Marketinška sporočila in resničnost

Objavljeno: 31.3.2020 | Avtor: Alan Orlič | Kategorija: Telefoni | Revija: April 2020

Milijoni pik se očitno še vedno prodajajo, čeprav potrebe po njih v resnici ni. Temu je podlegel tudi Samsung v svojem telefonu Galaxy S20 Ultra.

108-milijonsko tipalo, ki se postavlja v najnovejšem S20 Ultra, menda strumno in z zumom kar 100× čaka na svojo fotografsko izpolnitev. Vendar stvari niso tako enostavne, a ne le pri Samsungu, ampak tudi pri drugih.

Večina današnjih bolj resnih fotoaparatov, govorimo seveda o tistih, ki jih uporabljajo profesionalni in resni amaterski uporabniki, imajo tipala ločljivosti od 20 do 50 milijonov pik. Sony A7R mark 4 je šel še korak dlje in jih ima 60, Fujifilm GFX100, ki sodi že med srednjeformatne fotoaparate, pa 100 milijonov. A te pike so razporejene na tipalu, velikem 40×30 mm, oziroma če vzamemo fotoaparate Leica formata z višjo ločljivostjo, se jih na površini 34×36 mm stiska okoli 45 milijonov. Za računanje bo lažje, če to prevedemo v število pik na kvadratni milimeter, kar je okoli 500.000.

Samsungovo 108-milijonsko tipalo je veliko 9,6×7,2 milimetra, in če preračunamo, dobimo okoli 1,56 milijona pik na kvadratni milimeter oziroma 30-krat več kot pri tipalih Leica formata. A to pove le en del zgodbe, pomembna je tudi razdalja od središča ene pike do druge. Pri Samsungovem 108-milijonskem tipalu je ta 0.8µm, medtem ko je pri Nikonu D850 4.87µm oziroma skoraj 6-krat večja. Spomnimo, manjša kot je razdalja med pikami na tipalu, večji je šum, ki ga take pike zajemajo. Samsung se sicer hvali, da zna združevati pike in s tem povečati občutljivost, a smo že brez preizkusa lahko prepričani, da je treba ta podatek jemati z veliko mero opreznosti. Sklepamo lahko, da je Samsungovo tipalo uporabno bolj kot ne le pri dobri svetlobi. A do tega še pridemo, ustavimo se še pri optiki.

Snovalci se tu srečujejo s kar nekaj težavami, od kromatskih aberacij (zamaknjenosti barv zaradi prehoda skozi lečo) do same ločljivosti, da svetlobne moči in popačenja sploh ne omenjamo. Pri večjih tipalih je načelno to lažje reševati, saj imajo snovalci dovolj prostora, zato naj vas ne preseneča, da so moderni fotografski objektivi krepko večji, kot so bili s podobno svetlobno močjo in vidnim kotom pred 20 leti. A tega razkošja proizvajalci telefonov nimajo, objektivi morajo biti majhni. Kar na koncu privede do kompromisov. In s tem smo zaključili teoretični del.

Težka oborožitev

Malce je trajalo, a tudi Samsung se je odločil, da Kitajcev ne bo trpel na Olimpu fotografskih telefonov. V boj se je odpravil z vso težko oborožitvijo, ki jo v tem trenutku premore, in z glavnim adutom, ki naj bi navdušil kupce za 108-milijonsko tipalo. Poleg sta na zadnji strani še dva objektiva, 13-milimetrski širokokotnik ter 103-milimetrski teleobjektiv, ki je, podobno kot je storil to Huawei, postavljen periskopsko. Obe tipali premoreta manjše število pik kot glavno, teleobjektiv 48 milijonov, ultraširokokotnik pa 22 milijonov. S selfi kamero se niti ne bomo preveč ukvarjali, a tudi ta ima konkreten presežek pik, 40 milijonov. Samsung pravi, da mu te pike pridejo prav – na eni strani zaradi ločljivosti, na drugi jih zna združevati in s tem izboljšati ločljivost.

Aplikacija je dokaj klasično »androidna« z nekaterimi Samsungovimi posebnostmi. Presenetil nas je način Pro, ki poleg klasičnih ročnih nastavitev omogoča tudi zelo spodobno ročno ostrenje z žarenjem robov (focus peaking). To možnost poznajo brezzrcalni fotoaparati in brez nje si pri njih težko zamislimo uporabno ročno ostrenje.

Pogrešali smo ročni način HDR, a tega fotoaparat že sam samodejno izvaja, kar je glede na uporabniško izkušnjo edino pravilno.

Tudi video del je spodobno izveden z najvišjo ločljivostjo snemanja 8K. To je tako rekoč neuporabno (razen če imate Samsungov televizor ločljivosti 8K …), veliko bolj prav pride 4K, kjer lahko snemamo s hitrostjo do 60 posnetkov na sekundo. V polni ločljivosti HD hitrost naraste na 120 posnetkov na sekundo, največja pa je 960 posnetkov v četrtinski HD-ločljivosti (720p). Uporabno za snemanje upočasnjenih posnetkov, le pravi trenutek morate ujeti.

Telefon premore kombinacijo optičnega in elektronskega umirjanja slike, kar sicer malo zmanjša vidni kot, a rezultat je zelo spodoben in več kot le primerljiv s konkurenco. Če imate kolikor toliko mirne in ne preveč hitre gibe, bi moral telefon na koncu izdelati popolnoma miren video posnetek.

Kaj pravi konkurenca?

Samsung je žogico torej poslal na drug konec igrišča, kjer mu nasproti stojita Apple in Huawei. Prvi z modelom iPhone 11 Pro Max, drugi z lanskim modelom P30 Pro. Oba že dobro poznamo.

Če sta si Samsung in Huawei po pristopu in aplikaciji dokaj podobna, je iPhone prevzel znani Kodakov rek, »vi pritisnite gumb, mi naredimo preostalo«. Marsikomu bo to všeč, saj zna telefon zelo dobro oceniti situacijo, vključno z nočnimi posnetki, a vseeno bo zahtevnejši uporabnik pogrešal kakšno nastavitev več in zaradi tega posegel po aplikacijah drugih proizvajalcev.

Huaweijeva rešitev je z manjšimi odstopanji zelo podobna Samsungovi aplikaciji, le pri že omenjenem ročnem ostrenju zadnji krepko presega konkurenco. Objektivi so si relativno podobni, Samsung in Apple imata ultraširoki objektiv z goriščnico 13 mm, Huawei 16 mm. Razlika v vidnem kotu je vidna na sliki, a večini uporabnikov ne bo pomenila prav veliko. Prva dva imata boljšo ostrino na robovih, kjer je Huawei kljub ožjemu kotu slabši. Glavni objektiv ima pri Samsungu in Applu enako goriščnico, 26 mm, pri Huaweiju je kanček ožji, 27 mm. Razliko v vidnem kotu boste težko opazili, sta pa Samsung in Huawei korak pred Applom, kar se tiče teleobjektiva. Zadnji še vedno trmasto vztraja pri le 56 mm, medtem ko ima Samsung veliko širšo goriščnico 103 mm in Huawei 125 mm. Razlika med njima je vidna, a dokaj majhna, v primerjavi z Applom pa konkretna.

Če se vrnemo na osrednji objektiv, Samsungovih 108 milijonov pik končno pride na svoj račun. Vidnih je več podrobnosti kot pri Huaweijevih 40 milijonih pik, a če Samsungov model primerjamo s klasičnim digitalnim fotoaparatom, s tipalom formata Leica in 24 milijoni pik, sta posnetka po ločljivosti blizu, a količina podrobnosti pri zadnjem je vseeno večja. Drugače povedano, če bi Samsung naredil večje pike in zmanjšal njihovo število na 27 milijonov, bi s tem več naredil za boljšo kakovost slike kot s 108-milijonskim tipalom. Takoj ko gremo iz idealnih svetlobnih razmer, namreč uporabna ločljivost 108-milijonskega tipala upade krepko pod tisto, kar bi zmoglo manj pik, vendar večjih.

In ne pozabimo še zadnjih dveh podrobnosti. Velika večina uporabnikov svoje posnetke objavlja na družbenih omrežjih, kjer je ločljivost okoli 2 milijona pik (ločljivost HD) oziroma za tisk v velikosti 30×20 cm, za kar je 6 milijonov pik več kot dovolj. Brez skrbi, dodatne pike pridejo prav zaradi izrezov, a vseeno se vprašajte, kdaj ste dali v izdelavo slike v velikosti 100×70 cm, da bi potrebovali 24 milijonov pik ali več.

Kakšne so dejanske razlike?

Poglejmo še nekaj primerjav med trenutno vodečo trojko. Presenetilo nas je, da sta Apple in Huawei bolje prepoznavala obraze in lepo zameglila ozadje, medtem ko je Samsung tukaj odpovedal. Presenetil pa je v nočnem načinu, tako na stativu kot iz roke. Glede na to, da je telefon 10 sekund zajemal posnetek, je rezultat več kot dovolj dober za objave v družbenih medijih. S klasičnim digitalnim fotoaparatom lahko o čem takem le sanjamo. Tudi Apple in Huawei sta dala dobre rezultate, prvi morda še najbolj všečne. Zaradi samodejnega ostrenja je pri nekaterih posnetkih odpovedal Huawei, saj je nastavil ostrino za makro namesto na neskončnost. Fotografiranje podnevi je pokazalo dokaj veliko izenačenost med Samsungom in Applom, tokrat je izstopal Huawei z bolj nasičenimi in rahlo prekontrastnimi posnetki.

Če potegnemo črto pod vsemi tremi telefoni: katerega izbrati za fotografiranje oziroma ali je Samsung naredil korak naprej in je tako pred ostalimi? Odgovor je, žal, ne. Tako Apple kot Huawei sta solidna tekmeca, še posebej zadnji za svoj denar ponuja zelo veliko. Apple sodi v kategorijo no brainer, kar utegne marsikomu, ki se ne želi ukvarjati z nastavitvami, zelo olajšati izbiro.

Samsungovo visokoločljivostno tipalo je bolj kot ne marketinško orodje, v tem primeru tudi dokaj slabo izkoriščeno. Seveda nismo pričakovali enake kakovosti, kot jo, recimo, zmore že omenjeni Fujifilm GFX100, kjer samo aparat stane dobrih 7.500 evrov, a vseeno bi lahko bil končni rezultat boljši. Če dodamo še dejstvo, da ima Samsung kar nekaj lastnega znanja v digitalni fotografiji, bi moral z lahkoto tekmovati z drugimi in jih celo prehitevati. A očitno je, da je telefonska fotografija poseben zalogaj, kjer strojno učenje igra bistveno večjo vlogo, kot si predstavljamo, in lahko tekmeci z vsaj na papirju slabšimi tehničnimi rešitvami dosežejo boljši končni rezultat (spomnimo na telefone Google Pixel, ki tu še posebej briljirajo).

Zato, dragi Samsung, daj nam, prosim, 8-milijonsko tipalo s površino 108-milijonskega, takisto znižaj število pik v drugih dveh tipalih, dodaj morda še kakšnega vmesnega, nehaj komplicirati z vmesnim računanjem digitalnih povečav in dobil boš krasen fotofon, ki bo konkurenčen amaterskim fotoaparatom s krepko večjim tipalom. Bi šlo? Denimo v Galaxy S30 Pro ...

  

Naročite se na Monitor!

Vabimo vas, da se naročite na klasično ali digitalno različico Monitorja.

Postopek je enostaven – zahteva le nekaj klikov, kreditno kartico ali Paypal. Ali pa elektronsko sporočilo na narocnine@mladina.si.

Hvala.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki