Moj virtualni uradnik

Objavljeno: 28.8.2007 20:24 | Avtor: Dare Hriberšek | Kategorija: Preizkusi | Revija: September 2007

Komuniciranje z državo je nekaj, proti čemur ima večina od nas odpor. Obrazci, takse, dolge vrste in podobno ježijo kožo navadnemu človeku. V zadnjih letih pa se stvari, sicer opotekaje, začenjajo premikati v pravo smer.

Kar pojezi me včasih, ko gledam drago računalniško opremo v parlamentu, prenosnike z velikimi zasloni pred poslanci in ministri na sejah vlade ter druge primere razsipanja (tudi) mojega denarja. Za njimi namreč ponavadi sedijo pretežno računalniško nepismeni politiki in funkcionarčki, ki jim tajnice zjutraj, tako za ob kavi, elektronsko pošto natisnejo. Na pamet so naučeni tistih nekaj klikov, draga infrastruktura, s katero so videti malo bolj hip, pa bi odlično služila kakemu pol stoletja mlajšemu zanesenjaku. Kako v bedančevskih časih živimo, dokazuje nedavno navdušenje samih uradnikov nad "Lepo Vido", virtualno davčno svetovalko, in na drugi strani zgražanje tistih, ki jim je splet nekoliko bolj domač. Vida v praksi ni preveč uporabna, je podpovprečno izvedena, za njo pa so zgoraj opisani "strokovnjaki" odšteli 650.000 evrov. In to brez sramu razlagali tudi računalniškim novinarjem.

Naši politiki, ki stvari odobravajo z zakoni in drugimi prepisi, informatizacijo procesov jemljejo bolj kot modno muho, kot nekaj, kar je "za mlade", in pride prav le pred volitvami, da si tudi sami nadenejo bolj mladostno podobo. Verjetno se je zato o e-upravi začelo na veliko nakladati pred volitvami 2000. Obljubili so vsakemu državljanu brezplačen elektronski naslov (kje so?), pa storitve uprave prek interneta in še in še. Pa ni bilo dolgo nič. Nekaj je storilo pokojno ministrstvo za informacijsko družbo, zares pa se je začelo premikati šele s prehodom resorja javne uprave pod samostojno ministrstvo, Ministrstvo za javno upravo (MJU). Premikati počasi sicer, a pomislite, kje bi bili, če bi zadeve še vedno pokrival MNZ. Policaji še danes pretežno tipkajo s kazalcema.

Takole je vloge pod "A" razvrstil spletni iskalnik na strani e-storitve.

Pomoč pri rabljenih avtomobilih

Če kupujete rabljeno vozilo, je od letos moč nekaj podatkov, ki so jih nevestni prodajalci doslej lahko zamolčali, na povezavi https://e-uprava.gov.si/e-uprava/emrvl.euprava preveriti spletno. Potrebujete le številko prometnega dovoljenja in registrske tablice vozila. Eden uporabnejših podatkov je, denimo, število prejšnjih lastnikov avtomobila. Poleg lastništva lahko preverite tudi, ali je bila kdaj spremenjena številka šasije. To lahko kaže na to, da je bilo vozilo ukradeno ali karambolirano. Je pa storitev za nekatere nekoliko problematična, saj je prav s številko šasije, ki jo zbirka razkrije, pri nekaterih izdelovalcih moč dobiti novo kodo za avtoradio ali celo nov ključ vozila.

Kaj nam ponuja e-država?

Elektronske storitve naše e-države se v grobem delijo na tri dele. G2C (Government to Citizen) so storitve za posameznike, G2B (Government to Business) za poslovne subjekte, G2G (Government to Government) pa so storitve, namenjene drugim organom, denimo za izmenjavo evidenc. Omenimo še storitve G2E (Government to Employees), ki pa so namenjene zgolj zaposlenim v javni upravi. Ločeno so ponujeni še pogledi v posamezne registre, denimo sodnega ali v zemljiško knjigo, kataster ali v register osebnih vozil.

Za del storitev G2C in G2B je potreben le dostop do spleta in brezplačna registracija na dverih, za tiste naprednejše, pri katerih so, denimo, posredi osebni podatki, pa si moramo poprej priskrbeti še digitalno potrdilo, priljubljeno imenovano certifikat. Točne številke na ministrstvu nimajo, ocenjujejo pa, da je bilo doslej izdanih okoli 150.000 tovrstnih potrdil. E-uprava podpira več slovenskih kvalificiranih potrdil, denimo SIGOV-CA, SIGEN-CA, AC NLB-CA, POŠTA(R)CA, HALCOM CA. Navadna različica potrdila stane okoli 4 evre, naprednejše oblike, denimo tako, ki ga potrjujemo še s kartico, pa nekoliko več. Tisti, ki živijo v tujini, si ga lahko omislijo na najbližjem diplomatskem predstavništvu. Digitalno potrdilo lahko dobijo tudi otroci, starejši od osem let. Kljub temu za zdaj pridobivanje listin za mladoletne otroke še ni spletno podprto, a so nam na ministrstvu zagotovili, da tak obrazec pripravljajo.

Brez potrdila je, denimo, mogoče vpogledati v sodni register, pa zahtevati zemljiškoknjižni izpisek, celo podaljšati prometno dovoljenje in seveda izpolniti in natisniti večino vlog, ki pa jih moramo nato še vedno peš odnesti do najbližjega okenca. Z digitalnim potrdilom je moč postoriti že kar nekaj. Oddati davčno napoved, zahtevati izpiske iz registrov z osebnimi podatki, se posluževati spletnega opomnika, ki vas bo opozarjal na potek veljavnosti dokumentov, in podobno.

Pri določenih vlogah in opravilih se boste morali izkazati s kvalificiranim digitalnim potrdilom.

Država lahko po zbirkah pobrska tudi sama

Pod e-upravo si ponavadi predstavljamo, da lahko različna potrdila naročimo in dobimo po "žici". Drugi, verjetno pomembnejši pomen pa je način razmišljanja države same, v smislu zbirk podatkov. Če je nekaj digitalizirano in torej dostopno vsem, ki imajo neko kvalifikacijo, potem ni več razloga za to, da bi kdo, razen za opravek v tujini, še potreboval v članku tolikokrat omenjeno potrdilo o nekaznovanosti. Danes, ko imamo vzpostavljene zbirke podatkov, bi uradnik tak podatek, ki ga ima ministrstvo za pravosodje, lahko pridobil sam, mar ne? Podobno je s potrdilom o državljanstvu, s potrdili o poravnanih davkih in prispevkih, ki jih skoraj vsak dan potrebujemo za urejanje različnih zadev, povezanih s svojim življenjem v državi.

Nazadnje sem se s tem srečal sam pred dvema mesecema, ko sem v delovno knjižico želel vpisati dotlej prigarano delovno dobo. Pa so me poslali najprej na ZPIZ po neko potrdilo, nato pa še na ZZZS po drug tak papir. Nadut kot sem in malce površen poznavalec zakonov, sem se spomnil zakonske določbe, ki pravi, da si podatke iz zbirk podatkov, ki jih upravlja država, ta priskrbi sama. Ko sem o tem pobaral sicer prijazno uradnico, se je odgovor glasil: "Seveda, ampak mi to počnemo samo enkrat na mesec. Če želite svoj vpis zdaj, boste morali za to poskrbeti sami." Evo, pa smo pri prepadu med teorijo in prakso.

Praksa na http://e-uprava.gov.si/storitve/vstop.esju

Pa se lotimo dela. Najbolj nas seveda zanimajo storitve za posameznike in gospodinjstva. Do njih imamo dostop z dveh različnih uradnih strani, http://e-uprava.gov.si/storitve/ in http://e-uprava.gov.si/e-uprava/. Čeprav se prva zdi specializirana za spletno rabo, je bistveno manj pregledna. Storitve niso razporejene po področjih, temveč po abecedi, po nazivu in po prejemnikih vlog. Z gotovostjo trdimo, da tu vlada popolna zmeda. Če izbiramo po nazivu in izberemo črko A, je prva vloga, ki jo najdemo, "Dedovanje - vloga za izdajo orožne listine za posest ali nošenje oziroma vpis orožja v dovoljenje za zbiranje orožja". Halo? Ne le, da nima zveze s črko "A", tudi z dedovanjem je po našem skromnem mnenju nima preveč. Tudi preostale, ki sledijo, nimajo niti od daleč vidne povezave s črko A.

Na voljo je sicer tudi iskalnik, a ne razločuje sklonov, kaj šele sopomenk. Če, recimo, iščete potrdilo o nekaznovanosti, kot se zadeva priljubljeno imenuje in vam jo bo kot tako zagotovo imenoval tudi uradnik, se boste obrisali pod nosom. Besedica "nekaznovanosti" ne vrže nobenega zadetka, ker se papir z birokratsko natančnostjo imenuje "potrdilo iz kazenske evidence za fizične osebe". Ko vlogo najdete, tik nad njo piše: "kako pridobim potrdilo o nekaznovanosti". Kot bi se posmehovali.

Zato je bolje na splošni strani javne uprave izbrati tematski oddelek, poiskati želeno storitev, ki ima nekje pod opisom tudi povezavo na svojo e-različico.

No, tako premagamo uvodne ovire in si za preizkus naročimo omenjeno potrdilo o nekaznovanosti in izpisek iz matične knjige. Postopek je preprost: izpolnimo spletni obrazec in vse skupaj pošljemo, z naslovnikom se nam ni treba ukvarjati, saj ga uporabniški vmesnik dodeli samodejno. Če želimo, lahko potrdila prejmemo v elektronski obliki, v ta namen si je treba omisliti še t. i. varni poštni predal. Odpremo si ga lahko le pri Pošti Slovenije, storitev je načeloma brezplačna, seveda pa zanjo potrebujemo digitalno potrdilo, a jasno ne katerokoli, temveč le tisto od Pošte Slovenije. V nasprotnem bomo želeni papir dobili čez nekaj dni po navadni pošti. Koliko dni vse skupaj traja, je zelo odvisno od zasedenosti uradnikov. V našem primeru je potrdilo o nekaznovanosti prispelo že dva dni po oddaji vloge, na izpisek iz matične knjige pa smo čakali več kot teden dni. V pogosto zastavljenih vprašanjih izvemo, da je rok za odgovor od dne, ko smo oddali popolno vlogo, en mesec. Če je potreben kak ugotovitveni postopek, pa dva meseca. Malo, veliko? Presodite sami.

Sicer lahko stanje svojih vlog preverite na posebni povezavi. Toda tudi tu ni vse v najlepšem redu. Povezave na stanje vloge ne vidimo, razen v primeru, če želimo vložiti novo vlogo, kar ni najbolj logično. Vsakič, ko smo torej želeli preveriti, kako meljejo državni mlini, smo bili prisiljeni začeti "lažen" postopek za novo vlogo. Še to: po spletu ni mogoče naročiti osebnih listin, kot sta potni list ali osebna izkaznica. Kot so nam pojasnili, je razlog v tem, da se mora na vlogo vlagatelj osebno podpisati. Zakaj digitalni podpis tu izgubi svojo vrednost, nam ni uspelo izvedeti.

Storitve seveda niso brezplačne, od obeh, ki smo ju preizkusili, naj bi vsaka stala 1,06 evra, vendar nam takse dejansko niso zaračunali. Kot so nam pojasnili na MJU, so po zadnjih spremembah Zakona o upravnih taksah elektronske storitve oproščene takse na vlogo. Ne pa tudi takse na postopek. No, spletni vmesnik tega očitno še ni vedel. Načini plačila so uganka, saj je način odvisen od prejemnika nakazila. S kreditnimi karticami je moč poravnati nekatere storitve upravnih enot, a ne vseh. Po naši izkušnji je še največkrat edini možni način plačila moneta, tako je pri izpiskih iz matičnih knjig ali izpisku iz zemljiške knjige. Še en minus, kljub temu da so nam na MJU povedali, da naj bi čez nekaj mesecev vse storitve vključili v sistem e-plačil.

Izpisek iz kazenske evidence ali potrdilo o nekaznovanosti? Iskalnik ve samo za eno poimenovanje. Opomba: Zraven lahko primontirate še sliko "iskalnik"

Vse iz naslanjača?

Res je, prometno dovoljenje lahko že kako leto naročimo kar iz naslanjača, če le ni na vrsti tisto leto, ko moramo opraviti tudi tehnični pregled. Vendar pa "iz naslanjača" hitro postane relativen pojem, kajti vendarle je še vedno govor o listinah, ki so še trdno zasidrane v papirnem svetu in jih e-izacija prav nič ne gane.

Postopek najprej zahteva sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje. Grem torej na spletno stran moje zavarovalnice, se prebijem skozi nekaj spletnih obrazcev, izberem način plačila (lahko tudi plačilna kartica) in to je to. Enostavno, učinkovito. Do naslednjega dne, ko me v nabiralniku pričaka listek, ki me poziva, naj pridem na pošto in prevzamem pošiljko, kot se je izkazalo, z zavarovalnimi policami. Hmnja, naša socialistična pošta ima pač še vedno navado pošiljke raznašati dopoldan, ko s(m)o smrtniki ponavadi v službah. Prav, opravim prvo pot na pošto in prevzamem police. Pridem domov, odprem paket in ugotovim, da moram police seveda podpisati in jih po pošti vrniti na zavarovalnico, v paketu pa moram priložiti še stare police. Druga pot na pošto. Naslednji dan spletna stran e-uprave za podaljšanje prometnega dovoljenja že "ve", da je z zavarovanjem vse urejeno, in me spusti naprej. Opravim z obrazcem, izberem način plačila (tudi elektronsko, lepo) in - čez nekaj dni v nabiralniku spet zagledam znano obvestilo za že tretji obisk pošte, kjer mi tokrat izročijo prometno dovoljenje. Spet pridem domov, vesel, da sem opravil, in ugotovim - na pošto bom moral še četrtič, saj je treba državi vrniti staro prometno dovoljenje.

Postopek sem torej res opravil "iz naslanjača", vendar sem moral tudi kar štirikrat "k okencu", pa čeprav le poštnemu. Res je sicer, da bi z nekaj predznanja postopek lahko optimiziral le na dva obiska pošte (ob prevzemu police in prometnega dovoljenja bi lahko že kar takoj nazaj oddal stare različice), vendar tako informiran nisem bil.

Kakorkoli že - postopek sem, kljub korektno izvedenemu elektronskemu delu podaljšanja, ocenil kot neuporaben in bom naslednjič raje šel k okencu kake prijaznejše avto hiše, ki bo ves postopek opravila v nekaj minutah.

Matjaž Klančar

Stanje svojih vlog lahko spremljamo na povezavi "pregled stanja vlog", ki pa ni vedno na voljo.

Podjetniki

Že od poletja 2005 so na voljo dveri VEM. Samostojni podjetniki lahko prek njih uredijo praktično vse, povezano z njihovim poslovanjem. Od registracije, izbrisa, prijave v vsa tri zavarovanja. Vsi postopki so brezplačni. Kdor je kdaj posloval kot SP, ve, da je vsakomesečne papirologije dovolj, da človeku vzame voljo do samozaposlitve. Kot so nam povedali na MJU, je vzpostavitev dveri povzročila živahnejše poslovanje osebnih družb, saj se je njihovo število od junija 2005 do letošnjega julija povečalo za 26 %. S 1. novembrom naj bi podobne dveri zaživele tudi za "prave" oblike gospodarskih družb, torej d. o. o.-je in druge. To naj bi postopke ustanovitve družb skrajšalo na štiri dni. Če bo družba ustanovljena samo z denarnim vložkom in bo ta v celoti plačan pred registracijo, družbena pogodba pa bo standardizirana in brez dodatnih sestavin (takih je 80 %), ne bo več potrebna niti notarska overovitev, vse listine pa bodo sestavljene samodejno in prav tak bo tudi vpis v vse registre. Svojo kariero direktorja boste torej lahko začeli v copatah, iz domačega naslanjača. Podjetja so nasploh bolj dovzetna za elektronsko poslovanje, saj jih je lani obračun DDV na ta način oddalo skoraj 130.000. Poleg dveri VEM je dokaj sveža novost tudi portal javnih naročil. Ta naj bi pohitril in olajšal postopke, zbral vse informacije na enem mestu in naročnikom ter ponudnikom zmanjšal stroške. Kljub temu pa bistvenega, torej možnosti oddaje ponudb na naročila, začuda še ni mogoče izpeljati po elektronski poti.

e-storitve tudi v javnih podjetjih

Informatizacije se, sicer počasi, lotevajo tudi nekatera javna podjetja. Pošiljanje odčitanih vrednosti števcev za vodo, elektriko ali plin po elektronski pošti je v navadi že kar nekaj let, veliko boljša pa bi bila vsekakor spletna rešitev.

V novogoriškem podjetju Vodovodi in Kanalizacija so tako pravkar oživeli spletne dveri (www.odcitaj.si), ki uporabnikom njihovih storitev omogočajo enostavno sporočanje odčitkov, v kratkem pa bo mogoče videti tudi vse račune, ki so jim bili izstavljeni. Uporabnik se na dveri prijavi z uporabniškim imenom in geslom, ki sta zapisana na vsaki mesečni položnici.

Matjaž Klančar

Na koncu izberemo še način vročanja in način plačila. Večinoma bomo primorani v uporabo e-monete ali v osebno plačilo pri prevzemu dokumenta na UE.

Število uporabnikov: razočaranje

Kljub temu smo ves čas priča pritoževanju odgovornih, da se državljani za e-ponudbo ne zmenimo. Dohodnino je na ta način mogoče oddati že pet let, a je letos tak način uporabilo le 36.000 državljanov. E-dohodnina, ki je e-upravi tlakovala pot, tako nikoli ne bo zaživela, saj prihodnje leto menda ne bomo več oddajali dohodninske napovedi. Tudi podaljšanje prometnega dovoljenja, ki je že več kot leto dni stara storitev, še ni pritegnilo pričakovanega števila uporabnikov. Niti potem, ko so največje zavarovalnice ponudile tudi podaljšanje obveznega zavarovanja po elektronski poti. To pomeni, da vam, razen za tehnični pregled, zaradi vsakoletne registracije vozila sploh ni treba iz hiše. No, skoraj, več v okviru ... Za povečanje števila uporabnikov so se na ministrstvu lotili PR akcije, v kateri z zloženkami obveščajo gospodinjstva o novostih; del akcije je tudi prej omenjena oprostitev taks. Slednje je bržkone korak v pravo smer. Spomnimo se, elektronsko bančništvo je doživelo pravi razmah šele, ko je plačevanje pri okencih postalo bistveno dražje. Akcija je že doživela pozitiven odmev, v zadnjem mesecu je po straneh e-uprave brskalo 800.000 uporabnikov, kar je trikratnik številke iz prejšnjih mesecev. Po raziskavi Informacijska družba 2007, ki jo je izvedla Evropska komisija, pa je lani 30,5 % Slovencev uporabilo osnovne e-storitve. Le 6 % jih je na ta način vložilo kako vlogo. Za primerjavo, internetno bančništvo nas uporablja 16 %. Po elektronski dostopnosti storitev uprave za posameznike smo v EU na solidnem osmem mestu, vodi pa malce presenetljivo Malta. Več podatkov o Sloveniji in državah petindvajseterice si oglejte v priloženi tabeli.

Tik pred koncem redakcije smo na temo e-uprave dobili jezno pismo, ki ga je naša bralka naslovila na e-upravo. Poslano je bilo na dan, ko smo končevali redakcijo, zato odgovora še ni dobila.

Nekoliko skrajšano pismo se bere tako:

From: Tanja

To: 'e-uprava@gov.si'

Subject: Delovanje sistema e-uprava

Spoštovani!

Mislim, da je prav, da vam opišem svojo izkušnjo z oddajo Vloge za pridobitev pravice do otroškega dodatka prek sistema e-uprava. Po prejemu cenjenega poziva moje enote CSD, da moram vlogo "obnoviti" in glede na to, da že veliko let v druge namene uporabljam AC-NLB certifikat, sem se odločila, da preverim njegovo delovanje tudi pri vas in vlogo oddam prek sistema e-uprava. Predtem sem na vaših straneh preverila in videla, da je to mogoče. O kalvariji, ki sem jo doživljala že ob začetnih nastavitvah, ne bi razpravljala v tem trenutku, povem pa lahko, da sem pri tem vsaj štirikrat obupala in se naslednjega dne vsega lotila še enkrat. Mogoče bi se morala držati starega slovenskega pregovora, da "pametnejši odneha"?

Kakorkoli, pričakovala sem, da se mi bo pri vstopu na vlogo odprl obrazec, kjer bo treba izpolniti določena polja ter vnesti podatke, namesto tega pa dobim čisto običajen Wordov dokument. Mislim, da dobro veste, kako izgleda izpolnjevanje obrazca v Wordu, če ta ni pripravljen v obliki obrazca. Pa sem se vendar spopadla tudi s tem - navsezadnje mi ni bilo do tega, da bi se odpravljala "peš" na enoto CSD, glede na to, da imajo uradne ure takrat, ko imam jaz na drugem koncu mesta svoj delovni čas, prva delovna sobota v mesecu je pa tudi že minila, naslednja bi bila že prepozna. Vnesla sem torej vse potrebne podatke - moje, partnerjeve ... drugih polnoletnih članov pa v družini ni, zato je bilo tu končano.

Sledi še kalvarija s pretvarjanjem v datoteko PDF in oddaja s certifikatom. Prejmem potrdilo, da sem izpolnjeni obrazec pravilno oddala in da JE PODPISAN S CERTIFIKATOM. Dva tedna kasneje novi šok - s svojega CSD dobim poziv, da je vloga nepopolna, KER NI PODPISANA! Kako, prosim? Imam veljaven certifikat, ki ga že leta uporabljam za plačevanje in komunikacijo pri svoji banki, certifikat, ki je preverjeno in potrjeno veljaven tudi pri vas, vendar očitno NE VELJA, ker moram vlogo tudi LASTOROČNO PODPISATI? Preverim pri CSD, prijazna gospa mi pove, da je od vas dobila navodilo, da mora biti vloga lastnoročno podpisana od vseh polnoletnih članov družine kljub certifikatu. Ko sem dejansko vlogo šla podpisati na CSD - in naredila to, čemur sem se prek sistema e-uprave želela izogniti - mi pokaže tudi to navodilo, ki se ga seveda mora držati. Gospa, jasno, ni nič kriva (mi pa mimogrede prizna, da je to eno prvih potrdil, ki ga je dobila prek e-uprave).

Če povzamem v enem vprašanju: Ali vi dejansko od navadnega občana, ki oddaja svoje raznorazne vloge za različna potrdila, ki jih v kratkem ali pa ne potrebuje, pričakujete, da ima doma tiskalnik in skener? Da vlogo natisne, jo KLJUB MOŽNOSTI ELEKTRONSKEGA ODDAJANJA VLOG izpolni PEŠ, nato PODPIŠE, POSKENIRA in šele tak dokument odda prek vašega sistema? Ali pa je morda vseeno bolje, če se opravke odloči postoriti peš, prek pošte?

www.monitor.si/e-uprava

Registrirani uporabniki e-uprave lahko brskajo tudi po nekaterih statističnih podatkih.

Okornost, neprijaznost, samozaverovanost

Zadnji razlog, da se raje postavijo v vrsto pred okence, verjetno leži v neprijaznosti izvedbe. Tudi nam, ki smo računalniški strokovnjaki, je postopek, zlasti prej opisani del iskanja posamezne storitve, precej belil glavo. Kako si minister predstavlja sedemdesetletno babico, ki bi si morda srčno želela uporabiti krajšo, spletno pot, a je ne bo mogla, ker je preprosto prezapletena in včasih bolestno nepregledna. Na levi strani zaslona imamo sicer elektronski naslov in telefonsko številko tehnične pomoči, a je klic nanjo popolno razočaranje. Ponudi namreč le "tehnično pomoč" v ožjem pomenu besede. Torej, namestitev certifikata in podobno, vsebinske pa ne. Če nas torej zanima, kako pogledati stanje vloge, nas bodo prijazno odslovili. Naša babica bo na tem mestu lahko le globoko zavzdihnila in naslednji dan odšla delat gnečo na upravno enoto.

Vsebinska pomoč je podana le v obliki elektronskega naslova, katerega odzivnost se meri v tednih. Ko smo nanj zastavili vprašanje, so nam nervozno, skoraj zadirčno odgovorili, citiram: "Sicer pa mora uradni organ po Uredbi o upravnem poslovanju na vprašanje državljana odgovoriti v 15 delovnih dneh, v primeru dodatnega poizvedovanja in raziskovanja se rok za odgovor podaljša na 30 dni." Zastavljeno je bilo vprašanje, kako zahtevati izpisek iz matične knjige za otroka. Po našem mnenju bi moral, kdorkoli se že ukvarja z odgovarjanjem in dela na področju uprave, odgovor izstreliti nemudoma ali pa zamenjati službo.

Zadnje, kar pogreje, je nepodpora brskalniku Firefox. O tem, da naša država neupravičeno favorizira Microsoft, smo že pisali. Da pa ji ne gre do živega podatek, da 47,9 % Slovencev uporablja brezplačni brskalnik Firefox, je neverjetna ignoranca.

Lepa Vida ali grdi raček?

Pričujoči članek je nastal kot odziv na mnenje našega urednika Nikolaja Pečenka v marčevski številki Monitorja. Ker smo se tudi v tokratnem članku o e-upravi nekoliko spotaknili ob, po našem mnenju, nesramno drago davčno svetovalko Vido (vida.durs.si/tax_slovenia/htdocs/html), smo se odločili, da damo prostor tudi drugačnemu mnenju, ki ga ima kot svetovalec pri DURSu in Amebisu (kot ponudniku podobnega sistema Klepec) dr. Matjaž Gams.

O inteligentni svetovalki za dohodnino Vida pri DURSu je bilo napisano marsikaj pohvalnega, pa tudi kritičnega, npr. v Monitorju. Kaj torej drži?

prof. dr. Matjaž Gams

Vodja odseka za inteligentne sisteme

Inštitut Jožef Stefan

Vida je za slovenščino in našo zakonodajo predelan sistem evropskega podjetja, ki ga je uspešno implementiralo v nekaj deset pomembnih aplikacijah, od švedske dohodnine do angleške IKEE. Je "resen aplikativen" inteligentni sistem za konverzacijo v naravnem jeziku, ki na DURSu teče na 14 Dellovih strežnikih, da omrežne krame in človeške organizacije niti ne omenjamo. Sestavlja ga približno 330.000 vrstic programske kode in skupaj zaseda 178 MB pomnilnika. Od 01. 2. 2007 do 30. 4. 2007 je Vida podala 695.487 odgovorov brez izpada delovanja.

Ti osnovni podatki kažejo na neutemeljenost pripomb o "sistemčku", o preprostem prepisovanju vprašanj v odgovore, o primernosti metode FAQ ali običajnega iskanja. Če primerjamo avto in kolo - seveda se da peljati z obema, toda poskusite s kolesom v nekaj urah priti na Dunaj ... Drugi argument je tudi pragmatičen - če je nekaj primerno za večino Evrope, zakaj bi bila Slovenija izjema?

Gre za metode in tehnike inteligentnih sistemov, ki omogočajo uspešne odgovore na vprašanja v naravnem jeziku z določenega področja. Desetletja je znano, da se najbolje obnesejo pri "birokratskih" opravilih, kjer je zahtevnost razmeroma majhna, množica uporabnikov pa zastavlja bolj ali manj podobna vprašanja. Inteligentni sistem zmore odgovoriti na večino, zapletene pa prepusti strokovnjakom. Tako se dvigne kakovost, saj se zaposleni lahko posvetijo res zapletenim vprašanjem, medtem ko sistem na sorazmerno solidni ravni noč in dan hkrati odgovarja praktično neomejenemu številu uporabnikov.

Ali je Vida najcenejša in najboljša možnost za Slovenijo? Ko se je DURS pripravljal na razpis, smo se s konzorcijem odličnih slovenskih podjetij pripravljali nanj, dokler nismo ugotovili, da mora sistem v nekaj mesecih brezhibno delovati. Odločitev DURSa je bila, da se začne z dohodnino 2007. V tem roku nam nikakor ne bi uspelo narediti brezhibno delujočega sistema. Sedaj sodelujem kot svetovalec pri DURSu in pričakujem, da bo konzorcij konkuriral na naslednjih razpisih in ponudil po mojem mnenju cenejšo in modernejšo različico takega sistema. Bolj aplikativno dodelan in zanesljiv pa ne bo.

Gotovo bi se dalo Vido izboljšati še v marsikaterem pogledu. Nekaj pripomb so podali mediji, recimo Monitor, nekaj sem jih podal tudi sam in upam, da se bodo vsaj najnujnejši popravki čim prej uveljavili. Razumem sicer izvajalce, da so pod velikim časovnim pritiskom, vendar je treba vsako aplikacijo maksimalno prilagajati željam uporabnikov tudi sproti.

Daleč najpomembnejša dilema glede Vide pa je, ali bo Slovenija prvi resni aplikativni inteligentni sistem sprejela kot dobrodošlo pomoč ali pa bomo skritizirali novost in zatrli nadaljnji razvoj? Ali ni vloga znanstvenih in strokovnih medijev, da zagovarjajo uvajanje naprednih rešitev? Dejstvo je, da Vidine funkcionalnosti ne ponudi noben (para)državni organ, od ministrstev do občin. V primerjavi z zamudnim telefoniranjem v službenem času ali brskanjem po internetu med stotinami zadetkov je Vidin dialog vsaj občasno pravi užitek.

Zame je lepa Vida ena prvih lastovk, vodstvo DURSa pa petelin, ki hoče prvi zakikirikati, čeprav bo frčalo perje. Za pogum jim velja čestitati in spodbuditi druge, naj jim sledijo.

V Sloveniji je namreč grdih račkov na tone. Npr. šele pred kratkim so uvedli elektronsko evidenco zadev v slovensko pravosodje. Lahko jih sicer pohvalimo - z desetletno zamudo! Je pač tako, da sta slovenska država in informacijska družba pogosto dva pojma in da imam v pogovorih s predstavniki vse prepogosto občutek, da a) ne poznajo osnov informacijske družbe in b) nimajo sredstev, ker so že vse potrošili za gašenje požarov, ki se sploh ne bi zgodili, če bi pravočasno uvedli moderne informacijske rešitve. Vendar o katastrofalnih informacijskih razmerah, recimo v slovenskem pravosodju, mediji niso objavili praktično nič. Še čudno, da so sploh pisali o katastrofalnem uvajanju tujega programskega sistema v eno največjih slovenskih bank, pri čemer je bilo obljubljeno, da bomo največ profitirali ravno z uvedbo tujega znanja. Kot strokovnjak mirno zapišem, da je pri nas polno grdih račkov, cokel razvoja, o katerih javnost in mediji ne vedo nič.

Najbrž bi se spodobilo, da bi občudovali piruete (čeprav tuje) spomladanske lastovke na nebu in prisluhnili (čeprav zgodnjemu) kikirikanju na sosedovem dvorišču. Morda se bo še kdo od (para)državnih zaspancev prebudil iz zimskega spanja in morda bo iz kakšne omare padel še kakšen grdi raček.

Kljub temu da skoraj polovica slovenskih uporabnikov uporablja Firefox, z njim na e-upravi ne moremo do elektronskih obrazcev.

Malce kreativnosti, prosim

Na koncu še nekaj o kreativnem razmišljanju. Zanj bi morali pri državi namesto prijateljevih prijateljev in hčera strankarskih veljakov zaposliti nekaj mladih ljudi, ki jim je splet že od zibelke domač in se jim približno sanja, kaj vse je moč z njim narediti. Z malo denarja in več odprtosti. Če se je kdo pri državi registriral na, denimo, Skype, potem ve, kam merim. Podatkov, ki jih je treba vpisati, ni manj, vodi pa nas prijazen "čarovnik" z nekaj ilustriranimi oblački. Ne pa cele strani drobno pisanih črk. Tako pri uporabi e-storitev ne bi dobili vtisa, da gre za nekaj, "kar mora biti", ker pač ves svet govori o tem in tekmuje na lestvicah, temveč bi resnično dobili nekaj, kar bi dejansko privabilo in razbremenilo državljane in končno tudi proračun s kakšnim nepotrebnim delovnim mestom manj.

Morda se potem ne bi spraševali, zakaj je uporabnikov tako zelo malo. Ob tem je zanimivo, da vladi še ni kapnil tisti elementarni, prvi korak, ki bi ga že zdavnaj morala napraviti: državljanom razdeliti digitalna potrdila. Brezplačno. Stalo ne bi praktično nič, učinek pa bi bil verjetno buren. Prvi korak pri vstopu v spletni način komuniciranja z državo, ki se ga marsikomu preprosto ne ljubi opraviti, bi bil storjen in število uporabnikov bi se nedvomno povečalo.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki