Če začnemo pri programih za delo z bitnimi slikami, torej tudi s fotografijami, je na prvem mestu tako po prepoznavnosti kot po zmogljivosti nedvomno GIMP (GNU Image Manipulation Program). V bistvu je mogoče reči, da je GIMP povsem primerljiv z veliko dražjimi komercialnimi izdelki za druge platforme.
Ker je Linux pogosto v računalnikih za brskanje po spletu in pisarniško rabo, je pomembno, da ponuja dovolj dobre rešitve tudi za to. Ker je za razvoj tega zaslužna predvsem odprtokodna skupnost, ni presenečenje, da je prvo ime v tej kategoriji Libre Office, znani naslednik Open in Star Officea. Na voljo je tudi za druge operacijske sisteme, a je prav v svetu Linuxa prva izbira. To je namreč najpopolnejši paket, saj ga sestavlja sedem modulov za razna pisarniška in podobna opravila.
Video je eden od segmentov, kjer se Linux dolgo ni mogel kosati z drugimi operacijskimi sistemi, vsaj ne v smislu uporabnih rešitev za montažo. V zadnjem času pa se je vendarle nekaj premaknilo in tudi v Linuxu so se začeli pojavljati programi, ki so uporabni za to opravilo.
To, da so si medijske vsebine in računalniki tako rekoče usojeni, je jasno že dolgo. A za pravo ustvarjanje tako imenovanih HTPCjev (Home Theater PC) je treba imeti ustrezne programske rešitve, ki skušajo ustvariti red iz nereda in znajo poenostaviti rabo računalnikov v zabavne namene, da je po preprostosti bolj podobna upravljanju televizorja ali, denimo, igralne konzole. Že dolgo na tem področju kraljujeta XBMC in Plex.
Linux v primerjavi s korporativnimi rešitvami nikoli ni bil omejen zgolj na eno grafično okolje namizja, temveč so različne skupnosti razvijale rešitve, prilagojene različnim vrstam rabe in tudi različno zmogljivim računalnikom. A v demokratičnosti ponudbe se lahko uporabnik hitro izgubi, zato je dobro vedeti, kakšna je razlika med najpogostejšimi grafičnimi namizji tega operacijskega sistema.
Čeprav nobeden od Raspberryjevih računalnikov Pi ni nujno vezan na Linux, je v praksi tako, da je Linux praktično edini zares uporaben operacijski sistem, ki ga na teh računalnikih poganjajo. Zato lahko kljub izjemam vsaj trenutno še vedno trdimo, da gre predvsem za linuxni računalnik, ki na področje računalništva vrača veliko navdušenja in čudenja, ki so ga te naprave zmogle vzbujati pred približno tremi desetletji.
Med programi za večstezno urejanje zvoka in podatkov MIDI je najbolj razvit Ardour. Vmesnik tega programa že takoj spomni na kopico podobnih programov za različne platforme. In res, program ponuja vse, kar je potrebno za produkcijo zvoka in MIDI na več stezah: od snemanja prek urejanja pa do miksanja. Najpomembneje pa je, da se program ponaša predvsem z odličnimi možnostmi usmerjanja in preusmerjanja signalov tako prek učinkov kot tudi do različnih strojnih naprav. O ustvarjanju skupin, vstavljanju učinkov in podobnem verjetno niti ne velja izgubljati besed. Ardour zna brez težav nadzirati zunanje naprave in njihov signal vračati v program ali kar na drugo strojno opremo, ki je povezana z Ardourjem. Seveda so na voljo vsi učinki LADSPA, ki jih premore odprtokodni svet Linuxa, in teh ni malo. O njihovi kakovosti so mnenja deljena, a navsezadnje so lahko tudi o njihovi ceni. Ponavadi res nimajo tako lepih vmesnikov kot v svetu VST ali Pro Tools. Koliko je to vredno, pa presodite sami. Če uporabniku niso dovolj, so podprti še učinki LV2 in Linux VST, za rabo Windows VST pa je treba ustvariti svojo različico Ardour, saj ga osnovna distribucija zaradi zakonov ne podpira. Z nekaj znanja Linuxa in izdatno pomočjo spleta to niti ni tako težavno.
Delo z zvokom in obdelava zvoka je ena od dejavnosti, ki si jih danes brez računalnikov skorajda ne moremo zamisliti. Prav zvok je tudi eno od področji, kjer so izkaže primernost operacijskega sistema za resnejšo dejavnost v svetu digitalne produkcije. Pomislili bi, da Linuxu tu ne gre dobro, pa ni tako!
V svetu pisarniških paketov že celo večnost kraljuje Microsoft s svojim paketom Office. Paket je kajpada plačljiv, različice za Linux sploh ni. So pa seveda alternative.
Žalostni dogodki, ki so se odvijali po objavi skrivaj posnetega videa, so še enkrat pokazali, kako ranljiv je posameznik v današnjem svetu vsesplošne povezanosti in dostopnosti tehnologije. Poleg tega so pokazali tudi, kakšno moč ima lahko vsak posameznik, ki te tehnologije in komunikacijske kanale uporablja in jih brez težav tudi zlorablja. Morda celo v veri, da gre za nedolžno potegavščino. Javnost je sicer ob zelo nesrečnem epilogu zgodbe s prstom pokazala na brezobzirnost medijev, a velja se vprašati, ali so ti res edini, ki danes vplivajo na razvoj neke »zgodbe«.
