Video visoke ločljivosti pomeni precej velik preskok v svetu snemanja in obdelave videa glede na standardne ločljivosti. Velika količina podatkov tako vsaj pri večini rešitev zahteva uporabo različnih načinov stiskanja gradiva. Seveda pa se v resnejši produkciji pojavljajo potrebe po gradivu, ki je boljše kakovosti od tistega, ki ga omogočajo taka zmanjševanja. V tem primeru pridejo v igro vhodno-izhodne kartice, kakršna je Blackmagicov Decklink SDI.
Video visoke ločljivosti sicer danes še ni prevzel vodilne vloge pri prikazovanju video vsebin, vsekakor pa se ta standard počasi prebija. Tako je po domovih vse več televizorjev visoke ločljivosti, ki so se v zadnjem času precej pocenili, s standardoma blu-ray in HD-DVD pa se je pojavil tudi ustrezen nosilec za distribucijo vsebin visoke ločljivosti. Teren je torej pripravljen in ni pravega razloga, da ne bi ob vseh prizadevanjih visoka ločljivost v nekaj letih "zavladala" v domu povprečnega uporabnika zabavne elektronike. Tudi zato, ker večina večjih televizijskih postaj načrtuje prehod na oddajanje v visoki ločljivosti in ker bodo prej ali slej tudi televizijske vsebine prilagojene zaslonom visoke ločljivosti.
O zahtevnosti urejanja videa HDV, predvsem zaradi velikih strojnih zahtev, smo že pisali. Zato smo si ogledali enega od strojnih dodatkov, ki zelo olajša delo z močno stisnjenim videom visoke ločljivosti.
Nakupovanje po spletu je postalo za marsikoga že povsem normalen način kupovanja izdelkov. Tako se izognemo neskončnim površinam nakupovalnih centrov, nepregledni množici različnih izdelkov, bombardiranju z dodatnimi "ugodnostmi", izgubi časa z obiskom trgovine, izdelki pa so dostavljeni kar na naš naslov. Nič čudnega, da te sisteme uporabljajo predvsem računalniško bolj "pismeni" ljudje, toda zaradi ugodnih cen so spletne trgovine vse bolj priljubljene tudi med manj veščimi uporabniki spleta. Oboji pa se lahko, če so nepazljivi, kar pošteno opečejo.
Le kdo se še spominja, kako so bili iskalniki videti pred desetletjem? Kakšen Yahoo je imel poindeksiranih ravno toliko strani, da si jih lahko brez večjih težav pregledal kar v zgledno urejenih kategorijah. Tudi Altavista je ponavadi za geslo prikazala nekaj deset zadetkov, ki jih je uporabnik zlahka pregledal. No, časi so se spremenili, iskalniki so se razbohotili, očitno pa nastaja potreba tudi po drugačnem načinu iskanja, ne zgolj po tipkanju ključnih besed v iskalnik.
Pri Steinbergu se lahko pohvalijo z dolgo tradicijo izdelovanja programsko izvedenih sekvencerjev. Še več, pravzaprav se lahko pohvalijo s tem, da so v bistvu pionirji na tem področju, saj so že leta 1984 za Commodorjev legendarni model 64 predstavili Steinberg Pro 16. Podjetje je sicer v zadnjih letih kar nekajkrat menjalo lastnika. Tako ga je najprej prevzel Pinnacle in še preden je tega prevzel Avid, je Steinberg kupila Yamaha. Kljub temu ime ostaja, podobna pa ostaja tudi usmeritev - izdelovanje programske opreme za obdelovanje zvoka.
Pisali smo že o večigralskih igrah, v katerih se srečujejo posamezniki in moštva z vsega sveta in prek interneta izživljajo svoj alter ego (november 2006). Še korak naprej je Second Life, alternativni navidezni svet, v katerega iz krute realnosti beži vse več ljudi. Vanj smo se kot dopisniki podali tudi mi.
Redkokatera tehnologija je doživela tako hiter razmah in uporabo kot omrežne tehnologije za izmenjavo datotek enak-z-enakim ali P2P (peer to peer). Očitno je možnost dostopa do brezplačnih oziroma, bolj rečeno, neplačanih vsebin za uporabnike spleta vendarle preveč mamljiva, da je ne bi izkoriščali v velikem obsegu. In obseg je dandanes zares velik, saj ga uporablja na milijone uporabnikov. Ocenjujejo, da izmenjava datotek obsega kar 75 odstotkov vsega prometa po spletu. Večinoma gre seveda za prenos filmov, glasbe in računalniških programov (kamor seveda spadajo tudi igre). Pravzaprav je izmenjava prek P2P celo eden izmed poglavitnih razlogov za to, da se uporabniki sploh odločajo za širokopasovne dostope.
Z modelom Panasonic PT-LB10NTE tudi Panasonic predstavlja ultra lahki projektor, ki mu lahko sliko posredujemo tudi brezžično (to je sicer vedno bolj priljubljeno pri vseh izdelovalcih). Projektorju je dodana PC kartica WLAN, ki jo z imbusnim ključem "namontiramo" v režo na gornjem stranskem delu ohišja. Ta deluje po standardu 802.11b, domet povezave naj bi bil do 50 metrov. Za nadzorovanje brezžičnega prenosa rabi preprost program Wireless Manager ME. Z njim lahko preklapljamo sliko med različnimi viri, tako brezžičnimi, recimo če imamo v prostoru več računalnikov z brezžično povezavo, kot tudi tistimi, ki so na projektor povezani prek kablov. Mimogrede, še najpreprostejše je povezovanje, če uporabljamo prenosne računalnike s procesorji Centrino, saj tedaj ni potrebno dodatno nastavljanje, drugače pa zna biti nastavljanje ustreznih naslovov težavnejše (nam je samodejno nastavljanje sicer delovalo tudi na drugih brezžičnih rešitvah, na nekaterih pa tudi ne).
Ni še minilo prav veliko let, kar je bila poglavitni nosilec za prenos podatkov med računalniki disketa. Najprej 5,25-palčna, ki je v najboljši izvedbi dosegala zmogljivost 1,2 MB, potem manjša in trdnejša 3,5-palčna, ki je v najbolj razširjeni izvedbi zmogla 1,44 MB, pozneje tudi 2,88 MB (čeprav ti pogoni in diskete niso bili ravno razširjeni). Dolgo časa so izdelovalci izumljali in predstavljali nosilce, ki naj bi nadomestili legendarne diskete, pojavile so se različne magnetnooptične enote, mnogi so stavili na enote ZIP, ki so pravzaprav plošče diskov, zapakirane v posebno ohišje. Slednjič so prevladale plošče CD, ki so postale tako poceni, da so celo cenejše od disket, in to kljub temu da imajo 650-megabajtni CDji kar 451,3-krat večjo zmogljivost od 1,44 MB disket. In CD ostaja še danes najpogostejši nosilec, na katerega se shranjujejo podatki in prenašajo naokoli. Deluje razmeroma zanesljivo, ima dolgo življenjsko dobo in je hiter. Žal pa delo s ploščami CD ni tako elegantno, kot je bilo delo z disketami. Pogonov CD se namreč tudi pri vnovič zapisljivih nosilcih v svetu osebnih računalnikov "drži" zapuščina iz časov, ko je bil zapisovalnik CD nekakšen eksotični dodatek, tako da za spreminjanje vsebine večinoma uporabljamo posebne namenske programe, denimo Nero. Bili so sicer bolj ali manj uspešni poskusi, da bi enostavnost dela s ploščami CD približali preprostosti dela z disketami, a se take rešitve niso nikoli zares prijele. Če k temu dodamo še velikost nosilca, ki je za današnje čase že kar velik (premer plošče CD ustreza približno premeru 5,25-palčne diskete), je jasno, zakaj CD vendarle ni idealen nosilec.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
