Velik računalnik iz malega oglasa?

Objavljeno: 26.2.2008 00:57 | Avtor: Dare Hriberšek | Kategorija: Preizkusi | Revija: Februar 2008

Strah pred nakupom domnevno drage računalniške opreme smo preganjali že v prejšnji številki naše revije, ko smo iz komponent, nakupljenih po domačih trgovinah, sestavili "še kar" sistem za 200 evrov. A so še cenejše poti.

Tak prizor je signal, da je imel računalnik slabega gospodarja.

Kje iskati

V Sloveniji imamo cel kup spletnih storitev, ki so specializirane za male oglase. Težko bi rekli, katerim se je dobro izogibati, a računalniške oglase je najbolje iskati na straneh, na katerih se vsaj od daleč ukvarjajo z računalništvom. Tam bo srenja hitro opazila oglase prikritih trgovcev, goljufov in samozaverovancev, ki svoj pet let stari računalnik še vedno cenijo na 75 % njegove nakupne cene. Skratka, na takih straneh je verjetnost za slab nakup nekoliko manjša.

Najbolj znana stran je www.bolha.com, na kateri se boste s ceno morali še malce boriti za nakup, saj gre za spletno dražbo. Plačljivo preverjanje oglasov ponuja stran tehnika.salomon.si, ki jo v papirnati obliki poznamo kot Salomonov oglasnik. Potem so tu www.najoglasi.com, www.mojoglasnik.com, www.oglas.com in www.emarket365.com. Zelo veliko oglasov ima specializirana stran računalniških navdušencev www.slo-tech.com. Tu so oglasi celo moderirani in dobijo v primeru, denimo, pretirane cene, tudi posebno opozorilo. Podobno specializirane dveri sta tudi www.slo-comp.net in www.slo-mod.com.

Na koncu še možnost za tiste, ki jih tare denar. Na www.podarimo.si je moč najti računalnike in opremo, ki so jih prejšnji lastniki pripravljeni oddati brezplačno.

Kljub vsemu - previdno!

Kupovanje na daljavo je še posebej polno pasti. Ko paket z odkupnino prevzamete in plačate, postane vaš. Spomnimo se primera izpred dobrega leta dni, ko je neki Primorec ugodno prodajal ključke USB in naivnim kupcem v kuvertah pošiljal zvitke papirja. Lumpa so sicer hitro prijeli, a posamezne primere malokdaj doseže roka pravice. Sam sem sicer nekajkrat doživel prijaznost poštnih uslužbencev, ki so mi po takojšnjem pregledu, če embalaža poslanega ni bila nepovratno uničena, vzeli zadevo nazaj čez okence in mi vrnili denar, poslano pa vrnili pošiljatelju. Svetujemo vam, da prodajalcu naročite, naj pošiljko dobro zaščiti in zapakira in pošlje na način, kot se pošiljajo kristalni kozarci. V najslabšem primeru na vaše stroške, saj se tako ne bo mogel izgovarjati na slabo ravnanje poštne službe. Pošiljka bo, kot rečeno, po prevzemu postala vaša. Če kupujete na daljavo, si pri prodajalcu izgovorite poskusni teden ali vsaj dan ali dva in se v ta namen poskušajte dogovoriti za pridržanje dela kupnine. V nasprotnem primeru pa raje izberite oglas, ko je prodajalec razmeroma blizu vašemu domu. Obiščite ga in opremo preizkusite po gornjih navodilih.

Če vas je prodajalec resno potegnil, vam ostane le še pot na policijo, saj je za njim ostala sled v obliki naslova, na katerega je prejel denar. A to pomeni veliko birokracije, stroškov in morda celo obiskovanja sodišč, da boste čez nekaj let končno spet videli svoj denar.

Za konec pa si lahko preberete še nadvse zabavno (in dolgo) zgodbo, ko je nekdo namesto Applovega Powerbooka v paketu dobil le njegovo papirnato imitacijo ...

www.zug.com/pranks/powerbook/

Velika večina ljudi se pri nakupu računalnika odloči za novega. Po eni strani pravilno. Nov računalnik naj bi deloval vsaj nekaj let, prvih nekaj nam to zagotavljajo tudi različne garancije izdelovalcev in prodajalcev. Toda če boste računalnik uporabljali samo za kakšna pisarniška opravila, deskanje po spletu in e-pošto, potem morda velja razmisliti o kakšni leto ali dve stari sestavi iz druge roke. Pomislimo, v Sloveniji vsako leto pokupimo okrog 100.000 računalnikov (podatek je približen in se opira na lansko raziskavo IDC Adriatics) in temu takoj sledi misel, da si mora na tisoče starih bež škatel najti novo prebivališče. Ker jih je od tega lep del še pri polni življenjski moči, le svojemu lastniku zaradi specifičnih potreb morda ne služijo več, lahko za precej manjši denar še vedno služijo kakemu novemu, manj zahtevnemu uporabniku.

Rabljeno, da ali ne?

Mnogi se bodo namrdnili, namreč zakaj kupovati nekaj, kar je odslužilo in kar bo le s težavo dohajalo novo programsko opremo? Namenimo kak stavek temu vprašanju: razvoj posameznih komponent sicer iz leta v leto neustavljivo brzi, kljub temu pa zadnjih nekaj let ne zamudimo več toliko, če uporabljamo dve ali še kaj več let starejši sistem. Ponavljam, pri vsakdanji rabi - če se igrate, obdelujete video ipd. ni tako.

Seveda so v razvoju nekakšne prelomnice, na katere je treba paziti: tam, malo po prelomu tisočletja, sprva nenadoma ni bilo več toliko pomembno, koliko MHz ima procesor. Ali jih je imel 1500 (tedaj morda najmočnejši) ali pa 500, je bilo za pisarniško rabo povsem vseeno. Ker pa je bil to tudi čas pohoda Oken XP, je boljša strojna oprema vendarle postala nuja. Odprtokodni operacijski sistemi še niso bili razširjeni in takrat je postala najbolj problematična količina pomnilnika, saj je bil dotlej v konfekcijskih konfiguracijah nekakšen standard 128 MB.

Današnji čas je nekoliko podoben. Procesor s 1500 ali 2000 MHz in 512 MB pomnilnika bo za pisarniško rabo lepo služil, a že celo leto izza vogala kukajo Okna Vista, ta pa terjajo cel stroj, saj pri njih ni varčevanja s komponentami. Procesor zadnjega rodu, vsaj 2 GB pomnilnika in - če hočete res videti vso lepoto operacijskega sistema - tudi grafična kartica generacije DX10. Razlika med takratnimi časi in sedanjostjo pa je vendarle v prelomnosti operacijskega sistema. Danes imate na voljo celo kopico distribucij Linuxa, pa tudi z Windows XP boste zagotovo shajali še nekaj časa, medtem ko je bil prehod z Oken 98 ali celo ponesrečenega Millenium precej bolj nujen. Skratka, računalnik, ki je tri leta nazaj služil "geeku" iz sosednjega bloka za igranje, se lahko danes še kar uspešno kosa z najcenejšimi konfiguracijami, ki jih ponujajo trgovine, in je še vedno povsem spodoben za osnovna opravila. In, kar je najpomembneje, lahko je precej cenejši. No, po drugi strani pa se, resnici na ljubo, kaj lahko zgodi, da boste končali s kosom neuporabnega železa. Zato pazljivo!

Prvi korak

Najbolj zanesljiv nakup iz druge roke je nakup pri znancih. Zagotovo poznate kakega zanesenjaka, ki v intervalu enega ali dveh let zamenja celotno strojno opremo. Čeprav taki redko menjajo vse komponente hkrati, se splača povprašati in se vnaprej postaviti v vrsto. Nihče se ne ukvarja rad z objavljanjem oglasov, sprejemanje klicev, obiski oglednikov in pošiljanjem opreme v daljne kraje. In vsak se stare opreme načeloma rad hitro znebi, saj to poveča proračun pri nakupu nove in prihrani prostorske skrbi. Po izkušnjah, zakonski partnerji gledajo tečno, ko odprejo vrhnjo omaro v spalnici/predsobi in zapazijo, da se je v njej naselil stari računalnik. Zato boste s hitro ponudbo zelo verjetno dobili tudi ugodno ceno, hkrati pa v primeru, da gre za znanca, tudi neko garancijo, če bo stroj že prvi teden uporabe pokazal kakšne okvare. Drugi, bolj zapleten in nepredvidljiv način so mali oglasi. Ti skrivajo številne pasti v smislu kupovanja stvari, ki jih težko na hitro celostno preizkusimo, od popolnih neznancev. Vsekakor bo, če ste računalniški analfabet, pri tem potrebna tudi pomoč kake vešče roke. Za strošek piva naj vas pospremi k prodajalcu in na hitro pregleda, kaj kupujete. Spletnih strani z malimi oglasi je, če sploh ne štejemo časopisnih, praktično nešteto. Več o njih si preberite v okvirčku.

Kaj kupujemo

Najprej določimo obseg iskanega. Uporabno merilo je, kot smo že zgoraj nakazali, operacijski sistem. Odprtokodne rešitve danes malce razširijo izbiro. Za začetnike je, denimo, primeren Linux Mint, ki je nadvse podoben najbolj razširjenim Oknom. Že sam od sebe podpira dovolj strojne opreme, da se bo v njem znašel vsak. Njegove strojne zahteve so podobne tistim od Oken XP, torej procesor nekje nad 500 MHz in vsaj 128 MB pomnilnika. Če si res želite domov prinesti še slabši računalnik, kar odsvetujemo, je tu še Damn Small Linux, ki bo tudi na Pentiumu III s 300 MHz brzel, kot se zagre.

Toda, čeprav Linux ni noben bavbav, bo večina, ki jim je ta članek namenjen, pri njem naletela na malce tuje okolje. Kot smo že nekajkrat povedali, je Slovenija z desetletji piratske tradicije pač postala dežela, v kateri so Okna vsenavzoča. Večina povprečnežev, ki je v službi ves čas brala pošto z Okni, bo teže naredila preskok v nekaj povsem tujega. Poleg tega bo rabljen računalnik najverjetneje že imel sistem in po slovenskih statistikah bo to v 99 % Microsoftov izdelek.

Torej bi bila meja smiselnega nakupa postavljena tam nad polgigaherčnim procesorjem. Raje dvakrat ali, še bolje, štirikrat več, saj cena ne bo bistveno višja, računalnik pa bi vendarle želeli uporabljati še kakšno leto. Pomnilnika priporočamo najmanj 512 MB in ker grafična kartica iz prejšnjih časov pri ceni ne bo igrala kakšne vloge, pri zmogljivosti pa, naj jo drobovje kar vsebuje. Količina diska ni bistvena, manj kot 40 GB pa raje ne kupujte, ker je disk že star in skupaj s podatki na njem na poti v pokoj.

Kaj pogledati in kaj paziti

Zlato pravilo, ne kupuj mačka v žaklju, velja pri tehniki dvakratno. Ko pri rabljenem računalniku kaj odpove, boste spet prisiljeni brskati po oglasih, saj rezervnega dela najverjetneje ni več moč kupiti v trgovinah. Najbolje, da si res vzamete čas in pred prodajalcem vse preizkusite malce natančneje. Na nekaj stvari pri posameznih sestavnih delih skušamo opozoriti v obeh okvirjih.

Namizni računalniki

Splošno: Prodajalec naj vam ohišje odpre in že na prvi pogled vam bo jasno, kako je bil sistem vzdrževan. Notranjost, prepredena s pajčevinami in klobučevinastimi kosmi prahu, je znak slabega gospodarja. Računalnik nekajkrat zaženite in pozorno spremljajte sporočanje morebitnih napak.

Procesor: Pred zagonom zaženite BIOS nastavitve. Pri večini osnovnih plošč se to napravi tako, da pritiskate tipko DEL, tik preden računalnik piskne. Med posameznimi menuji naj vam morda pomaga prodajalec. V BIOSU preverite, ali je procesor res tisti (tudi tako preverjanje ni 100 % zanesljivo), ki ga prodajalec oglašuje, in če ni morda slabši, le navit na višjo frekvenco. Procesor lahko sicer preverite tudi v samih Oknih (start -> nadzorna plošča -> sistem). V biosu obiščite tudi oddelek, ki se ponavadi imenuje PC Health, če je računalnik le dovolj "nov". Tu poglejte, kakšna je temperatura procesorja. Procesor v računalniku, ki se je ravnokar prižgal, bi moral imeti nekje med 30-50 stopinj Celzija. Kar je več, je slabo, ker se bo pri obremenitvah segreval čez zdravo mejo, to pa krajša življenjsko dobo. No, če ste že prej opazili prašno notranjost, bo morda treba samo izpihati hladilnik in drugo. Temperaturo procesorja in drugih delov lahko za silo preverite tudi s pritiskom prsta na rebra hladilnika. Če dotika zaradi vročine ne morete zdržati, potem nekaj ni v redu.

Osnovna plošča: Če ima kakšne dele dodatno hlajene, denimo največji čip (t. i. nortbridge), poglejte, ali se ventilatorji ob zagonu vrtijo. Poglejte kondenzatorje, če kažejo kakšne znake napihnjenosti, slednje je namreč pogost vzrok odpovedi osnovnih plošč.

Grafična kartica: Preverite, ali se vrti morebitni ventilator; če ima možnost odčitavanja temperature, preverite tudi to, če ne, sledi zopet preizkus s prstom.

Pomnilnik: Tu ne morete kaj dosti preizkušati. Na voljo je sicer program Memtest, a za natančen preizkus rabi kar nekaj časa.

Disk: Prisluhnite njegovemu delovanju. Glasno rožljanje ali segrevanje (spet prst!) pomeni, da ne bo več dolgo med živimi. Vsak izdelovalec diskov ima tudi svoj program, ki preizkusi površino plošč in opozori na morebitne slabe sektorje. Za silo bo dober tudi tisti, ki je priložen Oknom.

Prenosniki

Pri kupovanju rabljenega prenosnika je dober pregled še pomembnejši. Če bo v mesecih po nakupu odpovedal katerikoli del, se boste skoraj gotovo soočili z neuporabno škatlo oziroma velikimi stroški. V poštev pride nekaj nasvetov, ki veljajo za namiznike (temperature, preverjanje istovetnosti komponent, ropotanje diska ipd.), ob tem pa še posebej preverite:

Zunanjost: Stanje ohišja precej pove o tem, kaj je prenosnik preživljal pri prejšnjem lastniku in kolikokrat je padel po tleh. Preverite, ali imajo pokrovi na zadnji strani še vse vijake in ali je vpetost pokrova z zaslonom trdna. Najbolje, da poskušate priključiti tudi vse vmesnike, denimo miško, kakšno napravo USB in zlasti omrežni kabel. Če vtikači radi padajo ven ali celo ne delujejo, napake ni mogoče odpraviti poceni, razen nakupa ustrezne kartice PCMCIA, ki bo opravljala naloge okvarjenega vmesnika. To pa je drago, štrleče, skratka izogibanja vredno.

Zaslon: Najprej si z vseh strani oglejte ugasnjen zaslon in bodite pozorni na morebitne praske. Prižgite računalnik in preverite, ali nima kakih mrtvih pik. Zavedajte se, da večinoma kupujete po načelu videno-kupljeno in da boste vsako napako na tem delu računalnika gledali še dolgo časa. Zaslon primite ob robovih pokrova in ga dvignite v zrak ter zraven pozorno opazujte, če se pri tem na sliki prikažejo motnje.

Tipkovnica: Tipkovnice na prenosniku ne boste zamenjali tako zlahka kot na namiznem računalniku, še več, včasih nova predstavlja tudi kar četrtino cene celotnega računalnika. Preverite, ali delujejo vse tipke in kako delujejo tiste najbolj uporabljane, denimo vnosnica (Enter) in preslednica (Space). Preverite tudi delovanje sledilne ploščice oz. paličice, tudi brezhibnost slednjega je pri prenosniku ključna.

Akumulator: Tu bo stanje najverjetneje slabo. Litijevi akumulatorji imajo življenjsko dobo približno tri leta. Če bo prenosnik večinoma ždel na domači pisalni mizi, to ni tako zelo pomembno. V nasprotnem primeru pa vas čaka še precejšen strošek.

Vsakemu računalniku pripada tudi nekaj kablov. Denimo napajalni, kabel za priklop na televizijo (TV out) in podobno. Pri obeh vrstah računalnikov preverite tudi programsko opremo, ki je naložena, predvsem, ali je legalna. V tem primeru vam mora prodajalec izročiti tudi originalne nosilce, navodila za uporabo, listek s serijsko številko in podobno.

Zverinjak oglasov

In zapodimo se med ponudbo. Prva težava, na katero naletimo, je, da prodajalci navedejo premalo podatkov ali celo napačne: "Računalnik Intel, star 4 leta, disk 40 GHz ..." in podobno nas je med prebiranjem spravljalo v smeh. Drugi problem so posamezniki, ki so pred tremi leti plačali za računalnik 1000 evrov in se ne zavedajo, da tej tehnologiji pada cena hitreje kakor avtomobilom. Nanj se še malo navežejo in se prvih nekaj dni po objavi oglasa ne dajo prepričati, da so predragi. Primer kombinacije obeh primerov je tale oglas:

Tri leta star računalnik, ki je bil kupljen v času, ko so se vgrajevali 40 GB diski, danes ni več vreden 410 evrov (spomnite se, da smo v prejšnji številki novega sestavili za 200 evrov). Tudi če so mu priloženi monitor in zvočniki. Katodni monitorji danes namreč praktično nimajo več cene. V našem laboratoriju jih imamo lepo število in se jih ne moremo znebiti niti brezplačno. Hkrati pa prodajalec ne pove nič podrobnosti o sestavi "spodnje škatle", manjka, denimo, vsaj navedba procesorja, ki je eden najpomembnejših podatkov. Take oglase najraje preskočite, saj znajo biti pogajanja za vsaj polovico (raje tri četrtine) nižjo ceno pretrd oreh.

Čeprav se nam morda zdi čudno, je prek malih oglasov možno kupiti tudi povsem nove računalnike. Nekaj je prikritega brezplačnega oglaševanja trgovin, drugo so zanesenjaki, ki komponente kupujejo poceni, jih sestavijo in pri tem kaj malega zaslužijo. Tretji, bolj redek primer so taki, ki so računalnik ravno kupili, pa so na tomboli zadeli drugega ali pa nenadoma nujno potrebujejo denar.

Ta primer Lenova T61p vam dejansko omogoča, da pridete do praktično novega prenosnika s 400 evri popusta. V takih primerih ne pozabite malce pobrskati po spletu, če je zadeva dejansko cenejša ali pa prodajalec zavaja.

Druga skrajnost so računalniki, ki so sicer privlačno poceni, a ne bo kaj početi z njimi.

Prenosnik s 100 MHz procesorjem, 16 MB pomnilnika in 800 MB diska po našem mnenju ni vreden 40 evrov oziroma sploh nakupa. Pogosta misel "za prve korake bo že dobro" tu ne velja, ker začetnik z njim razen intenzivnega obupavanja ne bo imel kaj početi. Z njim se, denimo, brez dodatnih stroškov sploh ni mogoče priključiti na širokopasovno povezavo. Da o disku, na katerem je prostora ravno za en sam samcat film Divx, niti ne govorimo ...

Tudi računalnika s 500 MHz procesorjem in 208 MB pomnilnika, ki nagaja pri zagonu, če niste poznavalec, ki bo iz njega napravil kakšen strežnik ali usmerjevalnik, ne kupujte. Za silo bo sicer zmogel pogoltniti operacijski sistem in urejevalnik besedila, predvajal bo divxe in pogojno je skupaj z monitorjem morda celo vreden tistih 50 evrov, a njegovi časi so nekako minili.

In potem pridemo do povsem spodobnih računalnikov. Taki, ki bi jih pravzaprav priporočili za nakup. Oglase smo zbrali z vseh vetrov in v času, ko boste brali to revijo, najverjetneje ne bodo več aktualni. Bodo pa lepo rabili za primerjavo pri iskanju česa podobnega:

Ta računalnik ima še čisto spodoben procesor, dovolj pomnilnika in drugega. Za 200 evrov boste zraven dobili še monitor, tv kartico in - to sicer ne stane skoraj nič - po miško in tipkovnico ne bo treba posebej v trgovino.

Tudi ta prodajalec ponuja kar nekaj več od naših gornjih minimalnih zahtev. Za 180 evrov boste dobili procesor in grafično kartico, ki bosta zadovoljivo pognala še kako leto dni stare igre. Tudi pomnilnika in diska je več kot dovolj. Le po druge pritikline, če jih še nimate doma, bo treba posebej v trgovino.

Zadnji je nekoliko primerljiv s prejšnjima, le da ima le 512 MB pomnilnika. Tudi to bo za silo zadostovalo, če pa vas zamika, ga je precej preprosto dokupiti in vstaviti v ustrezno režo. Vabljiva je cena, zlasti, ker prodajalec namiguje, da bo pri njej popustljiv.

Na koncu morda velja dodati, da ima kupovanje po oglasih tudi svoje uzance. Ceno je mogoče, preden se udari v roke, skoraj vedno še nekoliko pogladiti z vzajemnim popuščanjem. Če boste natanko prebrali ta članek, boste na vsaki ogledani škatli lahko poiskali kakšno pomanjkljivost, zaradi katere boste izpadli vsaj malce poznavalec in boste tako lahko še malo pobarantali. Želimo vam srečno roko, ugodno ceno in zlasti stari-novi stroj, ki bo še leta zvesto služil vašim namenom.

Tam malo po prelomu tisočletja sprva nenadoma ni bilo več toliko pomembno, koliko MHz ima procesor. Če jih je imel 1500 (tedaj morda najmočnejši) ali pa 500, je bilo za pisarniško rabo povsem vseeno.

Odprtokodne rešitve danes malce razširijo izbiro. Za začetnike je, denimo, primeren Linux Mint, ki je nadvse podoben najbolj razširjenim Oknom. Že sam od sebe podpira dovolj strojne opreme, da se bo v njem znašel vsak.

Prvi problem, na katerega naletimo, je ta, da prodajalci navedejo premalo podatkov ali celo napačne: "Računalnik Intel, star 4 leta, disk 40 GHz ..." in podobno nas je med prebiranjem spravljalo v smeh.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki