O tem, kam plove trg prenosnikov, oziroma kam gredo prenosniki kot taki, sem na tem mestu nazadnje pisal pred dobrima dvema letoma, konec 2011. Takratne napovedi so bile dokaj samoumevne, vsaj kar zadeva vedno večjo varčnost procesorjev. Takrat sem sicer omenil možnost, da bi lahko Apple (ali tudi kdo drug) v nekaterih prenosnikih presedlal na procesorje na podlagi arhitekture ARM – to se, jasno, ni zgodilo, obenem pa tudi ni videti, da bi taka možnost res bila.
V Monitorju že vsa leta z velikim zanimanjem spremljamo trg digitalnih fotoaparatov, vsi, ki jih preizkušamo, pa se tudi sami veliko ukvarjamo s fotografijo. Tako tudi za lastno veselje sledimo dogajanju okoli novih fotoaparatov, objektivov in dodatne opreme. Ko pride čas za nakup nove opreme, se spoprijemamo s podobnimi vprašanji kot vsi drugi – kaj je torej najboljša izbira za naše potrebe?
Vsi, ki preizkušamo in pišemo za Monitor že dlje časa, smo sčasoma začeli nekoliko drugače gledati na stvari okoli sebe, seveda še najbolj na tiste, o katerih pišemo. Vse naprave, o katerih pišemo v teh nenehnih preizkusih, sem že obdelal, v rokah sem imel praktično vsak fotoaparat, ki je v zadnjih petih letih zašel na police prodajaln, na vprašanja o prenosnikih odgovarjam že napol podzavestno, tiskalnike ločim malone že po vonju.
O brezzrcalnih fotoaparatih z izmenljivimi objektivi smo res veliko že pisali, pravzaprav smo preizkusili praktično vsakega, ki je do zdaj prišel na prodajne police. V zadnjem letu in pol so ti aparati postali zares dobri, vsaj v primerjavi z modeli DSLR. Začetne težave s počasnim ostrenjem so že premagali, tudi tipala so postala odlična. Zakaj se torej prodajajo tako slabo? Po prodajnih številkah so še vedno za DSLRji, sploh tistimi cenejšimi.
Pred kratkim smo se, skupaj z drugimi slovenskimi novinarji, ki pokrivajo tehnologijo, zbrali na Nikonovi novinarski konferenci, kjer so nam predstavili fotoaparat, imenovan Df. Gre za razmeroma drag (ok, zelo drag) fotoaparat, ki ponuja odlično tipalo polne velikosti (torej 35 mm format), v kakovostnem ohišju, ki na videz (in po delovanju) močno spominja na stara ohišja filmskih aparatov serije F.
Pri naših nenehnih preizkusih se bolj redko poglabljamo v garancije in garancijske pogoje. Sicer si v naše tabele zapišemo tudi to, a so ti roki pri večini naprav, ki jih preizkušamo, razmeroma kratki, največkrat le leto dni. To velja za digitalne fotoaparate, večino prenosnikov in cenejših brizgalnih tiskalnikov, daljše roke pa imajo laserski tiskalniki.
Med tokratnimi nenehnimi preizkusi se je znašel tudi Nikonov novi Coolpix S6600, ki ponuja nekoliko nenavadno možnost krmiljenja z rokami.
Izdelovalci brizgalnih tiskalnikov imajo že dolga leta enako prodajno strategijo: tiskalnike prodajajo po presenetljivo nizkih cenah, poglavitni dobiček pa kujejo s prodajo barvila. Po podatkih, dosegljivih prek spleta, je črnilo oziroma barvilo za brizgalne tiskalnike najdražja tekočina, kar si jo sploh lahko omislimo, celo dražja od človeške krvi, ki jo uporabljajo v bolnišnicah.
Pri preizkusih digitalnih aparatov smo nekoč veliko pisali o kakovosti fotografije, danes pa tega skorajda ne počnemo. Pred leti, ko so imela tipala digitalnih fotoaparatov po dve, tri ali štiri milijone pik, so bile razlike med posameznimi modeli kar občutne. Razlike so bile tako pri barvah in geometriji (popačenju) kot pri šumu, ostrini, kontrastu ...
Tiskalniki so pri nas med najbolj dolgočasnimi napravami, kar jih preizkušamo. Verjamem, da je večina drugih preizkusov (torej digitalni fotoaparati in prenosniki) delno zanimiva tudi za tiste, ki teh naprav v danem trenutku ne kupujejo. Da bi kdo iz čistega veselja bral o funkcijah, hitrostih in zmogljivostih tiskalnikov, pa si težko predstavljam.
Arhiv
Po avtorjih
