Objavljeno: 17.12.2013 | Avtor: Jure Forstnerič | Monitor Januar 2014

Zakaj jim ne uspe?

Zakaj jim ne uspe?

O brezzrcalnih fotoaparatih z izmenljivimi objektivi smo res veliko že pisali, pravzaprav smo preizkusili praktično vsakega, ki je do zdaj prišel na prodajne police. V zadnjem letu in pol so ti aparati postali zares dobri, vsaj v primerjavi z modeli DSLR. Začetne težave s počasnim ostrenjem so že premagali, tudi tipala so postala odlična. Zakaj se torej prodajajo tako slabo? Po prodajnih številkah so še vedno za DSLRji, sploh tistimi cenejšimi.

Mislimo si, da je eden izmed razlogov njihova prepoznavnost in hkrati dojemanje teh aparatov s strani uporabnikov. DSLRji načeloma že delujejo bolje – so večji, težji, na videz robustnejši. Imeni Nikon in Canon sta na tem področju znani že desetletja. Oba izdelovalca imata sicer v prodajnem programu tudi brezzrcalne modele, a se pri njih zdi, da gre za izdelke, ki so skoraj sami sebi namen (sploh pri Canonu). Ti dve podjetji pa si s cenovno (in zmogljivostno) uvrstitvijo teh naprav seveda zaščititi DSLRje, saj je tam zaslužek največji.

Zakaj bi torej domači uporabnik kupil na videz manj zmogljiv aparat za enako vsoto ali celo več denarja? Pravzaprav je pri domačih uporabnikih ravno cena največji in najpomembnejši dejavnik. Prednosti brezzrcalnih aparatov so tu manj pomembne kot to, da dobimo v večjih trgovinah vstopni DSLR skupaj z objektivom ali dvema, torbo in pomnilniško kartico, po res nizki (seveda akcijski) ceni.

Zanimivo, da so ravno zahtevnejši tisti, ki počasi prehajajo na brezzrcalne modele. Razlog pa je podoben tistemu, zaradi katerega držijo domači uporabniki distanco – majhna velikost in nizka teža sta v očeh marsikaterega zahtevnega uporabnika zelo veliki prednosti. Velja omeniti tudi to, da so cene v tem pogledu varljive – najboljši brezzrcalniki so kljub vsemu cenejši kot podobno zmogljivi DSLRji.

Še večje razlike pa so pri objektivih. V tej številki si lahko preberete preizkus Panasonicovega Lumix GX7, poleg katerega smo preizkusili tudi objektiva 12–35 mm F2,8 in 35–100 mm F2,8. Gre za odlična objektiva, ki sta občutno cenejša (in lažja) od primerljivih objektivov Canona ali Nikona. Prvi stane pri Panasonicu okoli 1100 dolarjev, drugi 1300 dolarjev – Canonova pa veljata 1800 in 2300 dolarjev.

Aparati brez zrcal se torej pri nas prodajajo razmeroma slabo, ker po ceni še ne konkurirajo vstopnim DSLRjem. Edini, ki so se začeli nekoliko bolj obračati za njimi, so zahtevnejši uporabniki, ki cenijo kakovostne objektive, obenem pa se zavedajo, da tudi najboljša oprema nič ne pomaga, če je pretežka, da bi se ti jo ljubilo prenašati naokoli, in jo raje pustiš doma. 

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentarji

fani_p | 24.12.2013 | 15:24

Besedilce - tu ga je slaba polovica - odlikuje iskreno zaničevalen odnos do skopušne drhali, ki z "napačnim dojemanjem" daje prednost "vstopnim DSLRjem", ki da jih skorajda brezplačno ter s torbicami in kupom objektivov delijo v supermarketih. Strinjam se, da je velikost pomembna. V mojih velikih in od prestanega že nekolikanj tresočih se šapah je videti "vstopni DSLR" kot krhka, neresna igračka. Zato rade volje plačam na tisoče evrov za večji, robustnejši aparat in objektive, s kakršnimi bi človek, če bi bil ravno sitne volje, lahko tudi koga ubil. Izbira, katerih bremen se znebiti, je velika. Če pustim doma avto, dedca, telefonček, prenosnik, tablico, grebljico in roštilj, imam obe roki prosti za fotografiranje in še tretjo, Krpanovo, za odpiranje morebitnih vrat. Predlagam, da dodelite mlademu (bodočemu) novinarju delo, ki mu bo kos, ko se bo naučil obnašati, pa naj se vrne s svojimi brezzveznimi kamericami.

Matjaž Klančar | 24.12.2013 | 16:47

Predlagam, da naslednjič vsaj preberete cel članek, preden ponovno postanete žaljivih do naših (dolgoletnih) novinarjev.

Jure Forstnerič | 25.12.2013 | 00:28

Zdravo, Hvala za komentar – za ta uvodnik se mi vedno zdi, da ga nihče ne prebere. No, za prav tega sem dobil doslej tri komentarje (kar je tri več od povprečja), od tega dva zelo pozitivna (torej bralca, ki sta se strinjala z napisanim) in enim negativnim (vašim). V članku nisem nikjer zaničeval uporabnikov, ki pri vstopnih aparatih gledajo predvsem na ceno – to se mi zdi povsem normalno, tudi sam večkrat priporočam vstopni DSLR (ta hip Nikonov D3200, recimo). Povsem jasno mi je, da je glavnina uporabnikov takih, ki želijo najboljše razmerje med (potencialno) kakovost slike in ceno – to ponujajo ravno vstopni DSLRji. Če dobiš zraven še kak objektiv in torbo še toliko bolje. V članku sem želel (no, se mi zdi, da tudi sem) opisati razloge, zaradi katerih po mojem mnenju brezzrcalni aparati enostavno niso dobili resnejšega pogona. Če povzamem – v nizkem segmentu zaradi cene in mnenja uporabnikov, da so zaradi videza zmogljivejši od brezzrcalnih aparatov (sem bi lahko vključil tudi kake ultra-zume in podobno). Torej bi lahko bil brezzrcalni model enako dober, a bi se slabše prodajal tako zaradi cene kot zaradi ugleda DSLRjev in njih proizvajalcev. Počasi pa jim uspeva v višjih segmentih, kjer je kar nekaj uporabnikov, ki se jim teža profesionalne opreme Nikona ali Canona zdi pretežka glede na to, kaj ponuja, in so preklopili na brezzrcalne aparate Sonyja, Panasonica in Olympusa. Razumem, da vi niste med njimi, tudi večina profesionalnih fotografov ne. Ampak rdeča nit članka je to, da če bodo brezzrcalni aparati uspeli, se bo to začelo pri zahtevnih uporabnikih. Sicer pa sem sam že na tretjem DSLRju, poleg imam pa še nekaj klasičnih SLRjev (no, pa tudi kak analogni rangefinder se najde, med drugim). V rokah sem držal in seveda slikal z praktično vsakim fotoaparatom, ki je bil izdelan v zadnjih letih, od najcenejših žepnih modelov pa do najdražjih DSLRjev (aparatov srednjega formata pa le tistih analognih, do digitalnih Hasselbladov še nisem prišel). Točno vem, čemu imajo tisti, ki pokrivajo šport, svoje D4ke (ali 1Djke) in 200+ milimetrske objektive. Hkrati tudi razumem, zakaj je legendarni plezalec, hribolazec in fotograf Galen Rowell rad poudarjal lahko in enostavno opremo. Za to, kar počnem sam, in za kar nas največkrat sprašujejo bralci revije, nas je več na strani lažje in manjše opreme. V zadnjih letih, odkar pišem za Monitor, se vedno bolj zavedam, da absolutnih odgovorov ni. Za vsako napravo se najde uporabnik, za vsakega uporabnika naprava. Skušamo vse tehnične novosti opisat tako, da se lahko naši bralci lažje odločijo, kaj je za njih in kaj ni. Hkrati pa pišemo tudi o industriji, o tem, v katere smeri bi lahko šla in zakaj. Sem mnenja, da nam to uspeva. Mogoče sedaj bolje razumem, zakaj je naš nekdanji pisec svoje članke vedno končal z enakim stavkom. Morda pa se tudi motim ;-)

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

fc4dkL5HR9w

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji