tokratnem preizkusu.

Kamera, ki je skrita v ohišju za tipalo, pogosto pretirano šumi.

Jedro našega sistema je v tem primeru kartica PCI GeoVision GV600, ki ima štiri video in avdio vhode. Gre za zelo zmogljivo kartico, ki pravzaprav omogoča precej več kot navadni snemalniki. Ne moremo pa trditi, da je priložene programe ravno enostavno uporabljati, saj je v nastavitvenih pogovornih oknih obilje nastavitev in bo šlo težko brez priročnika. S tega vidika je kartica namenjena zahtevnejšim uporabnikom, ki natanko vedo, kaj lahko od nje pričakujejo. Še posebej dobro je izvedeno določanje območij, kjer bomo zaznavali gibanje, saj to postorimo z miško in enostavno označimo območje na sliki kamere. Ob zaznanem gibanju lahko nastavimo tudi pošiljanje e-pošte ali SMS. Podobno lahko označimo tudi del zornega polja kamere, ki ga ne smemo zajemati; na primer zaradi vdora v zasebnost posameznika. Na mestih, ki smo jih s tem namenom označili, bo tako le črnina. Kadar opazimo kakšno sumljivo dogajanje, lahko posnetek znova pregledamo brez prekinitve snemanja; to je pohvalno.

Zelo zmogljivo je tudi orodje Control center, s katerim lahko upravljamo več računalnikov s karticami GeoVision in njihove slike prikazujemo na enem zaslonu.

Tretji sistem

Kartica: GeoVision GV250, 180 EUR, www.techtrade.si.

Kamera: visokoločljiva 83X10H, 155,52 EUR, www.loop.si.

Kamera: TZ-906 F, 152,66 EUR, www.techtrade.si.

Cena sistema: 488,17 EUR.

Tretji sistem je zgrajen okrog šibkejše kartice GeoVision GV250 s štirimi video in avdio vhodi. Sama programska oprema je enaka kot pri prejšnjem sistemu, razlika je le v tem, koliko sličic na sekundo je sposobna zajeti. Model GV250 zajema s hitrostjo 15 slik na sekundo, kar bi moralo odgovarjati nezahtevnemu uporabniku, manjša zmogljivost pa se, ne nazadnje, pozna tudi na ceni.

Barvna brezžična kamera TZ-906 je cenovno ugodna izbira, ko potrebujemo brezžični prenos signala. Kakovost slike je najboljša, če med sprejemnikom in oddajnikom ni ovir, ko pa se znajde vmes kakšna betonska plošča ali zid, se kakovost slike pričakovano zmanjša.

Slika, ki jo oddaja TZ-906, vidno opeša, če je med oddajnikom in sprejemnikom preveč sten.

Kamera vidi tudi v popolni temi, vidnost pa naj bi bila okrog 15 metrov, čeprav je to precej odvisno od same odsevnosti okolice. Nam je uspelo še zadovoljivo infrardečo osvetlitev doseči nekje do 9 metrov. Druga kamera v sistemu je ožičena kupolasta barvna 83X10P s 3,6 mm goriščno razdaljo in nekoliko višjo ločljivostjo (580 televizijskih vrstic). Namenjena je predvsem vgradnji v strop. Slika je povsem zadovoljiva za nezahtevno rabo, moti predvsem šum, ko v okolici ni dovolj svetlobe.

Preizkusili smo tudi opremo naslednjih podjetij, vendar je zaradi omejenega prostora v članku nismo omenili:

Domex elektronika, www.domex-el.si

Interkont, www.interkont.si

STR, sl.str-int.si

Telprom, www.telprom.si

Tenzor, www.tenzor.si

Tend, www.tend.si

Varnost Maribor, www.varnost.si

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki