Objavljeno: 25.11.2006 16:26 | Avtor: Matic Zupančič | Monitor Oktober 2006

Gre res dovolj hitro?

Širokopasovni internet je vsekakor bistveno hitrejši od onega starega, ko smo bili priklopljeni prek navadnega ali ISDN modema. Pa vendar se nam včasih zdi, da gredo zadeve le prepočasi. Kako se prepričamo, ali so hitrosti res takšne, kot nam obljublja naš ponudnik?

Ponudba različnih širokopasovnih povezav v splet je (vsaj na nekaterih urbanih predelih Slovenije) doživela pravi razcvet, ki še traja. Z oglasnih panojev nas gledajo izrazi, kot so triple play, VDSL, ADSL+, UMTS in podobni. Ko nas oglaševalci prepričajo, da je njihov izdelek res najboljši, ga naročimo, počakamo, da nas (ali pa tudi ne) priklopijo v omrežje, in že lahko veselo pretakamo k sebi velike datoteke.

Lahko se nam zgodi, da smo povsem zadovoljni, še verjetneje pa se nam bo čez čas zazdelo, da je povezava "nekam počasna" in da "bi lahko šlo hitreje". V nas se vzbudi tisti nelagodni občutek, da smo bili opeharjeni, zato začnemo mrzlično iskati načine, da bi se prepričali, ali imamo prav. In tako prej ali slej pridemo do različnih spletnih mest in programov, ki nam obljubljajo najnatančnejše meritve hitrosti, s katero smo povezani v splet.

Kaj so (kilo)biti in kaj (kilo)bajti

Ob prebiranju spletnih forumov pride na dan dejstvo, da veliki večini povprečnih uporabnikov spleta ni jasna razlika med kilobiti in kilobajti (kilobyte).

Prav vsi slovenski ponudniki dostopa do interneta nam priključne hitrosti prodajajo v kilobitih na sekundo (kbps), kar je tudi v splošnem sprejeta enota za hitrost prenosa podatkov, medtem pa nam velika večina spletnih brskalnikov, odjemalcev FTP in programov v omrežjih P2P (peer to peer) prikazuje hitrost sprejemanja in oddajanja podatkov v kilobajtih na sekundo. Za pravilno primerjavo teh dveh količin je treba nekaj računanja. Izhajamo seveda iz tega, da je 1 bajt = 8 bitov. Če na hitro preračunamo, vidimo, da lahko teoretično pri priključni hitrosti 1 Mb/s (=1024 x 1024 bitov na sekundo) prenašamo datoteke z največ 131.072 bajti na sekundo oziroma, če zaokrožimo, 128 KB (kilobajti), to pa se seveda ne sliši več tako magično in hitro kot prej.

No, tako izračunana hitrost je le teoretična. V praksi je seveda drugače, saj na to, kako hitro "bo šlo", vpliva marsikaj.

Ozka grla

Začnimo pri uporabniku, ki je povezan v omrežje. Prvo ozko grlo, ponavadi tudi edino med uporabnikom in ponudnikom, nastane zaradi kakovosti telekomunikacijske infrastrukture. Ponekod so bakreni vodi od centrale do uporabnika precej zastareli, zato prihaja do motenj in posledično se znižajo prenosne hitrosti. Tudi telefonska napeljava v sami hiši ali stanovanju, kamor seveda telekomunikacijski operater nima vpogleda, je lahko vzrok za precejšnje znižanje hitrosti, še posebej, če smo naročeni na storitev VDSL ali ADSL2+, ki sta še posebej občutljivi za kakovost bakrenih vodov. Če zdaj stanje samo prezrcalimo na drugo stran, spet k nekemu drugemu končnemu uporabniku, se slika ponovi. Rezultat je seveda ta, da si ta dva uporabnika lahko izmenjujeta datoteke le s tako hitrostjo, ki jo je še sposoben zagotavljati počasnejši izmed njiju. Vsaj če ne pride do kakih drugih motenj, nekje drugje v internetu.

Eden izmed velikih zastojev, ki nas lahko doletijo in ki je imel svetovne posledice, je bil 11. september 2001, ko sta se v New Yorku podrli stolpnici WTC, pod katerima je bilo telekomunikacijsko vozlišče. Tiste dni je bil promet z Združenimi državami precej moten, saj so bile uporabljene počasnejše rezervne povezave.

Zdaj, ko si lahko ponekod v Sloveniji naročimo tudi gigabitni priključek v internet, pa vedno bolj prihajajo v ospredje tudi druga ozka grla. Med uporabnikom in strežnikom (ali drugim uporabnikom) je ponavadi na desetine naprav, večinoma usmerjevalnikov, in na vsaki lahko pride do upočasnitev, vendar se v praksi to manj očitno zaznava in taki pojavi niso prav pogosti (morda je to še najlepše videti, če posodabljate računalnik s popravki zjutraj pred deveto, ko se zbudi Evropa, ali pa popoldne, ko se zbudijo ZDA - pred deveto vse deluje krasno, nato malce manj, okrog treh popoldne pa so prenosi že prav nesramno počasni, če jih primerjamo z jutranjimi).

Poudariti je treba, da lahko hitrost svojega priključka izkoristimo v polni meri le, kadar sta oba konca, ki želita komunicirati, v omrežju istega ponudnika internetnih storitev ali pa sta omrežji vsaj neposredno povezani prek stičišča omrežij internetnih ponudnikov, prek katerega si ponudniki izmenjujejo medsebojni promet. V Sloveniji tako vlogo prevzema SIX (Slovenian Internet eXchange), v katerega so vključeni vsi večji ponudniki internetnih storitev pri nas (fizično je to kletna soba pod nekdanjo stolpnico Kanala A v Ljubljani).

Kako pripraviti računalnik za merjenje

Da bi bili dobljeni rezultati naših meritev čim bolj objektivni, moramo najprej poskrbeti za to, da je edini promet iz našega omrežja v internet zgolj tisti, ki ga ustvarjajo meritve. Torej bomo morali izključiti vse porabnike povezave: morebitne druge računalnike v krajevnem omrežju in vse programe, ki ustvarjajo omrežni promet; to so na primer programi za takojšnje sporočanje ali programi za omrežja vsak z vsakim - P2P. Če imamo Windows XP, lahko na zavihku Networking v Task managerju tudi preverimo, kako uspešni smo bili s pripravljanjem pravšnjega okolja za meritve. V rubriki Network utilization mora biti vrednost vedno čim bolj pri ničli. Lahko pa si pomagamo tudi s preprostim programom DU Meter (v okvirju), ki nam še preprosteje pove, kaj se (ne) dogaja v našem omrežju. Ko računalnik bolj ali manj ne oddaja in sprejema omrežnih podatkov, je pripravljen za preverjanje hitrosti internetnega priključka.

Osnovne in tudi podrobnejše podatke o dejavnosti naše omrežne kartice nam lahko da tudi Task manager v Windows XP.

Stanje na informacijski avtocesti

Zanimiva spletna stran, ki ponuja trenutno "prometno poročilo" o stanju v internetu, je na naslovu http://www.internettrafficreport.com/. Tam lahko (bolj za zabavo, kot da bi vam to res kaj koristilo) dobite informacije o stanju na svetovni informacijski avtocesti. Z raziskovanjem v globino lahko pridete tudi do informacij o stanju omrežij večjih ponudnikov dostopa do interneta.

Posodobljeno poročilo o stanju na cestah globalne vasi

Spletni merilniki hitrosti

Ko nismo najbolj zadovoljni s hitrostjo našega internetnega priključka in se nam zdi, da bi moralo vse skupaj delovati hitreje, iščemo načine, kako bi izmerili in ponudniku ter sebi dokazali, da nas občutki ne varajo. Ena izmed možnosti so spletni merilniki hitrosti.

Lahko uporabimo kakega tujega, vendar se moramo zavedati, da podatki niti približno ne bodo odsevali resničnega stanja, saj so strežniki, ki opravljajo meritve, največkrat nameščeni nekje v Združenih državah Amerike. To samo po sebi še ne bil tak problem, če tudi v omrežnem smislu ne bi bili daleč. Merilnik hitrosti, ki smo ga uporabili za sliko ob tem zapisu, je bil v našem primeru od nas oddaljen 16 skokov (to lahko enostavno preverimo z ukazom tracert v ukazni vrstici). To pomeni, da so se paketki prenašali prek šestnajstih različnih usmerjevalnikov...

Velika večina spletnih merilnikov hitrosti je nameščena precej daleč od naših omrežij.

Omrežna oddaljenost merilnika hitrosti se je pokazala tudi na sami hitrosti prenosa, saj je bila daleč pod našimi (nerealnimi) pričakovanji.

Da ne bi slabih rezultatov po nepotrebnem pripisovali slabim storitvam naših ponudnikov, bomo torej morali poseči po kakem bližjem strežniku. Najbolj priljubljen slovenski merilnik je zagotovo Speedtest.si, ki naj bi bil v Trierino omrežje priključen s hitrostjo 100 Mbit/s in je bil od našega omrežja oddaljen samo osem skokov, to pa je bolje od tujega strežnika. Izmerjena hitrost je pokazala vrednosti, ki so pri prejemanju celo malenkostno presegle naš naročniški paket. Tako smo se tudi na ta način prepričali, da nas ponudnik internetnih storitev ne vleče za nos.

Speedtest.si naj bi bil nekje na naših tleh. Vsekakor je kar polovico bliže kot ameriški merilniki (merjeno v številu vozlišč).

Speedtest.si: preprost vmesnik nam ponudi samo to, kar nas najbolj zanima - hitrost prenosov.

Ocenimo na približno

Za bolj približno ocenjevanje je treba še veliko manj. Potrebujemo le veliko datoteko, ki jo bomo prenašali k sebi in tako ocenjevali hitrost prenosa. Z malce iznajdljivosti je mogoče priti do njih tudi v slovenskih omrežjih - pomagamo si lahko z iskalnikom Najdi.si. Pod osnovno iskalno vrstico pritisnemo na povezavo "napredno iskanje" in odprla se nam bo posebna iskalna stran, na kateri lahko med drugim določimo tudi, da želimo iskati po velikosti datotek. Mi smo si za preizkus zaželeli datoteke, večje od 50 MB. Sklepali smo, da je Gimnazija Poljane kot velika šolska ustanova, od koder so prvi zadetki na strani, v omrežje priključena precej hitro in bodo njene datoteke zadoščale za našo oceno. Po nekaj sekundah prenašanja se je hitrost prenašanja datoteke umirila nekje pri vrednosti malce pod 1200 KB/s ali, če zapišemo drugače, pri 9,6 Mb/s, to pa je pravzaprav povsem običajna hitrost za naš priključek hitrosti 10/10 Mb/s.

Preprost način za hitro ocenjevanje hitrosti je lahko že uporaba iskalnika in prenos velike datoteke v slovenskem omrežju.

In za konec - namenski programi

In, ne nazadnje, pri prenašanju daljših datotek si lahko za ocenjevanje hitrosti omislimo program DU Meter. To je zelo majhen in preprost program za spremljanje dejavnosti naše omrežne povezave tudi v daljšem časovnem obdobju, kar nam da še realnejšo sliko o naši povezavi in njeni izkoriščenosti. Podatki o njej so predstavljeni grafično in številčno. Grafičnemu oknu lahko spreminjamo tudi prosojnost, da nas na namizju manj moti. Bistvo programa se skriva v poročilih, saj nam lahko postreže s skupnim seštevkom vsega prometa, nam glede na prejšnja obdobja naredi projekcijo oziroma napoved za naslednje tedensko oziroma mesečno obdobje, zna pa tudi narediti dnevna, tedenska in mesečna poročila o količini prejetega, oddanega ter skupnega prometa. Poročila lahko tudi izvozimo in jih uporabimo v dokumentih in preglednicah. Za naš namen merjenja hitrosti priključka pa nam pride prav tudi štoparica, ki sproti izračunava največjo in povprečno hitrost podatkovnega toka v omrežju.

DU Meter

Kaj: Merilnik sprejemanja in oddajanja podatkov v omrežju.

Spletni naslov: www.dumeter.com.

Cena: 20 dolarjev.

Za: Zelo podrobno poročilo o količinah in hitrosti prometa v omrežju.

Proti: Cena - lahko bi bil brezplačen...

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

0dAqUiHKe3c

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji