Vsake toliko je dobro naenkrat dobiti v roke četo telefonov istega proizvajalca in za nazaj izpolniti preglednico, ki so jo sestavili prodajniki tega podjetja. Alcatel (ta je v lasti kitajskega giganta TCL) poskuša s tremi telefoni zapolniti najcenejši del trga in začne z modelom Alcatel 1X, ki stane 100 EUR. To so tisti telefoni, ki jih kupujemo babicam, nato pa upamo, da so dovolj dobri, da nas ne bodo nenehno klicale za podporo.
Serija telefonov Nova ni, no, nova. Le pri nas v Evropi smo jo bolj redko videli, ker jo je Huawei v prodajo poslal na druge trge. Model 5T pa smo v roke dobili zaradi trgovinskega spora med Ameriko in Kitajsko, ki Huaweiju že pol leta preprečuje, da bi na svoje telefone namestil Googlove aplikacije. Prepoved namreč Huawei postavlja v nezavidljiv položaj, ko lahko na nove telefone namešča le odprtokodno različico Androida, ki sicer tehnično gledano je operacijski sistem. Ima pa dosti manjšo uporabno vrednost, saj na teh telefonih ne sme biti Google Play trgovine, Gmaila, Googlovih zemljevidov in ostalega programja, ki Android naredi to, kar je.
Sony v najvišjem cenovnem razredu nikoli ni bil zares na vrhu, ker so bili njegovi telefoni vedno malo predragi. Ali pa je bil fotoaparat slabši. Ali pa so vsi imeli zaslone OLED, Sony pa še kar LCD. Vedno je obstajal vsaj en razlog ali več, da Sony ni imel »najboljšega« Android telefona.
Od vseh podjetij, ki so na začetku pohoda pametnih telefonov stopila v ring, je bilo Sonyju najlažje pripisati največ možnosti za uspeh. Prenosne naprave so znali delati (Walkman), ko so začeli proizvajati nekaj novega, so imeli dobre modele (Trinitron TV) in niso se bali modernih tehnologij (Playstation). Da ne govorimo o tem, da so od vsega začetka vodilni pri proizvodnji tipal za fotoaparate.
Telefona Mi A1 in A2 sta bila, pa naj se še tako klišejsko sliši, zadetek v polno. Združila sta poceni in dostojno strojno opremo, ki jo Xiaomi zna delati, in goli Android v obliki Googlovega programa Android One. Ta prinaša hitre posodobitve in vmesnik brez navlake. Vsako leto, ko smo preizkušali najcenejše telefone, smo imeli le enega ali morda dva, ki sta sledila temu receptu. Dolgo so bili to telefoni Lenovo Moto G, zadnja leta pa je primat prevzel Xiaomi. Zdaj je razlika le ta, da je takšnih telefonov v ponudbi nekaj več. V tokratnem Mnenju na začetku revije lahko preberete o Umidigi F1 Play, ki je prav tako del programa Android One. Te taktike se drži tudi Nokia in njihove telefone prav zaradi zelo solidne izdelave ter čistega vmesnika lažje priporočamo kot poceni modele večjih proizvajalcev.
Električni skiroji so priročni, pa vendar do neke mere nevarni, če jih nismo vajeni. Preverili smo, ali je stanje kaj boljše z vozili, ki imajo več kot le dve kolesi.
iPadu se je po nekajletnem upadu prodaja umirila in celo malo raste. Tablice za zdaj pač še niso odvzele primata prenosnikom in ga še kar nekaj časa ne bodo. Tudi zato, ker se z Android tablicami nihče več zares ne trudi.
Poceni telefoni je termin, uporabljen za naprave, ki ne presežejo cene 300 evrov. Gre za segment trga, kjer je od začetka pohoda pametnih telefonov vedno mogoče najti nekaj dovolj dobrih naprav, veliko komajda zadovoljivih in nekaj telefonov, ki se pretvarjajo, da so pametni.
Lestvica »Največji proizvajalci pametnih telefonov« je vedno relativna, saj lahko upošteva dejansko prodane telefone, količino narejenih telefonov ali količino modelov, ki jih podjetje izda pod raznimi blagovnimi znamkami. Večino časa pa pod to znamko dajemo tiste proizvajalce, ki jih je vedno treba jemati resno.
845 je številka, ki je pri Mi 8 najbolj zanimiva, saj jo nosi Qualcommov procesor in tisto čipovje, ki žene vse najboljše telefone leta 2018. Šest gigabajtov pomnilnika sodeluje z osmimi jedri in Android 8.1 teče gladko. 6,2-palčni AMOLED zaslon je dober, saj kaže žive barve in je dovolj svetel. Ločljivost je sicer nekoliko nižja kot pri dražjih telefonih, a Xiaomi mora nekje varčevati. Ohišje je zelo všečno in se zelo zgleduje po iPhonu X.