Tokrat so mi v uredništvu naprtili nenavadno nalogo - preizkusiti dve konzoli zadnje, sedme generacije. Naloga, nevredna resnega "hardveraša", boste rekli. A se nisem dolgo upiral; z igrami, zlasti računalniškimi, je namreč tako kot z otroškimi vlakci in ženskimi prsmi. Oboje je ustvarjeno za otroke, a se z njimi najraje igramo stari dedci.
Bo Applu tokrat vendarle uspelo? Kakšno vprašanje, odgriznjenemu jabolku je razen krize konec devetdesetih vedno bolj ali manj uspevalo. A pod "uspelo" sem imel v mislih "uspelo napraviti izdelek", ki ga kupci vendarle ne bodo kar tako razgrabili. Ob prihodu iPhona v ZDA smo bili priča pravi noriji. Spremljali smo temeljito pripravljeno kampanjo, tv kamere, ki so pospremile posameznike, ko so se postavili v čakalno vrsto že dolgo pred polnočjo 29. junija, dnevom začetka prodaje.
Komuniciranje z državo je nekaj, proti čemur ima večina od nas odpor. Obrazci, takse, dolge vrste in podobno ježijo kožo navadnemu človeku. V zadnjih letih pa se stvari, sicer opotekaje, začenjajo premikati v pravo smer.
Družino Qosmio bralci Monitorja že poznajo. Gre za Toshibine masivne prenosnike višjega cenovnega razreda, ki so namenjeni predvsem delu z večpredstavnimi vsebinami. Temu je prilagojen skorajda vsak sestavni del računalnika. O zunanjosti le na hitro, saj ostaja enaka kot pri modelu G30-154, ki smo ga preizkusili pred meseci: oba se ponašata tudi z optično enoto, ki predvaja nosilce HD-DVD.
Monitor in televizor sta, pa naj strokovnjaki še tako mrščijo obrvi, vsaj sorodnika. Pot skozi tehnično zgodovino ju je zdaj ločevala in potem spet združevala. Že v času prvih hišnih računalnikov so očetje bentili, ker jim je ogled nedeljske nogometne tekme redno onemogočala mladež, ki si je, pogosto na tleh pred družinskim televizorjem, z igranjem iger pridobivala dioptrijo in krivila hrbtenico.
O obeh MSIjevih velikanih tokrat le na kratko, saj sta zelo podobna svojim predhodnikom. Oba namreč tičita v malo prenovljenih, a že znanih, nekajkrat opisanih ohišjih in sta opremljena z velikima, dobro osvetljenima zaslonoma, ki smo ju tudi že dodobra popisali. Enako velja za tipkovnici z ločenima številskima deloma, ki po občutku pri tipkanju sodita nekam v srednji razred. Nova je notranjost, saj je L745 opremljen s procesorjem Core 2 Duo in zmogljivo grafično kartico GeForce FX go 7600 - oboje, skupaj z gigabajtom pomnilnika, pa obeta, da bo na njem mogoče zaigrati tudi kakšno igro. Pohvalnih je 120 GB diska. L735 je opremljen z nekoliko manj zmogljivim AMDjevim dvojedrnikom Turion 64 X2, prav tako 1 GB pomnilnika, enako grafično kartico in 100 GB diskom.
Nova serija Packard Bellov se ponaša z diskretno črnimi ohišji, ki bi jim blišč lahko očitali le zaradi logotipa na zunanjem delu zaslona, ki se ob prižigu osvetli. Sicer je mogoče 15,4-palčni bleščeči zaslon Diamond view (mimogrede, tako so se včasih imenovali Mitsubishijevi katodni monitorji ...) pograjati zaradi nekoliko slabše navpične kotne vidljivosti in nekoliko medlih barv. Tik pod njim sta vdelani dve dodatni, modro osvetljeni tipki za vklop brezžičnega omrežja in tipka ECO, ki prenosnik prestavi v varčnejši način delovanja.
Čeprav prenosnike preizkušamo v vsaki številki, smo se tokrat odločili za večji preizkus teh modelov, pri čemer smo se še posebej pozabavali tudi z barvno pravilnostjo vgrajenih monitorjev. Zanje smo tudi zahtevali, da morajo biti v širokem formatu.
Čeprav sem po duši zmeren konservativec, v meni ostaja nekaj mladostno cheguevarovskega, kar me žene, da svoje simpatije naklonim tistemu, ki je v alternativi šibkejši. Zlasti, če zna močnejšemu nasprotniku odriniti kako krepko brco. Tako bo počasi odbilo desetletje, odkar poganjam AMDjeve procesorje. Začelo se je, ko je Intel po prvih Celeronih začel z zaklepanjem preprečevati navijanje in se s tem nisem mogel sprijazniti. Argument odklenjenosti in navijanja je pozneje odpadel, saj je začel zaklepati tudi AMD, a prišli so drugi, močnejši argumenti: tam od leta 2000 pa do letošnjega poletja je AMDjev procesor preprosto veljal za boljši nakup kakor Intelov.
MP340 bi v resnici težko postavili za tekmeca uspešnemu Applovemu izdelku, saj je predvajalnik korak nazaj celo v primerjavi s prejšnjim Acerjevim modelom MP500, začenši z manjšim zaslonom, ki ima nižjo ločljivost in ni več občutljiv za dotik.
