Instantna zabava
Tokrat so mi v uredništvu naprtili nenavadno nalogo - preizkusiti dve konzoli zadnje, sedme generacije. Naloga, nevredna resnega "hardveraša", boste rekli. A se nisem dolgo upiral; z igrami, zlasti računalniškimi, je namreč tako kot z otroškimi vlakci in ženskimi prsmi. Oboje je ustvarjeno za otroke, a se z njimi najraje igramo stari dedci.
Začnimo na začetku. Zakaj si sploh omisliti igralno konzolo? Povsem umestno vprašanje za okolje, kakršno je naša Slovenija. Večina nas ima doma enega ali več računalnikov, na katerih pač nekaj delamo, in za oddih odigramo kakšno streljanko. Ta, ponavadi osrednji domači računalnik, je povečini dopolnjen z dobrim monitorjem, katerega velikost mimogrede preseže velikost televizorja. Čeprav se nam to otepa, izhajamo z Balkana, kjer so še dvajset let nazaj izhajale revije s čisto pravimi piratskimi oglasi, ki jih ni nihče preganjal. Je morda kdo od vas, ki to berete, kupil kako igro za Spectrum ali C64 v originalu? Tradicija je ostala in če so številke, s katerimi opleta BSA vsaj malo realne, lep del prebivalstva še danes programsko opremo, v mislih imam predvsem igre, "vleče" iz spleta. Pa smo pri poglavitnem razlogu, zakaj so konzole nekonkurenčne računalnikom. No, tudi igre in programe za nekatere konzole je mogoče "varnostno kopirati". A zato so pri veliki večini potrebne modifikacije, strojne ali programske - t. i. softmod, ki stanejo dodaten denar, lahko škodujejo samemu delovanju naprave in vsekakor razveljavijo veljavnost garancije.
Če bi bili igre za računalnik prisiljeni kupovati, bi trg konzol tudi pri nas dobil veljavo in medijsko pozornost, kot jo ima, recimo, večni boj med nemškimi in japonskimi avtomobili.
Bitka za kupce konzol, ki pozneje postanejo odvisniki od iger in dodatkov, se je namreč razplamtela že davno, le da pri nas o njej skorajda ne poročamo. Trije največji izdelovalci se dobesedno tepejo za tržne deleže, svoje izdelke, vedoč, da bodo v poznejših letih mastno zaslužili z licenčninami od iger in dodatkov - prodajajo pod ceno in se gredo pregrešno drage reklamne kampanje. Sony je prvim 125 kupcem PS3 v Veliki Britaniji ob nakupu podaril 46-palčni HDTV Bravia in vožnjo s taksijem domov, domnevno, da bi jih zavaroval pred krajami. Konzole prve dni prodaje dosegajo enormne cene na spletnih dražbah. Microsoft je v istem času uredništvom nekaterih računalniških revij poslal količino piva v vrednosti, ki ustreza razliki med cenama obeh konzol v konkretni državi. In še in še.
Industrija zabave je resen kombajn denarja, za ponazoritev samo podatek, da je doslej najuspešneje prodajano konzolo - govorimo o Sony Playstation 2 - domov odneslo že več kot 111 milijonov kupcev. In še vedno se prodaja nadvse dobro.
A vrnimo se k dilemi, računalnik ali konzola? Računalnik, na katerem je mogoče zaigrati najnovejšo igro, stane precej denarja. In ne le to, če bomo želeli njegovo realno moč ohranjati, bo treba vanj precej vlagati in po največ dveh letih spet vse zamenjati. Če si boste zaželeli igrati Crysis, Alan Wake in druge igre prihajajočega poletja, boste morali že samo za grafično kartico generacije DX10 seči v žep globlje kot za xbox ali Wii. Dalje, konzole so narejene na eni strojni konfiguraciji in programsko opremo zanje je laže napisati, bolje je optimizirana in zato teče bolje in hitreje na navidez šibki konfiguraciji nekaterih konzol. Ni težav z gonilniki, konzolo priključimo na elektriko in na domači televizor ter vstavimo plošček. In že igramo. Na PCju vsaka prelomnejša igra spodbudi oba največja izdelovalca grafičnih kartic k pisanju novih gonilnikov, saj so igre pomemben benchmark pri preizkušanju njihovih izdelkov. Ob nakupu nove igre boste torej morali najti in osvežiti gonilnike, pa knjižnico DirectX in drugo. Ne tako redko boste plošček prisiljeni odnesti nazaj v trgovino, sprijaznjeni, da vaš računalnik zadeve ne prebavi.
Z nakupom namenskega igralnika si tako podaljšamo rok med nakupom dveh računalnikov - če slednjega uporabljamo za pošto, pisanje, deskanje po spletu ali kaj podobno strojno nezahtevnega - prihranjeni denar pa naložimo v eno od konzol in nekaj udarnih igralnih naslovov. Ker je že PS2 znal predvajati ploščke DVD, nove konzole pa tudi blu-ray in HD-DVD, s konzolami pa lahko tudi brskamo po spletu, bi te naprave že znale počasi zasedati mesto, na katerem je v gospodinjstvu do nedavna kraljeval računalnik.
Uporabnišwki vmesnik: PS3-jev Cross media bar proti Xboxovemu Dashboardu.
Sladki preizkus
In tako sem za nekaj dni odposlal ženo na lepše, napolnil hladilnik s pivom in slanimi prigrizki, v dnevno sobo zvlekel 37-palčni Toshibin 37WL67Z LCD TV in se podal na lov za konzolami. V mislih smo imeli vse tri z vrha priljubljenosti: Microsoftov Xbox360, Nintendov Wii in še topli Sony Playstation 3. A smo se zaleteli v zid. Wiija ta trenutek ni moč dobiti nikjer v Sloveniji, pa tudi po večini evropskih držav bi zaman mahali z denarjem. Nintendova proizvodnja ne dohaja povpraševanja. A tudi z drugima dvema škatlicama ni šlo brez težav.
Kakorkoli, po nekaj telefoniranja in kreganja sem čez kak teden dni doma postavil na polico Xbox 360 in PS3 ter otroško občudoval njuno enakost v različnosti. Sta približno enakih mer, iz njiju vodi enako število kablov, imata skoraj enake priključke, joypada, pa skoraj enake tipke in enako obliko, obe konzoli lahko postavimo položeni ali pokonci (pri PS3 se zato ustrezno obrača tudi logo na sprednji strani). Oba imata na sprednji strani le dva gumba: za vklop in za odpiranje optične enote.
Sony Playstation 3
Kaj: Igralna konzola, predvajalnik blu-ray.
Zgradba in oprema: 9.
Značilnosti: Cell processor, 3,2 GHz, 256 MB RAM, 60 GB disk, BD ROM, WLAN 802.11 b/g, bluetooth.
Cena: 599 EUR.
Prodaja: Big Bang, www.bigbang.si.
Za: Opremljenost, zmogljivost.
Proti: Cena, za zdaj slab izbor iger.
Resistance: fall of men - je to vse kar zmore Sonyjev adut?
PS3 je naslednik PS2, prvič so ga napovedali na sejmu E3 leta 2005, dejansko pa je trg ugledal lani novembra na Japonskem in v ZDA, pred tedni, 23. marca, pa končno še v Evropi. Na stari celini je za zdaj na voljo le v 60 GB različici, drugod je naprodaj še osiromašena 20 GB, ki ji poleg gigabajtov diska manjkata še brezžični omrežni vmesnik in bralnik pomnilniških kartic.
Ko PS3 potegnemo iz škatle, najprej pritegne pozornost črna lakasta zunanjost. Taka, na kateri se lepo nabira prah, sicer pa drugih pripomb nismo imeli, razen te, da morda vse skupaj deluje nekoliko plastično in krhko. Ta občutek se še okrepi, ko vzamemo v roke Sixaxis, priloženi joypad, ki je nenavadno lahek.
Pri priključevanju konzole ni večjih dilem, za kratek čas pojezi to, da kabel HDMI ni priložen. Upam, da v Sonyju vedo, kakšna čustva se porajajo v potrošniku, ko iz trgovine prinese domov še kadečo se čudo tehnike, le trenutek, preden bi se do dna potopil v užitke, pa izve, da mora zaradi presnetega kabla, ki bi vse skupaj podražil le za ništrc, še enkrat v trgovino. Dobro, smo preživeli. Uporabniški vmesnik bo s privlačnim minimalističnim videzom stari znanec tistim, ki so kdaj imeli v rokah PSP, Sonyjevo prenosno igralno konzolo. Za hiter prvi vtis vtaknem Resistance: Fall of men in sem nekako zmerno navdušen. Grafika dobra, a nič bolj kot na računalnikih zadnje dobe, igralnost nekaj srednjega. Precej bolj navdušen sem nad Motorstormom, kjer grafika prav tako ne izstopa, a je občutek hitrosti izdelan fantastično, zlasti, ker ga ne prekinja zatikanje, kot se to prerado dogaja na PCju.
Za vse to skrbi nič kaj špartanska notranjost konzole. Na PS3 smo namreč čakali kakšno leto dlje tudi zaradi razvoja procesorja in optične enote. 3,2 GHZ procesor Cell, ki so ga v Sonyju izdelali skupaj s Toshibo in IBM, zna tudi vplivati na prihodnost CPUjev v računalnikih prihodnjih generacij.
Na kratko, gre za procesor, ki je sestavljen iz enega klasičnega procesorskega jedra, imenovanega Power Processing Element(PPE), ki daje naloge osmim samostojnim koprocesorjem, imenovanim SPE (Synergistic processing elements). Šest od teh se posveča izračunavanju, denimo vektorske grafike ali dekodiranju kakšne večpredstavne vsebine. Sedmi SPE deluje ločeno za potrebe varnosti in operacijskega sistema, osmi pa je trenutno zaradi boljšega izkoristka še onemogočen. Vse elemente Cella povezuje Element Interconnect Bus. Ta med elementi hkrati izvaja 12 samostojnih transakcij, vsako s hitrostjo 25,6 GB/s. Zmnožek, s katerim ga lahko za silo primerjamo z drugimi vodili, navrže spoštljivih 307,2 GB/s.
Osnova grafičnega procesorja RSX je nVidiina arhitektura G70, tako da je vgrajeni čip daljni sorodnik Geforcea 7800. Teče na 500 MHz, naslavlja pa 256 MB GDDR3 VRAMa (650 MHz) in si po potrebi sposodi tudi 256 MB sistemskega pomnilnika. Čeprav ima PS3 na prvi pogled manj pomnilnika, gre za povsem drugačno zasnovo od Xboxove.
Konzola ob tem podpira celo vrsto SD in HD ločljivosti, najvišja je 1080p. Za zdaj še ni iger, ki bi podpirale to ločljivost, prva med njimi naj bi bila prihajajoči Lair.
Pri priključevanju na tv imamo dve možnosti; najboljša je kajpada HDMI 1.3, druga, manj kakovostna, pa kompozitni izhod, ki ga s priloženim adapterjem lahko priključimo tudi na priključek SCART.
Kar se tiče zvočnih izhodov, se ob HDMIju lahko odločimo za analogni ali digitalni izhod, konzola pa od formatov podpira 7,1-kanalni zvočni format in Dolby TrueHD.
V naši, dražji različici PS3 se pod posebnim pokrovom skrivajo še reže bralnikov treh različnih pomnilniških kartic - CF, SD in Memory stick. Za povezovanje navzven je na voljo žični omrežni vmesnik, pa tudi brezžični, in sicer 802.11 b/g. Na sprednji strani ohišja najdemo še štiri vmesnike USB 2.0; z njimi bomo polnili joypade, tisti brez Wi-Fija in bralnikov pomnilniških kartic pa bodo oboje lahko dokupili kdaj pozneje in priključili prav prek ene od teh rež.
Morda najzanimivejši del je optična enota, tudi zaradi nje je na PS3 s zanimanjem čakal ves svet. O blurayu kot antipodu HD DVD je bilo prelitega že veliko črnila, zato se tu ne bomo ukvarjali z vedeževanjem, kateri optični format bo prevagal v naslednjih letih. Smo si pa že prej na Amazonu naročili film v tem formatu in si ga ogledali, za primerjavo pa smo imeli pri roki še predvajalnik HD DVD. Vidne razlike v kakovosti ni opaziti, oboje je v temeljih pač MPEG4, je pa bil PS3 pri predvajanju, zanimivo, opazni tišji od namenskega predvajalnika.
Joypad je brezžičen in z napravo komunicira prek bluetootha. V priloženi knjižici piše, da je naprava sposobna upravljati sedem igralnikov hkrati. Sixaxis - mimogrede, besedica je tako kot perica z raco palindrom - je na zunaj popolnoma podoben Dualshocku, joypadu, ki je bil priložen PS2. Novost je občutljivost za nagib v šestih smereh, s čimer se da simpatično krmiliti kakšno vozilo, zahteva pa nekaj privajanja. Dualshock je imel vgrajen tudi vibrator, ki je med streljanjem v igri zabavno potresaval. Sixaxis ga nima. V Sonyju so pojasnjevali, da je t. i. rumble moral stran, saj bi motil zaznavanje nagiba. Pa jih je nato osramotil Nintendo, ki je v Wiijev joypad združil oboje, zaznavanje nagiba in tresenje.
PS3 se med delovanjem opazno segreva, celo tako zelo, da me je nekajkrat resno zaskrbelo za njegovo zdravje in sem ga zato iz ležeče postavil v pokončno, morda bolj zračno lego.
Sony je po zgledu Microsofta poskrbel za spletno skupnost, imenovano Playstation Network, ki je za razliko od Microsoftove brezplačna. Do nje imamo dostop z registracijo prek PSjevega uporabniškega vmesnika, ponuja pa večigralstvo, izmenjavo mnenj in rezultatov ter poceni nakup iger za PS1 in PS2.
Microsoft Xbox 360 Premium
Kaj: Igralna konzola, predvajalnik DVDjev.
Zgradba in oprema: 8.
Značilnosti: Xenon 3,2 GHz, 512 MB RAM, 20 GB disk, DVD ROM.
Cena: 400-480 EUR.
Prodaja: Repro MS, www.reproms.si, Müller, www.mueller.si.
Za: Cena, zmogljivost, podpora, dva joypada.
Proti: Opremljenost, grotesken zunanji napajalnik.
Dead or Alive 4 na Xboxu 360
Glede na to, da sta bili obe konzoli napovedani skoraj ob istem času, je treba Microsoftu skorajda čestitati. S končnim izdelkom je za celo leto prehitel Sony in do danes prodal že 11 milijonov primerkov. Trenutno, po marčevskih podatkih analitične hiše NDA, je po mesečni prodaji na drugem mestu za Wiijem in krepko pred PS3. Pri nas v Sloveniji sicer je naprodaj v različnih trgovinah, a mu njegov principal, Microsoft, uradne podpore na našem trgu ne ponuja.
Preizkusili smo srednjo, 20 GB različico, imenovano Premium. Ob tem povejmo, da Microsoft Xbox 360 nenehno posodablja in tako na trg ravno prihaja različica Elite, ki se bo ponašala s 120 GB diskom, seksi črno barvo in izhodom HDMI.
Ohišje je nevpadljivo bele barve, bolj vpadljiv pa je napajalnik v velikosti mutirane opeke.
Pri priključevanju smo doživeli tudi majhno ponižanje; prisiljeni smo se bili zateči k listanju po navodilih. Konzola ima namreč kombiniran kompozitno/komponentni video izhod in preklop iz navadnega signala na HD se skriva na samem vtiču, to pa mimogrede spregledamo. Ker izhoda HDMI ali DVI ni - ima ga prihajajoča različica Elite - je to edina možnost za kakovosten prikaz slike. Tudi Xbox 360 zna prikazati široko paleto formatov SD in HD, od jeseni 2006 z osvežitvijo firmwarea tudi 1080p. Zvočni signal je prostorski 5.1 Dolby Digital.
Na ohišju najdemo še tri vmesnike USB, digitalni zvočni izhod in omrežni vmesnik.
Čeprav je Xbox 360 leto dni starejši od PS3, je njegova strojna zasnova prav tako vredna spoštovanja. Procesor Xenon je zasnovan trijedrno in prav tako kot konkurent bije na 3,2 GHz. Razvili so ga v IBM in je sestavljen iz treh jeder na enem čipu. Jedra so sposobna vsako zase izvajati večnitne operacije in si med seboj delijo 1 MB drugostopenjskega L2 predpomnilnika. Procesor je izdelan v 90 nm tehnologiji, že letos pa naj bi s prehodom na 64 nm Microsoftu še dodatno znižali produkcijske stroške.
Grafični čip je zasnoval ATI (v predhodniku Xbox je bil nVidiin) in je sorodnik čipa R600, ki bo to pomlad prišel na trg v obliki nove serije Atijevih grafičnih kartic X2900. GPU sestavljata v bistvu dve ločeni rezini silicija, ena je procesna enota, drugo pa pomnilniška, oboje teče sinhrono na 500 MHz. Izjemna prepustnost vodil med enotama - 256 GB/s - omogoča napredne učinke in, denimo, 4x glajenje robov, ne da bi se to pretirano poznalo pri opravljanju drugih nalog. V tem delu, zmogljivostih grafičnega čipa, naj bi Xbox 360 po mnenju poznavalcev prekašal PS3.
Sistemskega pomnilnika je 512 MB, gre za GDDR3 RAM s 700 MHz taktom, ki si ga med seboj delita procesor in GPU.
Naša konzola je bila opremljena z 12X predvajalnikom DVD, ki je, mimogrede, precej glasen pri vrtenju. A Xbox je morda za odtenek bolj dojemljiv za modifikacije in dodatke, trenutno je za približno 200 ameriških zelencev na voljo tudi zunanja enota HD DVD. A s tem nakupom se že zelo približamo ceni PS3. Priloženi brezžični joypad je občutno težji od PSjevega in ima vgrajeno tresenje.
Po prižigu zagledamo oranžen uporabniški vmesnik, imenovan Xbox Dashboard, ki je na prvi pogled manj pregleden kot Sonyjev, a se ga sčasoma navadimo. Priložene igre so bile žal slaba podlaga za predstavitev, kaj zmore škatla. Halo 2, ki teče tudi na starem Xboxu, je grafično kako leto do dve za PS3, podobno je z Dead or Alive 4. Kak Gears of war bi našim izbirčnim očem dal vetra. A ker smo igre na Xboxu že gledali in igrali poprej, lahko mirno rečemo, da pri Sonyju ne bodo mirno spali.
Poleg iger lahko z Xboxom dosežemo tudi splet in predvajamo ploščke DVD, z njim lahko preprosto dosežemo diske domačega PCja in z njih predvajamo glasbo ali video. Razvejena je tudi spletna skupnost: Xbox Live ponuja proti plačilu nekakšen večigralski "hub", ki omogoča glasovno sporazumevanje, primerjanje rezultatov ipd. Osnovne storitve so na voljo tudi brezplačno. Microsoft je lani novembra v ZDA ponudil tudi storitev Xbox Live video, ki omogoča pretočitev filmov in tv oddaj proti plačilu v formatu SD in HD, nakup iger in še in še.
PC, Xbox, PS3 ali kaj tretjega?
Obe konzoli ponujata združljivost za nazaj, nanju je moč igrati igre s prvega Xboxa oz. PS2. Združljivost pri obeh povzroča nekaj težav, manj pri Xboxu. PS3 so v ta namen sprva na Japonskem in v ZDA prodajali s posebnim integriranim čipom, ki je omogočal poganjanje iger s PS2. Evropska različica PAL je prinesla programsko posnemanje, na Sonyjevi spletni strani pa si lahko ogledate seznam iger, ki delujejo. PS3 nadalje omogoča tudi zaganjanje doma izdelanih programov, omejen je le dostop do 3D grafike.
In zdaj, na koncu, boste od mene pričakovali nasvet, kaj kupiti. Pa ne bo šlo tako gladko. Vsaka od škatlic ima svoje prednosti in slabosti. Xbox 360 je poceni, različico Premium dobite v sosednji Avstriji že za 350 evrov in še kak dodaten krmilnik vam navržejo. Na drugi strani za dodatnih 200 evrov s PS3 dobite predvajalnik blu-ray, ki bo še nekaj časa zbujal zavist sosedovih mulcev. PS3 ima v primerjavi z Xboxom 360 Premium boljši zvok, boljšo sliko, več diska in več vmesnikov. Da, HDMI je danes pomemben dejavnik pri nakupu, zlasti, če si že lastite ustrezen televizor.
PS3 je končno za zdaj še v povojih in njegova strojna oprema še ni izkoriščena, zlasti zmogljivosti procesorja razvijalci iger za zdaj še ne znajo vpreči v polni meri.
Skratka, če bi kupoval danes, bi verjetno kupil Xbox 360, saj je izbira zabave širša, cena pa nižja. In blu-ray filmov je malo. Čez kako leto bi odločitev znala biti drugačna. In potem je tu še Wii, ki je od obeh tekmecev cenejši, stane tam okrog 270 evrov. A kot rečeno, Nintendo ne dohaja povpraševanja trga in ga je težko dobiti. Ne le zaradi cene, Wii z gornjima konzolama tudi sicer ni čisto primerljiv; Nintendo je bil po zvrsti iger vedno nekoliko bolj družinski, na drugi strani pa tudi bliže azijskemu okusu za igranje. Zelda in podobni liki, saj veste. A se je od Gamecuba tudi to precej spremenilo.
Pri nakupu konzole moramo namreč upoštevati tudi svoje preference glede žanrov iger. Tisti, ki radi gledajo polne zaslone števcev v simulacijah letenja ali se streljajo v zelo realnih vojaških simulacijah, bodo na konzolah bolj slabo naleteli in so vsaj za zdaj primorani ostati in igrati na PCju. Pa smo spet pri vprašanju z začetka članka.
In če se zares ne bi mogli odločiti, je na voljo še ena rešitev: ob ristancu, skrivalnicah, zemljo krasti in podobnih početjih so zrasle cele generacije. Izpadli boste dinozaver, a hrbtenica, dioptrija in denarnica vam bodo nadvse hvaležni.