Vsi za enega, eden za vse

Objavljeno: 30.5.2006 11:51 | Avtor: Arnold Marko | Kategorija: Preizkusi | Revija: Maj 2006

Redkokatera tehnologija je doživela tako hiter razmah in uporabo kot omrežne tehnologije za izmenjavo datotek enak-z-enakim ali P2P (peer to peer). Očitno je možnost dostopa do brezplačnih oziroma, bolj rečeno, neplačanih vsebin za uporabnike spleta vendarle preveč mamljiva, da je ne bi izkoriščali v velikem obsegu. In obseg je dandanes zares velik, saj ga uporablja na milijone uporabnikov. Ocenjujejo, da izmenjava datotek obsega kar 75 odstotkov vsega prometa po spletu. Večinoma gre seveda za prenos filmov, glasbe in računalniških programov (kamor seveda spadajo tudi igre). Pravzaprav je izmenjava prek P2P celo eden izmed poglavitnih razlogov za to, da se uporabniki sploh odločajo za širokopasovne dostope.

Ker se omrežja P2P kar najbolj izkorišča predvsem za izmenjavo avtorsko zaščitenih vsebin, ni čudno, da so že dolgo časa trn v peti združenjem za zaščito avtorskih pravic. In ker največji delež izmenjave odpade na glasbene in filmske vsebine, niti ne čudi, da sta v pravni bitki zoper prenašanje vsebin po omrežjih P2P ameriški združenji za ščitenje avtorskih pravic RIAA (ki ščiti avtorske pravice glasbenih ustvarjalcev) oziroma njena globalna različica IFPI (ta združuje 1500 glasbenih založb iz 76 držav) in MPAA oziroma njena globalna različica MPA, ki ščiti avtorske pravice filmske industrije. Zgodovino pravnih sporov glede rabe P2P pa gotovo pooseblja Napster.

Od Napsterja do Fasttracka

Prvi programi za izmenjavo datotek po omrežjih P2P so nastali leta 1999. Maja tega leta se je tako rodil že kar legendarni Napster, prek katerega so si uporabniki izmenjevali glasbene datoteke in je prvi dosegel izjemen svetovni uspeh. Februarja 2001 je imel kar 29,4 milijona registriranih uporabnikov, ki so si v tem mesecu izmenjali kar 2,8 milijarde datotek. Napster je uporabljal osrednji strežnik, ki je shranjeval podatke o vsebinah priključenih računalnikov, in prav centralizirana arhitektura omrežja P2P je bila tudi razlog, da ga je glasbeni industriji uspelo po skoraj dve leti trajajoči pravni bitki zapreti. Značilnost takih pristopov k tehnologiji P2P, ki jih štejemo v prvo generacijo omrežij za izmenjavo datotek P2P, je hiter odzivni čas pri iskanju, enostavna zasnova protokola in dokaj visoke hitrosti pri prenosu podatkov. Pa vendar so take zasnove danes v svetu tehnologij za izmenjavo redke, saj skorajda ne morejo uiti "roki pravice" zaradi kršenja avtorskih pravic. No, kljub temu Napster na neki način ni povsem mrtev. Še vedno se namreč veliko glasbe izmenja prek omrežja in programa Soulseek, ki ga je ustvaril eden od nekdanjih programerjev Napsterja. Soulseek uporabnike prav tako povezuje prek osrednjega strežnika, uporabniki lahko prek sistema tudi komunicirajo, najbolj znana funkcija Soulseeka pa je gotovo možnost, da z enim klikom za prenos označimo celoten imenik, v katerem je neka skladba. Soulseek je sicer bil v preteklosti pogosto deležen pritiskov s strani RIAA, a še vedno deluje, verjetno tudi zato, ker nikoli ni postal zares velika skupnost, veliko glasbe v omrežju pa je bolj alternativne in avantgardne.

Napster je danes plačljiva storitev za legalen prenos glasbe iz spleta.

No, da bi se izognili pravnim omejitvam, so programerji iskali drugačne rešitve, kot je omrežje z osrednjim strežnikom. Že leta 2000 se je tako pojavila prva alternativa, "krivec" zanjo pa je bilo AOLovo podjetje Nullsoft, ki je v spletu objavilo kodo za klon Napsterja brez osrednjega strežnika. Podjetje Nullsoft (oziroma hčerinsko podjetje Gnullsoft) je kodo sicer hitro umaknilo, a so jo dotlej že vzeli za "svojo" v odprtokodni skupnosti, ki ga je razvijala kot prvo tehnologijo druge generacije omrežij za izmenjavo datotek P2P sploh - Gnutello. Značilnost te generacije je, da omrežje P2P deluje brez osrednjega strežnika, ki bi hranil podatke o datotekah, ki so dostopne v omrežju; za to skrbijo vsi povezani računalniki. Ker pa je vsak člen omrežja neposredno povezan s številnimi drugimi členi omrežja, prek katerih pošilja in sprejema podatke o iskanju, so te rešitve povezane z veliko pretoka podatkov, ki so posledica iskanj. In ker je vsak člen v omrežju enakovreden drugim (zaradi česar jih imenujejo tudi čista P2P omrežja), je zanesljivost in hitrost delovanja omrežja precej odvisna od hitrosti in zanesljivosti povezave posameznih členov - posledično te rešitve ponavadi niso ne eno, ne drugo. Kljub temu je Gnutella še vedno eden bolj razširjenih protokolov za izmenjavo datotek, najbolj znan program za izmenjavo pa je LimeWire.

V razvoju algoritmov za izmenjavo se je zato iskalo izboljšane rešitve. V naslednji generaciji protokolov so se tako znašle tako imenovane hibridne P2P rešitve. V tej nekateri členi prevzamejo vlogo supervozlišč (supernodes), ta pa prevzamejo vlogo nekakšnih lokalnih iskalnih strežnikov za računalnike, ki so povezani na ta vozlišča. Najbolj znan predstavnik hibridnih rešitev je gotovo Kazaa oziroma protokol FastTrack. Kazaa zna tako sama prepoznati močne računalnike z dobro omrežno povezavo, ki postanejo supervozlišča, zaradi česar je bil protokol kar nekakšen trn v peti podjetij, v katerih so se ga posluževali uslužbenci (kar sploh ni redkost). Supervozlišča začasno hranijo seznam datotek vseh tistih, ki so nanj priključeni, njemu pa se prav tako posredujejo iskalni zahtevki. Prenos sicer poteka neposredno med členi omrežja P2P, in to po protokolu HTTP. Datoteke se prenašajo od začetka do konca, da pa bi bil prenos zanesljiv in da bi lahko uporabnik isto datoteko po prekinitvah prenosa dobil tudi od drugega uporabnika, ima protokol napreden algoritem za preverjanje pravilnosti prenosa podatkov (imenovan UUHash). Kljub temu ta ni povsem zanesljiv, zaradi česar so se pogosto širile tudi pokvarjene datoteke. Kazaa sicer trenutno deluje v tretji različici, ki v marsičem prevzema tudi določene naprednejše tehnologije prenosa, a je njena priljubljenost danes bistveno manjša kot pred leti, pa čeprav program kombinirajo z dodatnimi funkcijami, kot je komunikacija prek omrežja Skype (tvorca tega P2P komunikacijskega omrežja sta namreč prav tako ustvarila protokol FastTrack). Poleg tega brezplačna različica programa Kazaa prikazuje tudi reklamna sporočila, namesti pa tudi kopico vohunskih programov in celo trojanskega konja, s katerim protivirusni programi nikakor niso zadovoljni. Pred časom je bila sicer na voljo tudi alternativna in "čista" različica Kazaa Lite, a je snovalci po tem, ko se je priljubljenost protokola zmanjšala, ne razvijajo več, tako da je postala zastarela.

Kazaa je precej izgubila na priljubljenosti. Vmesnik je poln reklamnih sporočil, ob namestitvi pa tudi okuži računalnik s številnimi vohunskimi programi in trojanskimi konji.

Ponudniki in odjemalci

Kako hitro se bo kakšna vsebina prenesla prek omrežja P2P, je še najbolj odvisno od tega, kako pogosto je navzoča v omrežju P2P, ki ga uporabljamo. Tu so razlike velike. Raziskava, ki so jo pred dvema letoma opravili v Xeroxovem raziskovalnem centru PARC, so pokazale, da izmenjava le desetine vseh datotek, ki so na voljo prek omrežij P2P, obsega skoraj devet desetin vsega prometa prek teh omrežji. Toliko o tem, kako smo si ljudje različni. Ista raziskava je pokazala, da le tretjina uporabnikov v "skupnost" kaj prispeva, desetina uporabnikov pa je "odgovorna" za kar 87 odstotkov vseh vsebin, ki so na voljo. Toliko o enakosti.

Elektronski osel

Doslej omenjena omrežja prenašajo datoteke "od začetka do konca". To seveda pomeni, da je datoteko lahko uporabnik dobil le od uporabnika, ki je imel celotno datoteko že preneseno v svoj računalnik, prav tako je drugemu ni posredoval, preden ni prenesel celotne datoteke. Kar gre pogosto za velike datoteke, je to seveda resna ovira za učinkovit prenos prek velikega števila členov omrežja P2P. Težavo odpravljajo protokoli, ki datoteke prenašajo po kosih, in to v poljubnem vrstnem redu. Tako je mogoče dobiti tiste delce datoteke, ki so trenutno na voljo oziroma na dosegu, in jih tudi posredovati naprej svoji okolici. Počasi se tako sestavlja celotna datoteka, ne glede na to, ali imajo uporabniki v svojem računalniku celotno datoteko ali ne. Ne le, da je tako mogoče posamezne datoteke mnogo bolje prenašati med velikim številom členov, način prenosa je trn v peti tudi iz pravnih razlogov, saj sploh ni jasno, ali neki del datoteke sploh pomeni prenos avtorskega gradiva kot celote (torej ali del sredine filma v binarni obliki, ki praktično ne pomeni nič uporabnega, sploh pomeni del filma). Nič kaj "oslovski" pristop je bil prvič uporabljen v protokolu Edonkey2000 (ali, krajše, ED2k), ki na več delov razbije datoteke, večje od 9,8 megabajta. ED2k sicer za prenašanje podatkov o datotekah potrebuje posebne strežnike, ki P2P omrežje povezujejo v celoto in rabijo indeksiranju datotek v posameznih računalnikih.

EMule je najbolj priljubljen program za uporabo protokola EDonkey, danes izboljšan tudi s protokolom KAD.

Najbolj znan program za izmenjavo datotek prek tega protokola je EMule (slednjega uporablja kar 80 odstotkov uporabnikov protokola). Koliko ljudi si danes dejansko izmenjuje datoteke prek protokola ED2k, je praktično nemogoče točno določiti, ocene se gibljejo okoli 3,5 milijona, število datotek pa je ocenjeno na vrtoglavih 500 milijonov do 2 milijardi. Prav zaradi tega to omrežje za izmenjavo ponuja tudi najobsežnejši seznam vsebin - tudi tistih manj priljubljenih, ki jih v drugih omrežjih ni najti. Omrežje ED2k je tako celo največja "knjižnica" različnih vsebin na svetu. Seveda pa se požvižga na lastnike avtorskih pravic za te vsebine. Predvsem glasbeni in filmski industriji taka razširjenost nikakor ni pogodu, v svoji bitki zoper to omrežje pa so predvsem usmerjeni na strežnike. Leta 2004 jim je tako uspelo doseči prepoved večine ameriških strežnikov, zdaj pa je na udaru predvsem Evropa. Konec februarja so tako švicarski in belgijski policisti zasegli dva največja strežnika omrežja ED2k - Razorback 2.0 in 2.1, ki sta hkrati lahko imela priključen kar milijon računalnikov in sta bila na sploh največja indeksna strežnika omrežja. Strežnika sta sicer delovala v Belgiji, njun lastnik pa domuje v Švici. Poleg tega je v svetovnem omrežju tudi veliko število lažnih ED2k strežnikov, ki so namenjeni zbiranju informaciji o izmenjavi datotek - predvsem seveda z namenom razkrivanja tistih večjih izmenjevalcev. Vendar pa današnji EMule ne temelji več zgolj na protokolu ED2k, temveč je dopolnjen še z dodatnim "čistim" protokolom P2P, ki uporablja algoritem Kademilia. Gre za decentralizirani sistem s precej izboljšanim načinom iskanja prek omrežja, ki omrežje bistveno manj obremenjuje. Omenimo še, da ED2k omogoča tudi prenos brez uporabe iskalnika, čemur so namenjene neposredne povezave ED2k (ED2k Links). Toda strani, ki so te povezave v preteklosti ponujale, so bile pod nenehnim pritiskom s strani organizacij za zaščito avtorskih pravic, pa tudi raznih napadov, tako da jih večina danes ne deluje več ali pa delujejo le za zaprte skupine in so zaščitene z geslom.

Strani z neposrednimi povezavami za ED2K protokol so sicer postale redke, a nekaj jih še vedno vztraja.

David proti Goljatu

Če so se pred marcem 2004 zaščitniki avtorskih pravic usmerjali predvsem na programerje, lastnike strežnikov in spletne strani, ki ponujajo podatke o datotekah, pa se je tedaj začela obširna kampanja tudi proti posameznikom, ki svoj računalnik in dostop v splet uporabljajo za prenos avtorsko zaščitenih vsebin. Tako je RIAA (oziroma IFPI) doslej tožila že skoraj 15.000 uporabnikov (več kot 7000 leta 2005); večina jih je iz ZDA, okoli 4000 pa iz 16 drugih držav. Poleg tega pritisk na posameznike izvajajo tudi s pošiljanjem različnih opozoril. Doslej so jih razposlali kar 52 milijonov. Sicer ilegalna izmenjava po nekaterih podatkih, tudi zaradi večanja priljubljenosti legalnih servisov za kupovanje glasbe iz spleta, upada - kljub temu pa je v omrežjih P2P po podatkih še vedno na voljo kar 900 milijonov skladb. No, prav RIAA pa je zaslužna tudi za umik programa Grokster, ki temelji na protokolu FastTrack. Po dveh letih in pol trajajoči pravni bitki je vrhovno sodišče ZDA namreč razsodilo, da za Gorkster ne velja tako imenovani primer Betamax. Ob nastanku video kaset Betamax je sodišče namreč razsodilo, da sama možnost nelegalnega kopiranja z neko napravo še ne pomeni, da je sama naprava nelegalna. No, v primeru Groksterja je sodišče ugotovilo, da to velja le za naprave, ki že v osnovi niso namenjene nelegalnemu kopiranju, to pa naj bi Grokster bil. Podobno usodo je pred kratkim doživela tudi Kazaa v Avstraliji. Sicer je bil v istem sporu na tapeti tudi Morpheus, ki pa še vedno vztraja, v svoje zadnje različice programa pa je začel vgrajevati tudi dodatke za legalno kupovanje prek spleta (konkretno iTunes). Sicer pa je priljubljenost ilegalne izmenjave precej odvisna prav od legalnih storitev, ki so na voljo v spletu (in seveda cene teh vsebin). Seveda pa to zahteva tudi spremembo miselnosti znotraj samih ponudnikov vsebin. Videti je, da so glasbene založbe tako prilagajanje novim tehnologijam nekako zmogle, nekoliko zaostajajo ponudniki videa, a kljub temu je vedno več storitev tudi za kupovanje filmov pa tudi tv oddaj.

Vse, kar se prenaša prek omrežij P2P, pa vendarle ni nelegalno, kot bi avtorske organizacije pogosto rade prikazale. Prav izmenjava datotek je namreč močan promocijski kanal za vsebine, ki bi sicer zaradi premajhnih marketinških budžetov ostale manj opazne. Lep zgled so filmi, ki imajo bodisi prosto (GNU) ali omejeno licenco (kakršna je, denimo, licenca Creative Commons). O možnostih za uspeh prek tovrstne izmenjave priča morda najuspešnejši finski film sploh. Gre za parodijo na Zvezdne steze (v angleškem prevodu Star Wreck: In the Pirkinning), ki si jo je v manj kot dveh mesecih ogledalo več kot 3 milijone ljudi (s tem je potolkla rekord sicer 50 let starega vojnega epa). Film je na voljo brezplačno, za prenos pa večinoma uporablja Bit Torrent (mogoče ga je sicer prenesti tudi prek strežnika, a seveda veliko počasneje). Kljub temu so prodali že več deset tisoč kopij DVDjev, vrteli pa so ga že tudi po kinematografih in na televizijskih postajah. Nizkoproračunski film je tako ustvarjalcem prinesel celo dobiček. Način distribucije, ki močni industriji, podprti z velikanskimi marketinškimi vložki, gotovo ni v veselje. V veselje pa jim verjetno niso tudi odločitve posameznih članic EU. Leta 2001 je evropska direktiva sicer prepovedala P2P, vendarle pa je izvedba te direktive odvisna od posameznih članic. Lani decembra je tako, denimo, francoski parlament sprejel dva amandmaja, ki dovoljujeta izmenjavo datotek prek spleta za lastno rabo. No, le malo pozneje so to odločitev umaknili in prepovedali vse oblike omrežij P2P, ki kažejo očitno usmerjenost k širjenju zaščitenih vsebin.

Hudournik bitov

Eden najbolj priljubljenih programov in tehnologij za izmenjavo datotek je tudi Bit Torrent, predvsem zaradi velike hitrosti, ki jo dosega. Njegova priljubljenost se je sicer zaradi pravnih pritiskov v zadnjem času nekoliko zmanjšala (zaradi česar se je spet povečala priljubljenost protokola Edonkey). Deluje tako, da datoteke razbije na manjše kose (ponavadi velike okoli četrtino megabajta), v ciljni računalnik pa se ti ne prenašajo v zaporedju, temveč končno datoteko uredi program za prenos. BitTorrent zna najti člen v omrežju, ki ima najboljšo omrežno povezavo do fragmentov, ki jih potrebuje, pri tem pa daje prednost tistim fragmentom, ki so najmanjkrat na dosegu, in najprej začne prenašati te. To zmanjša obremenitev celotnega omrežja, saj postanejo delci bolj enakomerno razporejeni po celotnem omrežju P2P, verjetno jih zato imenujejo kar semena (seeds). Fragmenti se prenašajo neposredno med računalniki, preneseni fragmenti so takoj na voljo drugim členom, to pa skorajda onemogoča tiste, ki bi radi zgolj jemali in nič vračali (kar seveda spet poveča prepustnost omrežja). Ker je nadvse primeren za prenos velikih datotek, ga uporabljajo predvsem za prenos bolj priljubljenih filmov, celotnih plošč in tudi programske opreme. Zaradi že omenjene zasnove distribucije po celotnem omrežju je zanimiv tudi za komercialno rabo, saj veliko povpraševanje (ob katerem nastane veliko "semen") poveča pretočnost omrežja, to pa je ravno nasprotno kot ob rabi klasičnega načina prenosa prek enega strežnika. Bistveno manj primeren je za prenašanje manjših, pa tudi manj priljubljenih datotek. Slabost uradnega programa BitTorrent pa je v tem, da ne dovoljuje spreminjanja hitrosti ob prenašanju. To pomeni, da lahko prenos resno ovira druge omrežne dejavnosti - npr. brskanje po spletu. Vendar ima BitTorrent številne programske izvedbe, tako da so na voljo tudi taki, ki to slabost odpravljajo - npr. MicroTorrent. V primeru BitTorrenta so se pravniki predvsem usmerili na spletne iskalnike torrentov. Samo omrežje je pač skorajda nenadzorljivo, iskalne strani pa so bistveno bolj izpostavljene v virtualnem prostoru. V zadnjih mesecih so jih mnogo tako sodno prepovedali (pred časom tudi Suprnovo, zelo priljubljeno stran, ki jo je vzdrževal Sovenec).

V primeru BitTorrenta mora uporabnik za prenos imeti ustrezen "torrent". Najpogosteje ga dobi prek posebnih iskalnikov, pa tudi prek elektronske pošte ali raznih forumov.

Zastrupljanje omrežij P2P

Kot vsako omrežje so tudi omrežja P2P podvržena stalni grožnji napada s strani različnih posameznikov ali skupin. Najpogostejša oblika manipuliranja je tako imenovano zastrupljanje (poisoning attack), ko se prek omrežij distribuirajo lažne datoteke. Tako, recimo, namesto najnovejšega filma uporabnik dobi kak star pornografski film ali morda le naključno zbirko najrazličnejših datotek. Neposredna grožnja varnosti je sicer majhna, razen če ni datoteka okužena s kakšnim virusom, seveda pa taki prenosi nepotrebno obremenjujejo omrežje. Takšno "zastrupljanje" omrežij P2P je v večini držav sicer povsem legalno, v ZDA ga je celo posebej dovolil zakon o zaščiti avtorskih pravic iz leta 2002. Raziskava iz leta 2004 je celo pokazala, da je kar polovica skladb v spletu poškodovanih ali lažnih. Francoska organizacija za preprečevanje nelegalnega razmnoževanja Retspan prek storitve Perrfactory celo spodbuja uporabnike k nakupu legalnih različic tistega, kar bi radi prenesli prek omrežja P2P. Prek posebnega programa, ki si ga namestijo prostovoljci (ki jih zato nagrajujejo z raznimi brezplačnimi vsebinami), se namreč uporabnike omrežij P2P preusmerja na strani, kjer lahko kupujejo legalne vsebine, hkrati pa uporabniki dajejo v uporabo svojo procesorsko moč in pasovno širino podjetjem, ki sodelujejo s to organizacijo. Ta jih potem uporabljajo za razvoj novih načinov širjenja vsebin, hkrati pa distribuirajo v omrežja P2P velike količine ponaredkov. S stališča avtorjev je tak boj seveda povsem legitimen, saj ni nobenega pravega razloga, da bi bil nelegalni prenos avtorsko zaščitenih vsebin prijazen in zanesljiv. Slabše jo odnesejo omrežja, ki so zaradi tega, ker uporabniki pogosteje posegajo po strategijah prenašanja več različic iste vsebine, še dodatno obremenjena, in pa seveda sami uporabniki, ki brez potrebe prenašajo zelo velike količine podatkov v svoj računalnik in zaman čakajo na tisto, kar pravzaprav želijo. Brez odgovora niso ostala niti omrežja P2P. EMule ima tako, denimo, že sistem ocenjevanja kakovosti prenesenih vsebin z možnostjo podajanja kratkih komentarjev, ki nekoliko izboljša nadzor uporabnikov nad izmenjavo (čeprav je tudi to ocenjevanje mogoče zlorabiti).

Neposredni stik

V primerjavi z večino drugih precej nenavaden protokolov za izmenjavo datotek je Direct Connect. Podobno kakor KaZaA deluje z osrednjim strežnikom, le da DC nima enega samega zelo velikega, ampak veliko med seboj povsem neodvisnih malih strežnikov. Na povprečen strežnik je sočasno priključenih le nekaj sto uporabnikov in samo nekaj največjih ima med 5 do dobrih 10 tisoč uporabnikov. Se pa lahko s odjemnim programom, najpriljubljenejši je DC++, sočasno priključimo na več strežnikov hkrati.

Direct Connect imajo nekaj zanimivih prednosti pred drugimi protokoli. Posamezni strežnik lahko na primer določi najmanjšo količino datotek, ki jih moramo dati na voljo drugim, če se hočemo priključit nanj. Tako izločijo uporabnike, ki bi radi samo jemali, nič pa ne bi prispevali. Niso redki strežniki, pri katerih moramo imeti v izmenjavi namenjenih mapah 20, 30 ali celo več gigabajtov datotek.

Poleg tega lahko strežniki postavljajo še različne druge pogoje, recimo kakovost datotek, upravitelji pa lahko posameznega uporabnika tudi izključijo, kar v precejšnji meri onemogoča zastrupljanje omrežja z lažnimi datotekami. Pri protokolu DC se datoteke prenašajo neposredno med dvema uporabnikoma in hitrost je povsem odvisna od širine njune internetne pipice. Lahko je bliskovito hitra, ali pa tudi prav polžje počasna.

Ena od zanimivih lastnosti protokola je vpogled v vse menjavi namenjene datoteke posameznega uporabnika. Če naletimo na uporabnika z zelo hitro internetno povezavo, lahko pogledamo, kaj vse, poleg tistega, kar smo iskali, še ima na svojih diskih in si na hitro pretočimo vse, kar nas zanima. Prav tako lahko z eno potezo pretočimo vsebino mape, kar je še posebno koristno pri prenašanju glasbenih albumov ali recimo televizijskih serij.

Nekateri strežniki DC so tematski, namenjeni recimo ljubiteljem animejev ali glasbi Pink Floydov, obstajajo pa tudi zasebni, na katere se brez povabila oziroma gesla sploh ne moremo prijaviti. Ker podpirajo tudi klepet med uporabniki, so lahko kar nekakšna družabna zbirališča, kjer uporabniki izmenjujejo še datoteke.

Slabost protokola DC je pogosto precej počasen prenos datotek, nekoliko bolj zapletena raba, pomnilniško zelo potraten odjemni program DC++ in za marsikoga tudi pomanjkanje anonimnosti. Kljub temu je marsikje zelo priljubljen (najbolj v Skandinaviji in vzhodni Evropi, vključno z ex-Jugo) in številni uporabniki prisegajo prav nanj.

DC++ je zelo primeren za izmenjavo glasbenih albumov.

Klepetalniki & konference

Omrežja p2p, o katerih pišemo v tem prispevku, niso edina možnost za izmenjavo datotek. Že dolgo časa to omogočajo tudi različni programi za klepetanje oziroma takojšnje sporočanje, recimo IRC. Poleg tega so, zlasti med poznavalci, zelo priljubljene tudi novičarske konference USENET, namenjene izmenjavi (ali bolje rečeno, širjenju) datotek, predvsem piratskih kopij glasbe, filmov in programov.

Anonimna prihodnost?

Možnost nadzora in identifikacije s strani raznih organizaciji je seveda ena izmed poglavitnih skrbi, ki tarejo zagovornike prostega pretoka informacij prek svetovnega spleta. Prav s tem so tudi povezane težnje po ustvarjanju protokolov in programov za anonimno povezovanje računalnikov v medmrežju. Take rešitve že kar nekaj časa razvijajo tudi v svetu P2P in naj bi predstavljale tretji rod omrežij P2P. Najbolj znan primer protokola in aplikacije za anonimno izmenjavo datotek je Freenet, ki pa ni usmerjen predvsem v izmenjavo velikih datotek, temveč v zagotavljanje svobode prenosa informacij v virtualnem prostoru. Kritiki menijo, da je prav Freenet nevaren za širjenje tudi prepovedanih vsebin in da ga lahko uporabljajo tudi teroristi, kriminalne združbe, nacisti, pedofili in podobni nepridipravi, a snovalci zaenkrat vztrajajo pri tem, da je zgolj prosti pretok informacij zagotovilo za svobodo govora. Popolno anonimnost je seveda nemogoče doseči, a kljub temu protokol z zakrivanjem identitete uporabnika, tako da, recimo, uporablja IP številnih drugih uporabnikov, enkripcijo, razbijanjem vsebin na več kosov ter prenašanjem teh prek različnih vmesnih členov, močno oteži nadzor nad prenosom vsebin prek tega omrežja. Podobne tehnike sicer uporablja tudi ANTs, a je kljub temu namenjen tudi izmenjavi večjih datotek in bi lahko v prihodnosti, če bi se seveda zmanjšala priljubljenost sedanjih omrežij za izmenjavo datotek P2P, kar ob ostri pravni bitki glasbene in filmske industrije proti sedanjim oblikam izmenjave P2P niti ne bi bilo presenetljivo, postal pribežališče vseh tistih, ki še vedno težijo k temu, da bi lahko imeli neomejen in brezplačen dostop do različnih vsebin - zaščitenih ali ne. In očitno teh na svetu ni tako malo. A pustimo se presenetiti.

ANts P2P spada v tretjo, anonimno generacijo omrežij P2P.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki