Resnobe visoke ločljivosti

Objavljeno: 3.1.2008 15:56 | Avtor: Arnold Marko | Kategorija: Preizkusi | Revija: December 2007

Video visoke ločljivosti sicer danes še ni prevzel vodilne vloge pri prikazovanju video vsebin, vsekakor pa se ta standard počasi prebija. Tako je po domovih vse več televizorjev visoke ločljivosti, ki so se v zadnjem času precej pocenili, s standardoma blu-ray in HD-DVD pa se je pojavil tudi ustrezen nosilec za distribucijo vsebin visoke ločljivosti. Teren je torej pripravljen in ni pravega razloga, da ne bi ob vseh prizadevanjih visoka ločljivost v nekaj letih "zavladala" v domu povprečnega uporabnika zabavne elektronike. Tudi zato, ker večina večjih televizijskih postaj načrtuje prehod na oddajanje v visoki ločljivosti in ker bodo prej ali slej tudi televizijske vsebine prilagojene zaslonom visoke ločljivosti.

Visoka ločljivost pa se počasi prebija tudi v svetu zajemanja videa. V profesionalnem razredu se sicer že nekaj let uporabljata kameri, kot sta Sonyjeva Cinealta ali Panasonicov Varicam - predvsem kot cenejša alternativa dragemu filmu. No, profesionalne kamere so zelo drage naprave (z dragimi nosilci) in ker je veliko ljudi, ki se z videom ukvarjajo tudi v manj zahtevnih segmentih od, denimo, hollywoodskega filma, se je pojavila potreba po ustreznem standardu, ki lahko zadovolji potrebe po visoki ločljivosti tudi za manjšo ceno. Ustrezni nosilec so snovalci našli kar v kasetah MiniDV, ki sicer kraljujejo tako v amaterskem kot polprofesionalnem segmentu DV kamer. No, ker je podatkov na slikah visoke ločljivosti veliko več, je bilo seveda treba poseči po dodatnih metodah za stiskanje informacij. Pomagali so si z algoritmom MPEG-2 in uspelo jim je, da se tudi slika ločljivosti 1440 × 1080 pik, kolikor ima, denimo, slika standarda 1080/50i, zapiše s 25 Mb/s, kolikor je sicer namenjeno standardu DV. Ta ima sicer v evropski ločljivosti PAL (720 × 576 pik) kar 3,75-krat manjšo ločljivost.

Kakor nalašč torej za popularizacijo visoke ločljivosti v nižjem cenovnem segmentu kamer, a še vedno dovolj dobro tudi za resnejšo rabo v polprofesionalnem razredu kamer - torej razredu kamer, ki za zajemanje video vsebine uporabljajo tri tipala namesto enega. Kamere s tremi tipali lahko namreč zajamejo barvo za vsako piko posebej, medtem ko se pri kamerah le z enim tipalom barva izračuna iz devetih pik. Tipalo je namreč monokromatski element. Če želimo z njim zajeti barvo, moramo predenj postaviti barvni filter. Kamere z enim čipom uporabljajo isto rešitev kakor digitalni fotoaparati, a seveda na škodo ostrine in manj podrobnih slik. Zato kamere z enim tipalom niso primerne za resno rabo. Izdelovalci tako prostor med cenejšimi amaterskimi in zelo dragimi profesionalnimi rešitvami že dolgo uspešno polnijo z modeli, ki poleg treh tipal ponujajo tudi veliko lastnosti in zmožnosti dražjih modelov, pa še ohišja so bolj trdno grajena, več je nastavitev, ki so dosegljiva na ohišju, pa tudi nadgradljivost je boljša (dražji modeli ponujajo celo izmenljive objektive). Uporabljajo se za različne namene, pri katerih "turistične" kamere zaradi svoje zasnove ne zmorejo dovolj kakovostne slike, niti ne omogočajo dovolj nadzora nad kamero. Tako jih najdemo v dokumentaristiki, video novinarstvu, za snemanje prireditev in porok pa tudi v amaterskem filmu in še kje.

V zadnjih dveh letih pa se je pojavilo kar nekaj zanimivih modelov tudi z visoko ločljivostjo. Pretirane gneče v tem razredu resda ni bilo nikoli in je verjetno tudi ne bo nikoli. Tako so tu predstavljeni modeli že kar večji del celotne ponudbe trga. Manjka le Panasonicov HVX200 in Sony HVR-V1U, ki nam ju žal ni uspelo dobiti v naš laboratorij. Polprofesionalne kamere pač niso ravno vsakdanja roba in na našem trgu se znajdejo ponavadi šele po naročilu. Kljub temu vam predstavljamo večino aktualnih modelov polprofesionalnih kamer visoke ločljivosti.

Canon XH-A1 in XH-G1

Canon spada med podjetja, ki so prva predstavila kamere, ki snemajo na kasete formata MiniDV in so namenjene uporabnikom z višjimi zahtevami. Modela XH-A1 in XH-G1 tako nadaljujeta tradicijo kompaktnih modelov XM, vendar prinašata vrsto izboljšav tudi v sami zasnovi in to ju postavljata še nekoliko više na lestvici "profesionalnosti". Med seboj se razlikujeta le po tem, da ima model G1 vgrajene tudi profesionalne priključke za sinhronizacijo z drugimi kamerami ali video napravami - tako ima priključek za sinhronizacijo na podlagi slikovnega signala (genlock), priključek za sinhronizacijo časovne kode (timecode) in priključek, prek katerega prenašamo nestisnjeno sliko visoke ali standardne ločljivosti (HD/SDI out). Slednji omogoča, da sliko iz treh tipal polne ločljivosti HDV (torej 1440 × 1080 pik) zajemamo tudi neposredno brez stiskanja v zapis HDV (oziroma MPEG-2). Pri tem se signal seveda prenaša kot polni signal HD ločljivosti 1920 × 1080 pik. Škoda, da se pri Canonu niso odločili tudi za vmesnik HDMI (kot, denimo, Sony), saj ta omogoča bistveno cenejši prenos takega signala v računalnik, kar bi še posebej pozdravili snovalci poceni filmov. Kartice HDMI je namreč mogoče dobiti za okrog 250 evrov, medtem ko stanejo kartice HD/SDI okrog 900 evrov. Res pa te ponujajo ponavadi nekoliko več možnosti in tudi zajemanje z desetbitno barvno globino, a je prenos prek HDMI za uporabnike z manjšim proračunom, ki bi se radi izognili slabostim stisnjenega videa, povsem zadovoljiv.

Canonov XH-G1 se od modela A1 razlikuje po profesionalnih priključkih za sinhronizacijo z drugimi studijskimi napravami in izhodom HD/SD.

Akumulator vstavljen v ohišje je vsekakor slabša rešitev od zunanjega, še posebej pri hitrem menjavanju.

No, modela A1 in G1 se razlikujeta še po nečem - po ceni, seveda. Profesionalni priključki imajo pač svojo ceno in pri teh modelih se ta meri v več kot dveh evrskih tisočakih.

Omenili smo že ločljivost tipal CCD. Zanimivo, da je ta najvišja v tem razredu kamer, saj gre praktično za edini model, ki ima tipala polne ločljivosti HDV. Po pričakovanjih sta zato tudi najbolj "ostri" kameri na našem testu, saj zajemata opazno več detajlov kakor drugi modeli. Samo ohišje kamere je že kar veliko, a še vedno dokaj dobro uravnoteženo, čeprav nikakor primerljivo npr. z ohišjem modela FX7. Objektiv ponuja goriščno razdaljo, ki je prevedena v 35 mm format, seže od 32,5 do 650 mm. Ljubitelji širokega kota bodo to znali ceniti, saj je kot največji v tem razredu, je pa popačenje objektiva v tem položaju dokaj opazno.

Na objektivu so nameščeni trije obroči, ki rabijo za ostrenje, spreminjanje goriščne razdalje in določanje velikosti zaslonke. Resda nadzirajo te vrednosti prek elektromotorčkov, a je občutek pri delu z njimi dokaj dober in podoben delu s "pravimi" mehanskimi obroči. Predvsem velja pohvaliti, da imamo obroč tudi za uravnavanje zaslonke, saj ima velika večina kamer v ta namen vgrajen potenciometer, ki je bistveno bolj zadaj na ohišju. To zna biti pri delu z roke ovira (ker moramo prestavljati roko in smo zato bolj nemirni).

Najpomembnejše nastavitve je mogoče doseči neposredno prek tipk in stikal na ohišju. Teh je veliko, žal pa so dokaj majhne. Še posebej tipka za začasni vklop samodejnega ostrenja bi bila lahko bolje postavljena in predvsem večja. Natančno ostrenje pri visoki ločljivosti namreč ni mačji kašelj in še posebej pri širših posnetkih je ostrenje na roko lahko precej netočno. Majhen zaslon obeh modelov je pri tem dodatna ovira. V pomoč je sicer možnost povečanja slike na zaslonu in tudi poudarjen prikaz ostrih delov slike, a le deloma. Glede na to, da samodejno ostrenje pri Canonu poteka tudi ob pomoči tipala na objektivu, ki skrbi za hitro in točno ostrenje, je raba tega namreč pogosto še kako učinkovita (če seveda ne bi bilo te nesrečno majhne tipke). Kot slabost omenimo tudi to, da na zaslonu ni mogoče hkrati prikazati poudarjenih ostrih delov in zebre (ta sicer kaže preveč osvetljene dele slike).

Upravljalni del ima sicer tudi dve tipki, katerih nalogo lahko določi uporabnik, preprosto pa je mogoče izbrati tudi uporabniške nastavitve. Te se sicer shranjujejo na kartice SD/MMC. Tja se shranjujejo tudi fotografije, ki jih je mogoče posneti tudi med snemanjem.

Oba modela se ponašata tudi z delom, ki ponuja dva profesionalna priključka XLR. Nanju je mogoče priključiti "resnejše" mikrofone, kondenzatorske pa je mogoče tudi napajati z 48-voltnim fantomskim napajanjem. Vgrajen je sicer kar velik stereo mikrofon, ki sploh ni slabe kakovosti, a bi bil lahko pritrjen nekoliko bolj trdno, saj majhni vijaki, ki ga držijo, ne dajejo ravno občutka, da bi zdržal že povprečno močne udarce (majavost mikrofona to le še potrjuje). Za rabo alternativnih mikrofonov je na voljo tudi ustrezno držalo in stereo priključek mini jack. Tudi modela XH-A1 in XH-G1 imata značilni Canonov obroč za izbiro programa delovanja. Ta je še najbolj podoben obroču na digitalnih fotoaparatih, omogoča pa, da preprosto preklopimo na katero od polavtomatik ali da merjenje svetlobe in ostrine v celoti prepustimo elektroniki kamere. Tu najdemo tudi nočni način delovanja, ki prilagaja občutljivost in čas zajemanja slike tako, da lahko snemamo skoraj v popolni temi (a seveda ob toliko manjši kakovosti). Prav zajemanje pri slabši svetlobi je tudi eden izmed adutov Canonovih modelov, saj kamera brez težav zajema sliko tudi v manj osvetljenih prostorih. Ob tem si lahko pomagamo tudi z ojačanjem signala iz tipala, pri čemer šum narašča presenetljivo počasi, tako da je 12 dB ojačitev še povsem sprejemljive kakovosti (še posebej v primerjavi z drugimi modeli tega razreda).

Kamera lahko zajema v formatu HDV/50i, pravega progresivnega načina nima. Namesto tega ima način 25F, ki progresivno sliko sestavi iz interpolirane. To sicer daje dokaj verodostojne rezultate, a še vedno ne tako "filmskih" rezultatov kot na primer pri npr. JVCjevih "čistokrvnih" progresivnih rešitvah. Pri slabostih pa omenimo še eno - pri obeh modelih namreč baterijo "porinemo" v ohišje kamere. Zunanja namestitev je za hitro terensko delo veliko boljša rešitev, saj je menjavanje hitrejše in enostavnejše, pa še pri velikosti baterij nismo omejeni. Poleg tega lahko kamero iz električnega omrežja napajamo le prek modula, ki ga vstavimo na mesto baterije in je z napajalnikom povezan prek kabla. V tem primeru vratc, denimo, sploh ne moremo zapreti. Kljub vsemu pa gre za zelo kakovostna modela, predvsem v smislu kakovosti slike in tudi opremljenosti za resnejšo rabo.

Canon XH-A1 in XH-G1

Tipala: 3 × 1/3-palčni CCD ločljivosti 1440 × 1080 pik.

Objektiv: Ekvivalent 32,5-650mm (20× optični zum).

Prodaja: 3A Servis, 3a-servis.si.

Cena: 3756 EUR (XH-A1); 6720 EUR (XH-G1).

Za: Kakovost slike, odlično zajema podrobnosti, zajemanje ob slabi svetlobi, opremljenost, obroči na objektivu, ima profesionalne zvočne priključke, dober vgrajeni mikrofon; pri modelu XH-G1 tudi profesionalni genlock, timecode in priključek HD/SDI.

Proti: Majhne tipke in stikala, majhen zaslon LCD, ni mogoče hkrati uporabljati prikaza zebre in poudarjenih ostrih delov, baterija se vstavlja v ohišje, slaba pritrditev vgrajenega mikrofona.

Canon XH-H1

Ta model sicer temelji na skorajda enaki elektroniki kakor modela XH-A1 in XH-G1, a ima povsem drugačno zasnovo ohišja in izmenljive objektive. Zasnova sicer temelji na modelih DV serije XL, ki je doživela velik uspeh predvsem v svetu dokumentarcev, še posebej živalskih. To niti ne čudi, saj je posebna lastnost modelov XL, da jih je mogoče s posebnim nastavkom uporabljati tudi v kombinaciji z navadnimi Canonovimi fotografskimi objektivi serije EF - in teh ni malo. Enak pretvornik je mogoče uporabiti tudi na modelu H1, pretvorba v goriščni razdalji pa je glede na 35 mm fotografijo kar 8,8× pri razmerju stranic 4 : 3 oziroma 7,2× pri razmerju stranic 16 : 9. To seveda pomeni, da objektiv z goriščno razdaljo, denimo, 200 mm postane "dolg" kar 1440 mm. Za snemanje živali ali tudi kakih športnih prireditev nadvse primerno.

Izmenljivi objektivi so vsekakor prednost. Škoda, da osnovni objektiv nima tudi obroča za spreminjanje zaslonke.

Ohišje je sicer tako, kot smo ga pri teh modelih vajeni. Gre za nekakšno hibridno rešitev za medramensko in ročno kamero. Tako kamere ne držimo povsem na ramenu, temveč nanjo le naslanjamo zadnji podaljšani del kamere. To sicer pomeni, da kamera še zdaleč ni tako umirjena kot pri pravih ramenskih rešitvah, je pa občutek kljub vsemu nekoliko boljši kot pri kamerah, kjer imamo vso težo na roki (pri čemer zelo trpi predvsem zapestje). Sicer je tudi upravni del kamere na moč podoben predhodnikom, z nekaj dodatki, ki jih najdemo tudi pri manjših modelih XH-A1 in G1. Če kaj moti pri predhodniku in tega niso spremenili tudi pri novincu, je to predvsem namestitev majhnega kolesca za določanje zaslonke, saj je postavljen na nerodno mesto kar daleč od objektiva. Škoda, da tik za objektiv niso, denimo, dodali še enega obroča za zaslonko, podobno kot pri manjših modelih, saj prestavljanje roke resno vpliva na stabilnost slike. No, res je mogoče kupiti alternativni objektiv, ki to možnost ponuja, a to pomeni seveda dodaten strošek (okrog 1500 evrov). Osnovni objektiv je sicer dobre kakovosti in ponuja 20-kratno optično povečavo, goriščna razdalja pa seže od 39 mm do 780 mm. Široki kot je torej dokaj skromen, a to je pri osnovnih objektivih kar pogosto, kadar gre za izmenljive modele. Omenimo tudi, da pri H1 "v svet" gledamo prek kukala, ki je podoben tistim v profesionalnih kamerah - le da v njem gledamo barvni zaslon LCD, ki mu manjka kar nekaj dodatnih pik. Ob taki ločljivosti je namreč nadvse težko vedeti, ali smo zares ostri ali ne. V pomoč je sicer poudarjanje ostrih robov, a potem spet ne vidimo zebre, ki kaže presvetljene dele.

Podobno kot model XH-G1 ima tudi H1 profesionalne priključke za sinhronizacijo in prenos slike visoke ločljivosti, le da je priključkov več - vhodi in izhodi so namreč ločeni, medtem ko je treba pri manjšem modelu smer potovanja signala izbrati prek stikal.

Kot smo že omenili, je kamera sicer skorajda enaka modeloma XH-A1 in XH-G1. To velja tako za funkcije kot tudi za kakovost slike - ta je med najboljšimi v polprofesionalnem razredu kamer visoke ločljivosti, še posebej zaradi ostrine, ki je v razredu 1080/50i najboljša (in je enaka kot pri manjših modelih). Seveda pa kamera XH-H1 ni poceni in si jo bodo verjetno omislili le tisti, ki točno vedo, za kaj bi potrebovali prav ta model.

Canon XH-H1

Tipala: 3×1/3-palčni CCD ločljivosti 1440 × 1080 pik.

Objektiv: Ekvivalent 39-780mm (20× optični zum), svetlobna jakost 1,6-3,5.

Prodaja: 3A Servis, 3a-servis.si.

Cena: 8468 EUR.

Za: Kakovost slike, odlično zajema podrobnosti, zajemanje ob slabi svetlobi, opremljenost, izmenljivi objektivi (s pretvornikom tudi fotografski), dober mono mikrofon, ima profesionalne zvočne priključke, dober vgrajeni mikrofon, profesionalni genlock, timecode in priključek HD/SDI, nadgradljivost.

Proti: Ni prave ramenske rešitve, priloženi objektiv nima obroča za zaslonko, slab zaslon LCD v kukalu, ni mogoče hkrati uporabljati prikaza zebre in poudarjenih ostrih delov.

JVC GY-HD250E, GY-HD201E in GY-HD251E

Med preizkušenimi kamerami je JVCjev predstavnik edini, ki je narejen kot prava ramenska kamera in s svojo zasnovo najbolj posnema zasnovo profesionalnih kamer. Upravni del je namreč po ohišju razporejen zelo podobno. Izkušeni snemalci lahko tako hitro obvladajo osnovne nastavitve, da niti ne čudi, da so se predhodni modeli kar pogosto znašli v "oborožitvi" televizijskih postaj. Aktualni modeli nosijo oznake HD250E, HD251E in HD251E. Zgolj kot kamera se med seboj sploh ne razlikujejo, model HD251E poleg izhoda firewire ponuja tudi vhod, HD251E pa je zaradi studijskih priključkov (genlock, časovna koda) primerna tudi za rabo z drugimi video napravami - npr. v kombinaciji z več kamerami, zato je lahko tudi poceni studijska kamera. Poleg tega ima tudi priključek HD/SDI, ki omogoča zajem nestisnjene slike. No, mi smo dobili v roke prav najmočnejši model, celo v kombinaciji z JVCjevim diskom DR-HD100, ki kameri poda še dodaten videz "resnobnosti".

JVC omogoča tudi snemanje na disk. Seveda z ne ravno poceni dodatkom.

Modeli temeljijo na treh čipih polne ločljivosti HD (diagonale 1/3 palca), a ne tisti v standardu 1080i (1440 × 1080 pik), kot je to primer pri večini kamer tega razreda, pač pa so se pri JVCju odločili za podporo standardu 720p (ločljivosti 1280 × 720 pik). Pri tem so šli glede na model serije 100 še korak dlje, saj ne gre več za progresivni 25p modus, temveč kar za 50p. To pomeni, da kamera zajame 50 polnih slik na sekundo. To je še posebej dobrodošlo pri hitrem gibanju - npr. športu. Tudi zapis HDV v standardu 720p je za gibanje veliko bolj primeren. Dolžina sklopa sličic (GOP ali Group of pictures) je namreč namesto 15 sličic le 6 sličic, zaradi tega pa prihaja do bistveno manj artefaktov ob gibanju objektov ali kamere kot pri zapisovanju HDV v standardu 1080i. Dobro, ločljivost je sicer manjša kot pri t. i. FullHD, a glede na to, da ga je podprlo evropsko združenje nacionalnih radiotelevizij EBU, je možno, da bo standard zelo močan tekmec standardu 1080i pri prehajanju televizijskih postaj na visoko ločljivost.

Objektivi so izmenljivi, osnovni model pa je Fujinonov Th16x5.5BRM, ki ponuja 16-kratno povečavo, goriščna razdalja pa bi bila prevedena v 35 mm format med 42,5 mm in 680 mm. Široki kot je seveda šibka lastnost priloženega modela, je pa kljub vsemu kar kakovosten. Razveseljuje pa tudi obroč za makro ostrenje, ki omogoča tudi snemanje na zelo majhne razdalje. Namesto tega objektiva je sicer mogoče kupiti tudi druge objektive, a to ni majhen strošek. Z davkom, denimo, pri nas širokokotni objektiv Fujinon stane okrog 8000 evrov. Objektiv lahko sicer krmilimo tudi popolnoma ročno, s tremi mehanskimi obroči. Avtomatiko lahko uporabljamo le za uravnavanje zaslonke in zumiranje. Vendar bomo za slednje verjetno raje uporabili veliko dvosmerno tipko na odlično oblikovanem desnem delu objektiva - tudi ta je zasnovan kot pri dražjih ramenskih kamerah.

A vendar je bilo opaziti tudi nekaj pomanjkljivosti. Kamera tako nima optičnega stabilizatorja - čeprav ramenska zasnova omogoča bistveno bolj mirno držanje, bi si ga včasih vendarle želeli imeti, saj ni tako težka kakor profesionalne rešitve. Pri večjih povečavah je, recimo, težko držati sprejemljivo miren kader. Nekaj težav smo lahko opazili tudi pri vodenju svetlobe skozi objektiv na tipala. Pri snemanju gibanja kovinskih delcev smo tako na odbojnih delih lahko opazili kar nekaj barvnega in svetlobnega prelivanja. A kljub vsemu ne preveč, da bi bilo to zares moteče. Pohvaliti pa velja precej "filmski" videz posnetkov, ki jih je ustvarila testna kamera. In seveda kakovost gibanja. Poudarimo tudi, da je mogoče s posnetki 50p v nadaljnji obdelavi ustvariti bistveno lepše počasne posnetke kakor ob rabi 50i.

Iskalo je pri JVC na moč podobno tistim pri profesionalnih kamerah, le nekoliko bolj plastično deluje, pa tudi zaslon LCD, ki ga gledamo v njem, ni ravno največje ločljivosti. So pa v JVC ponudili tudi pomoč pri ostrenju - tako lahko, denimo, opazujemo sivinsko sliko, kamera pa nam z modro obarva ostre robove. Zelo uporabno! Poleg tega je na voljo tudi barvni zaslon LCD, s katerim si lahko odlično pomagamo pri snemanju nižjih rekurzov, predvsem kadar snemamo z roke. No, za tako snemanje je kamera sicer precej slabo uravnotežena, pa tudi težka je. Tudi zvočni del ni od muh - na voljo so priključki XLR, ki jih lahko "hranimo" tudi prek fantomskega napajanja. K osnovni opremi spada sicer tudi dokaj kakovosten mono mikrofon, ki je nameščen na držalu.

JVC poskuša s kamero segati nekoliko više v tem razredu, tako da modeli tudi niso najcenejši. Je pa res, da v zasnovi ponujajo veliko profesionalnega po precej nižji ceni. Ob tem je mogoče s temi modeli uporabljati tudi profesionalne (zelo zmogljive in zanesljive) akumulatorje, nanje priključiti profesionalne lučke (brez lastnega napajanja), JVC pa ponuja tudi kopico dodatkov, npr. že omenjeni disk.

JVC GY-HD200E, GY-HD201E, GY-HD251E

Tipala: 3×1/3 palčni CCD ločljivosti 1280 x 720 pik.

Objektiv: Izmenljiv, priložen ekvivalent 42,5-680 mm (16× optični zum).

Prodaja: Slak d.o.o., www.jvc.slak.si.

Cena: 6948 EUR (HD200E); 7548 EUR (HD201E); 9948 EUR (HD251E); k ceni je treba prišteti še ceno akumulatorja (različni modeli z različno ceno).

Za: Odlično zajemanje gibajočih se objektov, progresivni način snemanja 50p, kakovost slike, profesionalna ramenska zasnova, izmenljivi objektivi, zvočni priključki, dober mikrofon, nadgradljivost; pri modelu GY-HD251E tudi: profesionalni genlock, timecode in priključek HD/SDI.

Proti: Visoka cena za amaterske uporabnike, v osnovni ceni ni akumulatorjev, nekoliko razlivanja na odbojnih površinah, nima stabilizatorja, majhna ločljivost zaslona LCD v kukalu.

Sony HDR-FX7

Sony je eden pomembnejših igralcev na trgu videa in to velja tudi za razred polprofesionalnih kamer, ki ga je leta 1995 postavil prav model DCR-VX1000, ki je bil sploh prvi model tega razreda. Zaradi dobrega razmerja med vzdržljivostjo, velikostjo in kakovostjo slike je bil ta model zelo priljubljen v dokumentaristiki, s pridom pa so ga uporabljali tudi pri snemanju nekaterih malo bolj "garažno" obarvanih filmov. S tem modelom so, denimo, posneli tudi danska filma Idioti in Praznovanje, ki sta dosegla svetovno slavo. Poznejši modeli so se dodobra umestili tudi v svet novinarstva - predvsem video novinarstvo, pri katerem novinar tudi snema. V tem segmentu in velikem segmentu dokumentaristike tudi danes še vedno kraljujeta modela PD-150 in PD-170. Seveda pa Sony ob razvoju videa visoke ločljivosti ni sedel križem rok. Na ta trg je vstopil z modeli HDR-FX1, nekoliko zmogljivejšim modelom HVR-Z1 in še manjšim modelom HVR-A1.

Priključek HDMI omogoča tudi poceni zajemanje nestisnjene slike visoke ločljivosti.

Če sta prva dva temeljila na treh tipalih CCD, je najmanjši model deloval s tipalom CMOS ločljivosti 3 MP. A le enim. No, pred kratkim pa so v Sonyju predstavili modela HDR-FX7 in HVR-V1, ki za zajemanje videa uporabljata tri tipala CMOS. Resda nimata tako visoke ločljivosti, pravzaprav standardu HDV 1080i ustreza le navpična ločljivost tipal (torej 1080 vrstic), medtem ko je vodoravna ločljivost za polovico manjša od polne ločljivosti HD (torej ima 960 namesto 1920 vodoravnih pik). Sliko tako najprej interpolira na polni HD, potem pa jo zapiše v zapis HDV, ki prav tako spušča del vodoravne informacije (ima ločljivost 1440 × 1080 pik). Svetlobni elementi tipal so postavljeni pod kotom 45 stopinj, kar omogoča zajemanje svetlobe na večji površini (vrstice se namreč deloma prekrivajo), zaradi česar naj bi bila dinamika večja. Podobno zvijačo sicer že vrsto let uporabljajo pri Fujifilmovih digitalnih fotoaparatih s tipali SuperCCD, ki so osemkotne oblike. V praksi se res izkaže, da je dinamika dobra in barve so zares odlično zajete. In to kljub temu da imajo tipala CMOS diagonalo 1/4 palca, medtem ko so imela tipala CCD pri predhodnikih diagonalo 1/3 palca. Še pred nekaj leti bi le težko verjeli, da bo mogoče tako kakovostno sliko visoke ločljivosti zajemati s kamero tako majhnih mer in teže. Tudi omenjena interpolacija na kakovost slike ne vpliva preveč slabo in se pokaže le, če si sliko ogledamo zelo od blizu ali če sliko visoke ločljivosti povečujemo, da bi jo, denimo, uporabili v standardnem projektu PAL (torej kot video nizke ločljivosti). Vsekakor je slika modela FX7 še posebej za tako majhno kamero presenetljivo dobra, pa čeprav ostrina podrobnosti ne doseže tiste pri, denimo, Canonovih modelih. Je pa res, da se FX7 nekoliko slabše obnese ob slabši svetlobi. Skorajda vse visokoločljivostne kamere so sicer svetlobno nekoliko šibkejše, pa vendar je FX7 tu kljub vsemu korak za, denimo, Canonovimi modeli. Poleg tega ob slike večanju občutljivosti tipala kar pošteno šumijo, šum pa je tudi drugačen kot pri tipalih CCD (nekako bolj obarvan) - toda o tem tu ne bi sodili, saj je stvar okusa.

Uporaba tipal CMOS sicer tudi poceni proizvodnjo in ker ni potrebe po toliko dodatne elektronike, je lahko kamera tudi manjša. In prav model HDR-FX7, ki smo ga preizkusili v našem laboratoriju, je zares impresivno majhen in lahek za kakovost slike, ki jo ponuja. Kamera je po velikosti primerljiva z modeloma VX1000 ali VX2000, kar pomeni, da gre v povprečno velik nahrbtnik. Ob tem je dobro uravnotežena, tako da je snemanje z roke povsem možno. Tudi zato, ker vgrajeni optični stabilizator dobro opravlja svojo nalogo. Seveda ni stabilizatorja na ravni objektiva, ki bi to omogočal pri največji možni povečavi, vendar pa pri manjših razdaljah lahko držimo sliko dokaj umirjeno. Povečava objektiva je sicer 20-kratna. Najmanjša goriščna razdaljo bi v 35 mm formatu bila enaka objektivu z goriščno razdaljo 37,4 mm, največja je torej enaka 748 mm. Široki kot je torej manjši kot pri predhodniku FX1 (ta je imel ekvivalent 32,5), je pa večja optična povečava (pri FX1 le 12×).

Na objektivu sta dva obroča, prek katerih spreminjamo ostrino ali povečavo. Zaslonko spreminjamo prek kolesca na ohišju, tako kot pri drugih podobnih modelih znamke Sony. Nekaj nastavitev lahko sicer spreminjamo na samem ohišju (na voljo je šest določljivih tipk), vendar pa je za mnogo teh kljub vsemu še treba uporabiti menuje. Med bolj eksotičnimi, a zanimivimi možnostmi v njih najdemo tudi počasen posnetek. Ta sicer lahko zajame le šest sekund videa, a z neverjetno hitrostjo zajemanja 240 slik na sekundo. To pomeni, da so ti zelo dobre kakovosti (seveda pa potrebujemo dovolj svetlobe, saj je čas zajemanja toliko manjši).

FX7 lahko zajema HDV video ločljivosti 1440×1080 pik (pri predvajanju se vodoravno raztegne na 1920 × 1080) s 50 prepletajočimi se polslikami na sekundo (50i). Progresivnega načina ne pozna. Ta način so sicer poznali prvi primerki močnejšega modela V1E, vendar so ga zaradi velikih težav s kakovostjo pozneje umaknili in nadomestili le z 50i zapisom. FX7 ima tudi izhod HDM, kar bodo pozdravili predvsem bolj garažni filmarji, saj je mogoče tako sorazmerno poceni snemati tudi nestisnjen (ali manj stisnjen) video zapis visoke ločljivosti, kamero pa je mogoče digitalno priključiti tudi na zaslone visoke ločljivosti.

Sony HDR-FX7

Tipala: 3 ×1/4-palčni CMOS ločljivosti 960 × 1080 pik.

Objektiv: Ekvivalent 32,5-860mm (20× optični zum).

Prodaja: ACS Sony, www.acssony.si.

Cena: 3539 EUR.

Za: Velikost in teža, dobra barvna dinamika, ima HDMI, počasen posnetek.

Proti: Manj nastavitev na ohišju, nima progresivnega načina, čip ni prave ločljivosti HDV, slabše zajemanje pri slabi svetlobi.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki