Google je letos na polno vstopil v svet podjetij, ki izdelujejo lastno strojno opremo. #MadeByGoogle je ključnik, ki zaobjema naprave Google Home, Chromecast, pametne naprave Nest, slušalke Pixel Buds, Chromebooke in seveda dva telefona. Manjšo različico slednjega nam je posodil nekdo, ki ga je kupil v tujini.
Družina Galaksij z oznako J je cenovno najugodnejša. Do zdaj je to pomenilo podpovprečne telefone, ki so morda premogli kak preblisk v smeri uporabnosti. Letošnja bera modelov J pa je prestopila prag in jih je treba jemati nekoliko resneje. Tako kot J7 ima tudi J5 zaslon AMOLED. Resda z nižjo ločljivostjo, 1280 x 720, a je vgrajevanje zaslonov AMOLED v cenejše telefone kljub vsemu spodbuden korak, ki ga zaenkrat najbolj obvlada prav Samsung. Taka prevlada v kakovosti posamične komponente, kot jo je dosegel Samsung s svojimi zasloni, se ne zgodi dostikrat. J5 2017 ima torej zelo dober zaslon, ki meri po diagonali 5,2 palca in ima na vrhu čelo in brado. Serija J bo morala še nekaj let počakati, da bo dobila zaslone s čim manj robovi.
Z Pro je tisti model podjetja Umidigi, ki je najresneje zastavljen. Žene ga desetjedrni procesor, sestavljen iz počasnejših A53 (1,6 GHz in 2,0 GHz) in nekaj hitrejših A72 (2,6 GHz) jeder. Vgrajenih je štiri gigabajte pomnilnika, ki s procesorjem na 1920 x 1080 zaslonu ženejo Android 6.0. Na izdelovalčevi spletni strani se hvalijo, da bo prišla nadgradnja na 7.0, kar lahko le pozdravimo. Ponavadi takih napovedi ni in takrat ne sledijo posodobitve operacijskega sistema. Zaslon je dober in meri po diagonali 5,5 palca.
Šest gigabajtov pomnilnika je veliko. Že v računalniku je to povsem dovolj za normalno delovanje, v telefonu pa se zdi že kot pretiravanje. Kljub temu je to postavka, ki je nismo pričakovali v poceni telefonu. Pri telefonih, cenejših od 300 evrov, smo ponavadi vajeni okoli dveh gigabajtov pomnilnika in še pred dvema letoma smo se zmrdovali nad napravami, ki so imele osamljen gigabajt. Umidigi je v Plus E vgradil šest gigabajtov pomnilnika in osemjedrni 2,3 GHz procesor. Jedra so sicer varčna Cortex A-53, a glede na to, da jih je osem in da je pomnilnika več kot dovolj, je uporabniška izkušnja zelo tekoča. Pomaga še neobremenjeni Android 6.0, a bi kljub temu raje videli najnovejšo različico Androida. Vedno težje je popuščati na tej točki, saj se počasi navajamo tudi najcenejših telefonov, ki jih žene zadnja različica Androida. Dokler bo tako, bodo telefoni, kot je Plus E, vedno imeli ob sebi zvezdico, ob kateri bo pisalo »ni zadnje različice, ne vemo, če se bo kdaj posodobila.«
Sto evrov brez vezave je cenovna postavka, ki je v preteklosti zagotavljala zanič telefon. Za ta denar smo dobili naprave, ki so sicer spominjale na normalen pametni telefon, a so bile pri uporabi počasne in neodzivne, za povrh pa še slabo narejene. Leta 2017 za 100 evrov še vedno ne dobimo dobrega telefona, a ne gre več za tako hud nateg kot v preteklosti.
Umidigi je eno tistih podjetij, ki skušajo narediti čim več telefonov in upajo, da se bo kakšen prijel. Rezultat te taktike je falanga naprav, ki segajo od smešnih do spodobnih telefonov. Diamond (kljub kičastemu imenu) spada med slednje.
Sony zna pri svojih cenejših telefonih pametno varčevati, a je z nekaterimi modeli tudi resno udaril mimo. XA1 spada v prvo kategorijo, saj so kompromisi dokaj legitimni, strojno pa je telefon dovolj zmogljiv, da se dobro obnese med konkurenco.
Huawei Honor 6x je naslednik lanskoletnega 5x, ki smo ga pohvalili. Honor je Huaweijeva cenejša blagovna znamka »za mlade«, ki ji tu in tam uspe sestaviti telefon z ravno dovolj kompromisi, da dostavi veliko za razmeroma malo denarja.
Sony Xperia XZ Premium je hiter telefon. Sony ga je strojno tako opremil, da se brez težav meri z Galaxy S8 in drugimi letošnjimi napravami najvišjega ranga. Snapdragon 835 ima osem jeder (4 x 2,45 in 4 x 1,9 GH) in štiri gigabajte pomnilnika. Uporabniška izkušnja je temu primerno tekoča in Android 7.1 je oblečen v Sonyjevo preobleko. Ta oblikovno ostaja ena izmed lepših in v letih so odpravili najbolj nadležno lastnost – preveč podobne si ikone privzetih aplikacij. Še vedno bi na teh telefonih raje videli goli Android, a če že moramo živeti s preoblekami, je Sonyjeva med lepšimi.
Telefoni, ki stanejo manj kot 150 evrov, so svojevrsten labirint naprav, ki jih ne bi smelo biti, in modelov, ki so presenetljivo OK. Slednjih je zadnja leta nekaj več, kar je predvsem posledica zorenja celotne telefonske kategorije naprav. Včasih so bili tako poceni telefoni povsem neuporabni, zdaj pa so skoraj vsi vsaj stopničko više od popolnega natega.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
