Razvoj računalnikov je močno prizadel cele skupine nekdaj ekskluzivnih rokodelcev, kot so oblikovalci, montažerji videa in izdelovalci glasbe, saj so domači mojstri samouki začeli pridno nižati cene in odžirati kruh t. i. profesionalcem. Že več kot desetletje je moč na domačem računalniku zložiti in aranžirati kar spodoben komad, zato si bomo danes ogledali, kaj je ključno, da postanemo sam svoj garažni Jean Michel Jarre.
Strah pred nakupom domnevno drage računalniške opreme smo preganjali že v prejšnji številki naše revije, ko smo iz komponent, nakupljenih po domačih trgovinah, sestavili "še kar" sistem za 200 evrov. A so še cenejše poti.
Naj na začetku povem, da že dolga leta mečem stran star kruh. Velike količine. Ker imam rad svežega in ker ga kupujem veliko, da mi ga ne bi slučajno zmanjkalo, ko pridejo gosti. Zdaj pa vreščite in izlijte name svoj srd.
Če so prve računalnikarje pritegnile igre in hitro urejanje podatkov, je za pravi razmah uporabnikov zagotovo zaslužen internet. Slovenska gospodinjstva danes skorajda vsa že premorejo kak računalnik, ki rabi za brskanje po spletu in osnovna pisarniška opravila. Spodnji članek je namenjen premagovanju strahu tistih, ki še niso skočili na ta vlak.
Predpostavimo: stari ste trideset let in več. Obdobje razposajenega razsajanja po gostilnah ob koncu tedna ste že dali skozi in partnerke/ja ne nadlegujete več vsakih trideset minut. Po tem, ko so naši nogometaši, košarkarji in smučarji postali nevredni vašega časa pred televizijskim zaslonom, ste se znašli pred sladko dilemo, kaj početi pod večer in ob koncu tedna.
Kaj naj si mislim, ko oblast, ki ji ratingi kažejo vse najslabše, leto dni pred volitvami oznani, da bo morda že na prihodnjih mogoče voliti elektronsko? In to ne le na napravah, nameščenih na volišču, temveč celo na daleč, iz domačega fotelja z digitalnim potrdilom. Naj bom vesel, da smo napredni, ali naj me zajame orwellovska paranoja?
Nekatere stvari so pač moderne. Biti proti Bushu in biti proti ZDA. In, seveda, sovražiti Microsoft.
Tokrat so mi v uredništvu naprtili nenavadno nalogo - preizkusiti dve konzoli zadnje, sedme generacije. Naloga, nevredna resnega "hardveraša", boste rekli. A se nisem dolgo upiral; z igrami, zlasti računalniškimi, je namreč tako kot z otroškimi vlakci in ženskimi prsmi. Oboje je ustvarjeno za otroke, a se z njimi najraje igramo stari dedci.
Bo Applu tokrat vendarle uspelo? Kakšno vprašanje, odgriznjenemu jabolku je razen krize konec devetdesetih vedno bolj ali manj uspevalo. A pod "uspelo" sem imel v mislih "uspelo napraviti izdelek", ki ga kupci vendarle ne bodo kar tako razgrabili. Ob prihodu iPhona v ZDA smo bili priča pravi noriji. Spremljali smo temeljito pripravljeno kampanjo, tv kamere, ki so pospremile posameznike, ko so se postavili v čakalno vrsto že dolgo pred polnočjo 29. junija, dnevom začetka prodaje.
Komuniciranje z državo je nekaj, proti čemur ima večina od nas odpor. Obrazci, takse, dolge vrste in podobno ježijo kožo navadnemu človeku. V zadnjih letih pa se stvari, sicer opotekaje, začenjajo premikati v pravo smer.
