Tudi v Lenovu imajo nekaj prenosnikov za igričarje in mednje sodi tudi tokrat preizkušeni Ideapad Y50. Zaslona meri po diagonali dobrih 15 palcev in navdušila nas je solidna ločljivost FullHD (1920 × 1080 pik), ki pri petnajstpalčnih modelih še vedno ni ravno pravilo. Zaslon ima sicer matriko TN, to pomeni, da postane vidljivost z večjih kotov vse slabša, smo pa navdušeni nad tem, da je matiran.
Pred nekaj meseci sem na teh straneh pisal o tem, kako sem se sam lotil nakupa prenosnika za boljšo polovico. Pogoji so bili nekako takšni: procesor vsaj i3, vsaj 4 GB pomnilnika, disk SSD (za katerega mi je bilo jasno, da ga bom sam vgradil), petnajstpalčni zaslon.
Odkar so začeli glavno fotografsko breme prevzemati pametni telefoni, se fotografska podjetja vedno bolj resno trudijo z zmogljivejšimi modeli, ki ponujajo funkcije, ki jih telefoni enostavno ne zmorejo. Tako področje so aparati z velikim razponom goriščnic – zumom.
Enote za merjenje časa so lahko različne. Otroci ga merijo z oddaljenostjo počitnic ali morda večernih risank, računalnikarji z rednimi menjavami operacijskih sistemov, na telefonskem trgu pa se kot »enota« vedno bolj uveljavljajo redni vsakoletni izidi novega iPhona.
Pred dvema letoma smo preizkusili Canonov Powershot SX50 HS, aparat s kar 50-kratnim optičnim zoomom. V tem času se je tekma kompaktnih aparatov z dolgimi objektivi le še ostrila, saj imajo vsi izdelovalci vsaj enega konkurenta. Pravi čas torej za nadgradnjo, ki se ji zdaj reče SX60 HS.
Ravno mineva dve leti, odkar so v Sonyju poslali na trg žepni aparat RX100, katerega vpliv močno čutimo še danes. Gre za žepni fotoaparat presenetljivo visokih zmogljivosti, saj je imel razmeroma veliko tipalo, kombinirano z odličnim objektivom in dobrimi možnostmi ročnega nadzora. Odtlej je na trgu vse več podobnih naprav, a še nobena ni zares premagala Sonyjevega modela (odtlej so na trg poslali že nekaj manjših nadgradenj, a izvirnik še ostaja naprodaj). Canonov G7 X je doslej še najresnejši kandidat.
Sony je v zadnjih letih ena najpomembnejših sil razvoja na fotografskem trgu. Ponuja vedno več aparatov, ki so (vsaj ob času splavitve) razred zase. Odličen zgled je pred dvema letoma predstavljeni zmogljivi kompaktni model RX100, ki je pokazal, kaj vse je mogoče narediti v tako majhnem ohišju. Sledil je še občutno zmogljivejši (in tudi dražji) brat, model RX1, posebnost obeh pa je velikost tipala glede na ohišje. Zdaj so podobno naredili še pri brezzrcalnih aparatih z izmenljivimi objektivi.
Vsi, ki se kolikor toliko redno ukvarjamo s fotografijo, smo že slišali komentar, da seveda so fotografije dobre, ko pa imamo tako dober fotoaparat. Zanimivo, da slikarjem ni treba poslušati, kako dobre čopiče imajo.
Brotherjev tiskalnik MFC-J200W je razmeroma kompaktna naprava, v kateri se kljub nizkemu ohišju skriva tudi samodejni podajalnik za optični bralnik (ta zmore do 20 listov). Kot je v Brotherju pogosto, sta vmesnika (USB in faks) tudi tu skrita v notranjost naprave, kabla pri tem napeljemo po kanalu. Na sprednji strani je majhen enovrstični črno-beli zaslon, na nadzorni plošči ob njem pa kar nekaj funkcijskih tipk (med njimi tudi številčnica za faks). V napravo je vgrajen tudi brezžični omrežni vmesnik.
Brizgalne tiskalnike redno preizkušamo, občasno opravimo tudi nekoliko širši pregled aktualnega stanja na trgu. Tokrat smo si ogledali dvanajst različnih modelov, po tri vsakega izmed štirih izdelovalcev.
