Objavljeno: 31.5.2016 | Avtor: Miran Varga | Monitor Junij 2016

Operacijski sistem, ki bi skoraj spremenil Apple

Tokrat predstavljeno podjetje bomo v računalniško zgodovino uvrstili nekoliko drugače. Leta 1997 se je po 12-letni odsotnosti v družbo Apple vrnil Steve Jobs, saj je računalniški gigant kupil njegovo podjetje NeXt. A kaj kmalu bi se lahko zgodilo, da bi pri Applu pristalo podjetje Be Inc. in današnja podoba družbe z logotipom ugriznjenega jabolka bi bila videti povsem drugače.

Malo malo je namreč manjkalo, pa svet ne bi doživel vrnitve Steva Jobsa v Apple. Kalifornijski gigant se je namreč že spogledoval z nakupom zagonskega podjetja Be Inc. dveh drugih nekdanjih applovcev, ki je imelo pred dvema desetletjema asa v rokavu, tedaj najbolj »vroč« operacijski sistem na svetu – BeOS.

Večopravilnost operacijskega sistema BeOS je bila daleč pred vsemi drugimi. Brez težav je hkrati predvajal in obdeloval več avdio in video posnetkov (pa tudi slik), kar je pred 20 leti mejilo na znanstveno fantastiko.

Družbo Be Inc. sta leta 1990 ustanovila nekdanji poslovodni direktor Appla, Jean-Louis Gassée, in Applov direktor razvoja strojne opreme, Steve Sakoman (slednji je pomagal razviti tudi Applov prvi mobilni računalnik Newton). Ustanovitelja sta si zadala jasen cilj – izdelati sodoben operacijski sistem, napisan v jeziku C++, ki bo tekel na lastno razviti strojni opremi in bo bistveno boljši kot karkoli drugega na trgu osebnih računalnikov. Leta 1995 je Be Inc. povil svoj prvi osebni računalnik, imenovan BeBox, z lastnim operacijskim sistemom BeOS. V svetu računalništva je završalo. BeOS je bil noro hiter in učinkovit sistem tedanjega časa. Naložil se je v manj kot 10 sekundah, podpiral je sestave z dvema procesorjema in omogočal opravljanje vrste zahtevnejših nalog, ki jim drugi osebni računalniki niso bili kos. Med najbolj priljubljene praktične prikaze, kaj BeBox in BeOS zmoreta, je sodilo sočasno predvajanje več video posnetkov. To se zdi danes povsem samoumevno, pred dvajsetimi leti pa so osebni računalniki potrebovali več minut, da so naložili operacijski sistem Windows, in njihovi uporabniki so bili srečni že, če je ta zmogel tekoče predvajati en sam video posnetek. Pisec znanstvenofantastičnih del Neal Stephenson je v svojem eseju In the Beginning Was the Command Line BeOS slikovito označil kot »Batmobil operacijskih sistemov«.

BeBox

BeBox je bil osebni računalnik, ki je pritegnil veliko zanimanje javnosti. Predstavljen je bil oktobra 1995, podjetje pa ga je izdelovalo do januarja 1997, ko se je v celoti posvetilo razvoju operacijskega sistema BeOS. Že ob splavitvi je BeBox buril duhove, saj je bilo njegovo ohišje opremljeno z osvetljeno prednjo stranico, ki je skupaj z razširitveno I/O-ploščo s kopico vmesnikov, poimenovano kar GeekPort, poskrbela, da so računalniki BeBox ob koncu prodaje postali zelo iskani med zbiralci računalniške opreme. Tudi zavoljo tega, ker je Be Inc. prodal manj kot dva tisoč računalnikov BeBox. V tipičen BeBox sta bila vgrajena dva procesorja PowerPC 603, sprva takta 66 MHz, pozneje pa 133 MHz ter do 256 MB pomnilnika (na voljo je bilo kar osem rež). Računalnik BeBox je znal z razširitvijo GeekPort (37-nožično kombinacijo analognih in digitalnih vhodov ter izhodov) bistveno bolje kot vsi drugi računalniki obdelovati glasbo.

Ohišje računalnika BeBox je premoglo dvoje navpično postavljenih polj z diodami LED, ki so skladno z obarvanjem v rumeno ali zeleno barvo kazale obremenitev posameznega procesorja. Navdušeni računalnikarji so jima nadeli vzdevek »blinkenlights«.

Kadrovsko podhranjeni Be Inc. je seveda operacijski sistem razvijal s svojim tempom in očitno je bilo, da je bil BeOS tudi leta 1997 še nekoliko grob do uporabnikov. A to morebitnih snubcev ni ustavilo, so se pa zato povečali apetiti ustanoviteljev po morebitnem poplačilu, čim se je omenjal nakup/prevzem podjetja. Apple je že leta 1996 krvavo iskal naslednika operacijskega sistema Mac OS. V bitki sta ostala le še dva kandidata – BeOS in NeXTSTEP Jobsovega podjetja NeXt. Apple se je po daljših pogajanjih vendarle odločil za nakup podjetja NeXt, predvsem po zaslugi uspešnega lobiranja Steva Jobsa in še nedokončanega BeOS (temu je, denimo, manjkala podpora tiskanju), pa tudi sicer v Applu, ki takrat ni doživljal najboljših poslovnih rezultatov, niso bili pripravljeni tako globoko seči v žep, kot si je želel Gassée. Operacijski sistem NeXTSTEP je v nadaljevanju postal temelj Applovega OS X, Be Inc. pa se je podal za novimi strankami.

Zanimiva anekdota kroži o imenu podjetja. Gassée je sprva predlagal ime United Technoids Inc., a ga je Sakoman zavrnil, češ da bo v slovarju našel boljšega. Nekaj dni pozneje ga je Gassée pobaral, kako kaj napreduje, in Sakoman je priznal, da se je utrudil že pri »črki Be«. Gassée je ime Be takoj sprejel.

Podjetje se je odločilo povsem posvetiti razvoju svojega operacijskega sistema BeOS in je zato že leta 1997 opustilo proizvodnjo računalnikov. Soočiti se je moralo tudi z novim udarcem – brž ko je Steve Jobs prevzel krmilo družbe Apple, je pretrgal dotok informacij o delovanju računalnikov PowerMac in procesorjih PowerPC, zato je moral operacijski sistem BeOS poiskati nov dom. Inženirji so ga prilagodili za takrat že najbolj razširjeno platformo x86 in Intelovo strojno opremo. Intelov izvršni direktor Andy Grove je celo sam presenečeno ugotovil, česa vse je zmožna strojna oprema podjetja na novi platformi, in procesorski gigant je v Be Inc. vložil 25 milijonov dolarjev. S tem je BeOS postal resnično dostopen širši javnosti, ki se je prav tako navduševala nad njegovimi zmogljivostmi. Slednje je hitro zmotilo Microsoft, ki se je odločil konkurentu zmetati pod noge nekaj polen. Najhujši udarec je bil seveda ta, da je v licenco uporabe sistema Windows zapisal, da ne podpira (so)delovanja z drugimi operacijskimi sistemi – dotlej so uporabniki BeOS zvečine uporabljali t. i. dual boot način. Tako so v Microsoftu Be Inc. ukradli praktično vse poslovne subjekte in ga prisilili, da svoj operacijski sistem prodaja končnim uporabnikom – licenco po licenco. Seveda je Be Inc. Microsoft tožil, a sodni mlini so mleli počasi, prepočasi za BeOS.

Sony je sistemu BeIA dal možnost v domačem računalniku/spletnem terminalu eVilla. Prodaja je bila slaba, naslednje priložnosti sistem BeIA ni dobil.

Podjetje se je v želji, da bi našlo nove kupce, odločilo izdelati še preprostejšo različico operacijskega sistema BeOS, namenjeno t. i. internetnim napravam oziroma manjšim sistemom. Sistem BeIA je tako uporabniku prikazoval le brskalniški uporabniški vmesnik (temelječ na brskalniku Opera 4.0), podobno kot današnji Chrome OS. Razvijalci so veliko pozornosti posvetili minimizaciji strojnih zahtev, BeIA je uporabljal datotečni sistem CFS (Compressed File System), da si je zagotovil kar najmanjšo delovno površino. A podjetja in izdelke, ki so posvojili ta sistem, bi lahko prešteli na prste obeh rok, še najbolj znana primerka sta Sonyjev domači spletni terminal eVilla in Compaqov miniaturni računalnik IA-1.

Sledila so težka leta za Be Inc., ki ni našlo pravega mesta na trgu. Naposled je podjetje leta 2001 za 11 milijonov dolarjev prevzela družba Palm Inc., v katere nadzornem odboru je sedel sam Gassée. Protimonopolna tožba proti Microsoftu se je leta 2003 končala s poravnavo, ki je lastniku pravic Be Inc. prinesla 23,3 milijona dolarjev.

Duh Be Inc. živi – v Androidu!

Ogrodje BeOS je pozneje predstavljalo temelj operacijskega sistema PalmOS 6, a ni zaživelo v nobeni napravi družbe Palm, ki je prav tako zašla v težave in jo je prevzelo podjetje Access. A to še ni pomenilo, da je BeOS umrl. Nemško podjetje yellowTAB je operacijski sistem prodajalo še vrsto let po zaprtju matičnega podjetja, pojavili so se tudi odprtokodni kloni sistema BeOS, najbolj priljubljen med njimi je slišal na ime Haiku.

Inženir Dominic Giampaolo, ki je razvil datotečni sistem BFS (Be File System), torej enega najbolj ključnih gradnikov operacijskega sistema BeOS, je po propadu Be Inc. pristal pri Applu in se ukvarjal z njegovimi datotečnimi sistemi in pametno iskalno funkcijo Spotlight.

Zanimiva je tudi pot številnih inženirjev podjetja Be Inc. Večina se jih je sprva preselila v podjetje Danger, ki je že leta 2002 povilo pametni telefon Sidekick (s polno tipkovnico, odjemalcem e-pošte, mobilnim brskalnikom in odjemalcem za AOL Instant Messenger). Ko je ustanovitelj podjetja Danger, Andy Rubin, leta 2003 zapustil podjetje in ustanovil novo družbo Android, mu je večina programerjev sledila. Družbo Android je pozneje kupil Google in poskrbel, da je ta operacijski sistem postal daleč najbolj razširjen operacijski sistem na svetu. Pravici BeOS je bilo tako po svoje zadoščeno.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

0dAqUiHKe3c

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji