Zadnja leta se navdušujemo nad televizorji, ki premorejo zaslone OLED, in tudi tokrat ne bo nič drugače. Ker gre za vrhunska modela z zgornjega roba cenovne lestvice, sta se proizvajalca potrudila še pri čem, ne le pri kakovosti slike.
Obstajajo zunanji diski in obstajajo ključki USB. In obstajajo zunanji »diski« oziroma pogoni SSD, ki ponujajo najboljše obeh svetov. Plus hitrost.
Vajeni smo že, da so Xiaomijevi izdelki na sami meji tistega, ko bi lahko za sveto zatrdili, da podjetje z njimi dela izgubo. Torej so poceni, hkrati pa popolnoma spodobni. To velja tudi za najnovejšo športno uro Amazfit Stratos 3.
Samsung je s svojimi telefoni ubral podobno strategijo kot nekoč Nokia – preplaviti tržišče z množico najrazličnejših modelov. Verjetno v upanju, da bo na ta način dosegel res popolnoma vsakega morebitnega kupca. Stranski efekt je bil (in je še danes) zmedenost uporabnikov, cilj pa vsekakor dosežen – Nokia je bila pri prodaji telefonov zelo uspešna. Tako kot je danes Samsung.
Revolut, mBills, ne nazadnje tudi posebne bančne aplikacije, ki jih predstavljajo banke, vse to so mobilne denarnice, s katerimi lahko do neke mere nadomestimo gotovino ali bančne kartice. Tej skupini se je nedavno pridružil tudi Telekom z denarnico Valú.
Že nekaj časa opažamo, da se je Samsung v srednjem razredu telefonov podal v resno ofenzivo, očitno zato, ker jim kitajski Huawei resno diha za vrat. In seveda zato, ker je kupcev, ki so za nov telefon pripravljeni redno (vsake dve leti) odšteti 1.000 evrov, končno mnogo. Zagotovo je več takih, ki bi za dovolj dober, čeravno ne popolnoma vrhunski, telefon, odšteli 300, 400, 500 ali 600 evrov.
Že ob kar nekaj testih Samsungovih telefonov serije A smo presenečeno ugotovili, da vsebujejo kakšno novo tehnologijo, tako, ki je tudi vrhunski in najnovejši modeli Galaxy S ne premorejo. Tekma na mobilnem področju je očitno postala prehitra, da bi bilo mogoče z novostmi čakati na vsakoletno pomlad, ko podjetje predstavi najnovejše modele S, ali jesen, ko na ogled postavi nove Note. Tudi tokrat preizkušeni Galaxy A70 se ponaša s tako novostjo – polnjenjem akumulatorja z močjo 22 W.
Upamo si trditi, da je tržišče za telefone, ki so cenejši od 300 evrov, nadpovprečno veliko. Še več, tudi telefoni, ki stanejo manj kot 200 evrov, se dobro prodajajo, morda celo bolje. Obstaja namreč velika skupina prebivalstva, ki ne da prav nič na zunanji videz, bleščeče velike ploskve, morda celo z jabolčnim logotipom, ki jih tiščimo k ušesom. In ne da prav nič na najnovejše pritikline, kot so brezžično polnjenje, zasloni od roba do roba, zasloni, ki so stalno vključeni, in podobno. Potrebujejo le telefon, s katerim se da telefonirati, izmenjevati sporočila, morda kdaj pregledati elektronsko pošto in morebiti poslušati glasbo, prek Youtuba.
Verjetno ni daleč čas, ko se bo Sony odločil obupati nad svojimi mobilnimi telefoni. Tekma se namreč zdi že nekaj časa izgubljena, zmagujejo pač Samsung, Huawei (za zdaj še) in drugi Kitajci (in do neke mere še Applov iPhone). Sony je kot podjetje sicer še vedno (ali pa spet) zelo uspešen, vendar le na račun izdelave in prodaje komponent (tipala za fotoaparate, tudi telefonske!) ter seveda na račun posla s konzolo Playstation. In vendar se tudi na področju pametnih telefonov še vedno trudijo, ponavadi v drugih smereh kot konkurenca, včasih tudi v res nenavadne smeri.
Huaweijeva taktika prodaje telefonov srednjega cenovnega razreda (malce nad 300 evri) je že nekaj let enaka – imenu trenutno aktualnega vrhunskega modela dodajo pripono »lite«. Sliši se logično in pošteno – za manj denarja bo uporabnik prejel malce (»lite«) slabši model od tistega, za katerega vsi vemo, da je največ, kar se dobiti da. Še več, po osebnih izkušnjah marketing deluje celo tako dobro, da je povprečnim uporabnikom »vse ravno« – P30, P30, P30 Lite, to je vse »isto«. Vendar, žal, ni, saj modeli Lite z vrhunskim bratcem nimajo prav veliko zveze. In to, čeprav gre za dober telefon, velja tudi za tokrat preizkušeni Huawei Pro 30 Lite.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih