Fujifilm X-T1
Pred dobrim letom in pol smo preizkusili Fujifilmov aparat X-Pro1 – šlo je za zmogljiv brezzrcalni model, ki je na videz in po delovanju spominjal na aparate vrste »rangefinder«, denimo aparate Leica. Zdaj smo preizkusili model X-T1, ki je približno enako zmogljiv (in drag), a je videti bolj kot klasični aparat DSLR.
Pri videzu se sicer še vedno držijo oblikovanja stare šole, aparat spominja na analogne modele izpred trideset in več let (torej preden so postali DSLRji vedno bolj plastični in zaobljeni). Ohišje je iz magnezijeve zlitine, zato ni ravno lahko, je pa zelo kakovostno. Vgradili so tudi tesnila, s katerimi je aparat odporen proti prahu in vremenskim vplivom – seveda le takrat, ko uporabljamo temu prirejen objektiv (teh imajo v ponudbi že kar nekaj). Na desni strani je odebeljeno držalo, ki je občutno večje kot pri prej omenjenem X-Pro1, a kljub temu manjše kot pri večini resnejših DSLRjev. Okoli ohišja je nameščena prijetna guma, zaradi katere ni bojazni, da bi nam aparat spolzel iz roke.
Novost glede na predhodnike je tudi postavitev okularja, namesto na levi strani kot pri aparatu X-Pro1 je zdaj na sredini – spet kot pri DSLRjih. Okular je resda zelo dober, predvsem je razmeroma velik, obenem pa ima dovolj visoko ločljivost (2,3 milijona pik). Jasno je elektronski, a je nadvse uporaben tako v zelo svetlih kot v zelo temnih okoliščinah. Za razliko od klasičnih optičnih okularjev se tu slika prilagaja vsem nastavitvam, imamo torej uporaben predogled tudi znotraj okularja. Obenem pokriva celotno vidno polje, to uspe le redkim optičnim okularjem na DSLRjih. Tripalčni zaslon je soliden, lahko ga nagibamo navzgor in navzdol, ne moremo ga vrteti.
Že pri drugih Fujifilmovih zmogljivejših aparatih smo hvalili nadzor, tu je zopet odličen. Velja sicer poudariti, da je aparat namenjen fotografom, ki vedo, kaj počnejo in kako dobiti želene rezultate. Nima nobenih posebnih programov, kot so na primer program za fotografiranje športa, portretov ali narave. Na vrhu so tri kolesca, na levi strani je kolesce za nastavitev občutljivosti ISO (z možnostjo samodejne nastavitve vred), na desni imamo nadzor časa (spet je tu tudi samodejna nastavitev, poleg nastavitve »Bulb«) ter nadzor nad prilagoditvijo osvetlitve. Zaslonko krmilimo prek obroča, ki ga imajo FujiFilmovi objektivi.
Kombinacija treh oziroma štirih kolesc je za uporabnike, vajene dela z analognimi aparati, prava pesem. Delovanje je bistveno boljše oziroma bolj tekoče kot pri kakem Nikonovem aparatu Df, ki se sicer trudi z »retro« oblikovanjem in delno tudi delovanjem, a mu to zaradi slabih odločitev ne uspeva najbolje. Tu lahko s hitrim pogledom takoj vidimo, kako imamo aparat nastavljen oziroma pripravljen. Edino, kar pri tem načinu pogrešamo, je možnost vnaprejšnjega shranjevanja nekaj kombinacij nastavitev (na večini aparatov so ti programi označeni z »User«), med katerimi lahko hitro preskakujemo.
Poleg naštetega je še nekaj drsnikov (denimo izbor področja ostrenja) in nekaj funkcijskih tipk (slednje lahko vse nastavimo po lastnih željah), zadaj je tudi funkcijsko kolesce, ki ga upravljamo s palcem. Menuji so dovolj pregledni, največkrat bomo potrebovali t. i. hitri menu, na katerem so zbrane vse najpogostejše izbire. Kot smo pri Fujifilmu vajeni, si lahko pri fotografijah izberemo posnetek katerega izmed klasičnih analognih filmov (denimo Fujijev film Velvia z močno poudarjenimi barvami). Zelo zanimiv je vgrajeni intervalometer, s katerim lahko nastavimo, da aparat samodejno zajema fotografije v določenem časovnem obdobju. Te fotografije so največkrat uporabljene za sestavljanje pohitrenih posnetkov »time lapse«. Kakovost fotografij je seveda zelo dobra, tud šum je dovolj dobro nadziran (občutljivost gre sicer do ISO 6400, programsko do ISO 51.200). Aparat je silno hiter, tako pri ostrenju kot med samo rabo (torej sprehajanje po menujih in podobno).
Ob aparatu smo dobili objektiv 18–55 mm F2,8–4,0. Gre za zelo dober klasični zum (ta ni zaščiten proti vremenskim vplivom, kot je sam aparat), ki pa smo ga med preizkusom skorajda ignorirali. Razlog za to je drugi objektiv, ki smo ga preizkusili ob aparatu – fiksni Fujifilmov XF 56 mm F1,2. Jasno, ni ravno poceni (čeprav stane z 850 evri približno pol toliko kot primerljiv Canonov objektiv), a je fotografiranje z njim res užitek. Zelo odprta zaslonka omogoča fotografiranje v zelo slabih svetlobnih razmerah, obenem pa nam majhna globinska ostrina omogoča res veliko ustvarjalnih možnosti, sploh pri portretih. Ti Fujifilmovi aparati imajo faktor goriščnice 1,5, to pomeni, da se objektiv obnaša podobno kot 80-milimetrski objektivi pri klasičnem formatu.
Aparat je zelo dober, nam je bil še nekoliko bolj všeč kot model X-Pro1. Ima tudi (zelo dobro) povezavo WiFi za nadzor aparata in prenos fotografij. Za zajem videa je na voljo tudi vhod za mikrofon, čeprav je snemanje videa tu nekoliko bolj omejeno, kot bi si želeli. Gre torej za odličen fotoaparat, namenjen fotografom, ki pogrešajo občutek analognih časov.
Fujifilm X-T1
Kaj: Digitalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi.
Ločljivost: Do 4896 × 3648.
Tipalo: Efektivno 16 milijonov pik.
Velikost in vrsta tipala: 23,5 × 15,6 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 1,5.
Prodaja: Bolje založene prodajalne.
✓ Kakovost posnetkov, nadzor in upravljanje, kakovost ohišja.
✗ Cena, omejene video funkcije.
