Med ultra lahkimi prenosnimi računalniki že dalj časa kraljujeta IBM in Toshiba, pa vendar take prenosnike izdelujejo vsi, ki kaj dajo na svojo podobo. Dell je že na Comdexu predstavil svoj novi adut v tem razredu - model x300, ki se v ZDA imenuje Inspiron, v Evropi pa Latitude.
Prenosniki z zaslonom širokega formata so v zadnjem času čedalje bolj priljubljeni in svoj lonček na tem trgu je z modelom Aspire 2001WLCi pristavil tudi daljnovzhodni gigant Acer. Gre za dokaj spodobno opremljen prenosnik s procesorjem Intel Pentium M s taktom 1,4 GHz, 512 MB pomnilnika in 40-gigabajtnim diskom. Za grafiko skrbi ATI Radeon 9200 s 64 MB pomnilnika. Zaslon je 15,4-palčen, s stranicami v razmerju 16 : 10 in ločljivostjo 1280 × 800 pik. Za vrtenje optičnih nosilcev pa je vgrajen pogon DVD-ROM/CD-RW.
Dell Latitude D500 je prenosnik nižjega cenovnega razreda, temu primerna pa je tudi zasnova računalnika, ki sicer temelji na precej zmogljivejšem Latitudu D600. Razporeditev tipk je med boljšimi, za premikanje kazalca pa je na voljo sledilna ploščica, kar je korak nazaj v primerjavi z drugimi Latitudi D, ki so imeli tudi krmilno paličico. Opremljenost z vmesniki je povprečna - na voljo so tako vzporedni kot zaporedni vmesnik, izhoda VGA in TV Out ter dva USB, vendar je od brezžičnih vmesnikov pri testnem modelu na voljo le infrardeči, vmesnikov bluetooth ali WLAN pa ni. Zmožnosti prenosnika lahko sicer razširimo s karticami PC Card, naenkrat pa lahko vanj vstavimo eno kartico vrste II. Za prikaz grafike skrbi kar Intelov sistemski nabor, ki odščipne do 64 MB sistemskega pomnilnika. Akumulator je dokaj dober, zagotavlja skoraj tri ure in pol energetske samostojnosti, če pa zmanjšamo osvetlitev zaslona, lahko iz njega iztisnemo tudi nekaj deset minut ve
Modela Tecra M2 in Tecra M3 se razlikujeta po osnovnih karakteristikah, vgrajena pa sta v enako oblikovani ohišji in ponujata podobne vmesnike. Oba računalnika sta namenjena predvsem poslovni rabi.
Sonyjev aparat Cybershot H1 je prvi model tega podjetja, ki bi ga lahko uvrstili med kompaktne fotoaparate nižjega razreda z veliko optično povečavo. Gre za aparat s povsem standardnimi tehničnimi značilnostmi za ta razred: petmilijonsko tipalo omogoča zajem slik z ločljivostjo največ 2592 × 1944 pik, objektiv pa omogoča 12-kratno optično povečavo, ki bi v 35 mm formatu ustrezala goriščni razdalji med 36 in 432 mm. Objektiv je Sonyjev, kar je dokajšnje presenečenje, saj Sony v svojih aparatih (razen v najmanj zmogljivih modelih) navadno uporablja objektive Carl Zeiss. Sonyjev novinec se napaja iz dveh akumulatorjev AA (priložena sta dva akumulatorja NiMH in polnilec), kljub samo dvema akumulatorjema pa se lahko pohvali z dolgim delovanjem brez menjave baterij (med preizkusom smo z enim polnjenjem poslikali skoraj 200 slik).
PCPlus Vario P17 temelji na enaki osnovi (in je tako povsem enak) kakor prenosnik Solonote P1557, ki smo ga opisali lani septembra. Gre torej za prenosnik na AOpnovi osnovi, ki ga odlikuje dokaj dobra opremljenost in ugodno razmerje med ceno in zmogljivostjo, pod slabosti pa bi lahko navedli nekoliko slabšo tipkovnico, saj se ta pri tipkanju precej upogiba. Slovenski znaki so dotiskani na obstoječ angleški razpored.
EasyNote 4250 je zgrajen okoli Intelovega nabora 852GM s procesorjem Celeron M 350, ki je šibkejši brat Pentiuma M. V osnovi ima računalnik 512 MB pomnilnika, kar pripomore k dostojnemu rezultatu na hitrostnem preizkusu. Disk je nestandardne velikosti za prenosne računalnike - 50 GB. Ves prostor ni na voljo uporabniku, saj 4 GB zasede skriti razdelek za namestitev okolja Windows XP za domačo uporabo in dodatne programske opreme. Resnici na ljubo je seznam slednje kar bogat (Microsoft Works 7, Norton Internet Security 2004). Za shranjevanje podatkov je na voljo še zapisovalnik DVD, ki zmore zapisovati vse zapise (tudi DVD-RAM), podpira pa tudi dvoslojne nosilce DVD+R.
Olympusova serija mju (čez lužo ji pravijo Stylus) je znana po tem, da so fotoaparati precej bolje zaščiteni pred vlago od konkurenčnih izdelkov. V prvi polovici maja je Olympus predstavil nov izdelek mju Digital 800.
Coolpix S1 je od vseh doslej predstavljenih Nikonovih žepnih fotoaparatov najmanjši in najlažji. Tipalo ima 5 milijonov pik, objektiv pa omogoča trikratni zum, ki se začne pri 35 mm (ekvivalent). Ostrenje deluje od razdalje 30 cm naprej, v načinu makro pa ostri že pri vsega 4 cm oddaljenih motivih. Te lahko poiščemo le prek velikega dva in pol palčnega zaslona LCD, optičnega iskala aparat nima.
Če od fotoaparata ne pričakujemo preveč in nam je najpomembnejša majhnost, je Nikonov Coolpix 5600 gotovo ustrezen kandidat. Umešča se nekako v sredino Nikonovih modelov, ki so namenjeni tistim, ki se šele začenjajo ukvarjati z digitalno fotografijo. Oblikovna zasnova je taka, da ga navkljub majhnosti dobro držimo in pri tem palec porabimo za krmiljenje po izbirah, ki so na voljo. Delu z aparatom in sprehajanju po menujih se da zelo hitro privaditi, saj so vsi gumbi in nastavitve postavljeni logično.
