Pogled v prihodnost je vedno negotov, a zdi se, da ljudje, sploh v negotovih časih, temu pripisujemo neverjetno težo, le poglejte številne reklame za šlogarice in druge šarlatane. A ker bi bili prevzetni, če bi domnevali, da smo sami kaj boljši, je smiselno na tehnološko prihodnost pogledati z očmi preteklosti.
3D tiskalniki postajajo dosegljivi, to smo preverili v prejšnji številki s preizkusom prvega, ki ga je mogoče za manj kot 700 evrov kupiti kar v trgovini. Čeprav je tiskalnik pokazal dokajšen potencial, smo opazili nekaj omejitev. Tokrat smo preskusili dva tiskalnika, ki ju je oplemenitilo domače znanje.
Še pred nekaj leti so si gospodinjske pomočnice iz mesa in krvi lahko privoščili le redki, drugi smo jih občudovali v klasičnih angleških nadaljevankah ali filmih. Danes si lahko omislimo robota ali pa vsaj sesalno/pomivalnega robota.
Tridimenzionalno tiskanje se zdi nova čudežna tehnologija, ki bo osvojila in spremenila svet. Vsaj tako pravijo futuristi, ki so že uspešno napovedali leteče avtomobile, holografske zaslone in naravnost v možgane vdelane pametne telefone.
Urejanje glasbene zbirke na računalniku je precej podobno zlaganju parov nogavic po pranju – duhomorno, a se prej ali slej izkaže za koristno.
V uredništvu smo le pri redkih napravah brez prave zamisli, čemu ali, bolje, komu so pravzaprav namenjene. Tu in tam pa k nam zaide izdelek, ob katerem se res začnemo praskati po glavi.
