V aprilskem Monitorju smo si ogledali, kako zavarovati sistem, nastavitve in naše delo. Poleg klasičnih treh varovalnih metod (varnostna kopija sistema, podatkov in revizijsko shranjevanje) pa je na trgu še več zanimivih načinov varovanja razdelkov.
V Monitorju vsak mesec preizkusimo veliko najrazličnejših naprav, a najsi bodo ti preizkusi še tako natančni in temeljiti, večina ima tudi pomanjkljivost, ki se je seveda dobro zavedamo. Naprav namreč ne moremo izpostaviti vsem razmeram, v katerih bi se utegnile znajti v resničnem življenju, zlasti ne tistim ekstremnejšim. Žepnega računalnika ne moremo (oziroma ne smemo, ker bi verjetno kmalu nobenega več ne dobili na preizkus) vreči na tla ali fotoaparata postaviti na dež. Tu in tam pa se nam vendarle ponudi tudi takšna priložnost.
O varnostnih kopijah je bilo že toliko napisanega, da je težko povedati kaj novega. Po drugi strani pa še vedno prihaja do izgub podatkov, saj uporabniki odlašamo z varovanjem, dokler ni prepozno. Varovanje podatkov zahteva kar nekaj dela, lahko tudi denarja za ustrezno opremo, rezultata pa načeloma ni videti. Prvi vtis je torej, da ničesar ne pridobimo, vsaj ne takoj.
Ker se količina podatkov (računalniških, pa tudi sicer) vsako leto povečuje, moramo upravitelji poleg dodajanja/menjave diskov poskrbeti tudi za ustrezno varnostno kopiranje in arhiviranje podatkov. Tračne enote so še vedno zelo priljubljena, včasih celo edina možna izbira.
Neposredno v omrežje priključene pomnilniške naprave (Network Attached Storage - NAS) so v večjih omrežjih zaradi razmeroma nizke cene in preprostega vzdrževanja priljubljen način povečanja diskovnega prostora, ki je na voljo uporabnikom. V zadnjem času pa so na voljo tudi rešitve za ljudi s plitkejšimi žepi.
Na varnostno shranjevanje datotek, ki vsak dan nastajajo v naših domačih računalnikih, večinoma pomislimo šele takrat, ko se nam pokvari računalnik ali, še huje, odpove disk, saj to največkrat pomeni izgubo podatkov.
