Ekstremna preizkušnja

Objavljeno: 7.6.2006 10:57 | Avtor: Nikolaj Pečenko | Kategorija: Nasveti | Revija: Maj 2006 | Teme: backup

V Monitorju vsak mesec preizkusimo veliko najrazličnejših naprav, a najsi bodo ti preizkusi še tako natančni in temeljiti, večina ima tudi pomanjkljivost, ki se je seveda dobro zavedamo. Naprav namreč ne moremo izpostaviti vsem razmeram, v katerih bi se utegnile znajti v resničnem življenju, zlasti ne tistim ekstremnejšim. Žepnega računalnika ne moremo (oziroma ne smemo, ker bi verjetno kmalu nobenega več ne dobili na preizkus) vreči na tla ali fotoaparata postaviti na dež. Tu in tam pa se nam vendarle ponudi tudi takšna priložnost.

V drugi polovici marca sem se, skupaj z ducatom sopotnikov, odpravil na dvotedenski izlet s terenskimi vozili po saharskem delu Nigra. S seboj smo imeli kar precejšnjo zalogo sodobne elektronike in seveda me je zanimalo, kako se bo izkazala v puščavskih razmerah. Ker pa se v Niger nismo odpravili zato, da bi preizkušali vzdržljivost fotoaparatov in predvajalnikov mp3, si bomo v tem prispevku ogledali predvsem, kako se pripravimo na takšno, za elektroniko nekoliko zahtevnejše potovanje.

Polnjenje akumulatorjev

Najprej se moramo vprašati, koliko časa bo potovanje trajalo in kako je z elektriko. Na našem potovanju smo električno vtičnico videli samo prvi in zadnji dan, torej je bilo treba najprej poskrbeti za električno napajanje vse elektronike, ki smo jo tovorili s seboj. Za nekatere naprave, recimo fotoaparate in predvajalnike mp3, ki so razmeroma majhni potrošniki, bi lahko kar s seboj vzeli dovolj baterij oziroma doma napolnjenih akumulatorjev, teže pa bi to naredili za videokamero. Dodaten akumulator stane okoli 20 tisočakov in ker kamero poganja le približno dve uri - komaj dovolj za en dan resnejše rabe - bi jih morali s seboj vzeti kakšen ducat. Precej zahtevna potrošnika sta tudi žepni računalnik (s seboj smo imeli Palmov Tungsten T3) in satelitski telefon.

Poskrbeti je bilo torej treba za napajanje. S seboj bi lahko vzeli ploščo ali dve sončnih celic, saj je puščavsko podnebje zelo primerno zanje, a ker smo ves čas potovali s terenskimi vozili, smo se odločili, da bo priročneje in predvsem precej ceneje, če bomo poskrbeli za avtomobilske napajalnike. Za večino naprav je mogoče kupiti posebne napajalnike, ki jih priključimo na avtomobilski akumulator, prek vtiča, ki je sicer namenjen vžigalniku za cigarete. S seboj smo tako vzeli avtomobilski napajalnik za akumulatorje Canonovih fotoaparatov. Imeli smo tudi avtomobilski napajalnik z vtičem USB, na katerega lahko priključimo katerokoli napravo, ki za napajanje sicer potrebuje vtič USB računalnika. Z njim smo lahko polnili predvajalnike mp3 in s posebnim vmesnikom tudi žepni računalnik.

Že spet pa se je zataknilo pri videokameri. S seboj smo namreč imeli Sonyjevo kamero, za katero bi prav tako lahko kupili poseben avtomobilski napajalnik - če bi se pravočasno spomnili na to. Ko smo ga, kakšen teden pred odhodom, začeli iskati po domačih trgovinah, se je namreč izkazalo, da ga nikjer nimajo na zalogi.

Na srečo je še drugačna rešitev - inverter. To je napravica, ki 12-voltni enosmerni električni tok spremeni v izmeničnega 220-voltnega. Na eni strani ima vtič za avtomobilski vžigalnik, na drugi pa navadno električno vtičnico, v katero lahko priključimo katerokoli električno napravo. No, skoraj katerokoli, kajti paziti moramo na njeno moč. Izbiramo namreč lahko med inverterji, namenjenimi različno močnim potrošnikom (recimo 100-, 300- ali 500-vatnim). Ker so močnejši dražji, je koristno vnaprej vedeti, kaj nameravamo nanje priključevati. Za polnjenje kamer, računalnikov in podobnih naprav so k sreči tudi najcenejši dovolj dobri.

Paziti pa je treba še na eno malenkost. Ko smo kupovali inverter, so nas prodajalci spraševali po vatih, nihče pa ni omenil voltov, saj je, vsaj v naših krajih, nekako samo po sebi razumljivo, da imajo avtomobili 12-voltno električno napeljavo. Zato smo bili pošteno presenečeni, ko smo v Nigru ugotovili, da imajo Toyotini landcruiserji 24-voltne akumulatorje. Izkazalo se je, da je 24 voltov standardna napetost pri vojaških vozilih in tovornjakih in da jo uporabljajo tudi številni resnejši terenci. Na srečo je imel en od štirih landcruiserjev, s katerimi smo se vozili po Nigru, tudi 12-voltni akumulator, tako da smo vendarle lahko brez težav polnili vso našo elektroniko.

Mimogrede, pri nakupu inverterja kljub vsemu ni treba varčevati. Zmogljivejši so na primer opremljeni z ventilatorjem, saj se pri delovanju precej segrejejo, v puščavski vročini pa še toliko bolj. Še bolje je, če imate s seboj tudi rezervnega. Na sploh je osnovno pravilo pri vsakem takem potovanju, ko ne moremo kar kadarkoli skočiti do najbližje dobro založene trgovine ali servisa, da imamo za vsak pomemben kos opreme s seboj rezervo.

Trije avtomobilski polnilniki - USB, polnilnik za akumulatorje Canonovih fotoaparatov in inverter, na katerega lahko priključimo kar katerikoli navadni polnilnik.

Pred nakupom inverterja preverite, kakšna je napetost v avtomobilu, kajti nimajo vsi 12-voltne.

Dodatna oprema

Pred odhodom na tako potovanje moramo dobro pomisliti tudi na vso drugo dodatno opremo, ki bi jo utegnili potrebovati. Če vam na počitnicah na morju ali na izletu v Parizu zmanjka prostora na pomnilniški kartici, boste pač stopili v najbližjo trgovino po novo, precej bolj neprijetno pa je, če se vam to zgodi nekaj sto kilometrov od najbližje civilizacije.

Koliko pomnilniških kartic boste potrebovali, je odvisno od ločljivosti fotoaparata in vaših fotografskih navad, za lažjo predstavo pa povejmo, da je eden izmed bolj zagnanih fotografov s Canonom 20D naredil približno sto fotografij vsak dan, za to pa je na koncu porabil dobrih 4,5 gigabajta na pomnilniških karticah.

Podobno velja tudi za videokasete. Iz izkušenj lahko povem, da je koristno računati na eno uro posnetka za vsak dan potovanja in se temu primerno založiti s kasetami miniDV ali zapisljivimi devedeji, če imate kamero DVD.

Najprevidnejši že na potovanju poskrbijo tudi za rezervne kopije fotografij, pri čemer se odlično izkažejo takšni ali drugačni prenosni diski, na katere prepišemo vsebino pomnilniške kartice. Rezervnih kopij videokaset na potovanju verjetno ne boste mogli narediti, zato je treba nanje pač toliko bolj paziti.

Pozabiti ne smemo niti na pribor za čiščenje. Če imate s seboj kamero miniDV, morate s seboj obvezno vzeti čistilno kaseto. Utegne se vam namreč zgoditi, da boste na zaslonu LCD zagledali napis, da je snemalna glava umazana in da kamera ne bo več snemala, dokler ne boste vanjo vtaknili čistilne kasete. Za silo se lahko v takem primeru izvlečete iz težav tudi tako, da v kamero vložite novo videokaseto. Večina ima namreč na začetku kos traku, ki deluje podobno kot čistilni trak in vsaj za silo očisti snemalno glavo.

Kot zelo priročne so se na potovanju po Nigru izkazale poceni kitajske svetilke, ki ne potrebujejo baterij, ampak jih enostavno navijemo. Deset minut navijanja zadostuje za pol ure delovanja.

Zaščita

Na potovanju po puščavi je treba precej bolj kakor v navadnih razmerah paziti na čistočo. Pesek in prah se namreč zalezeta povsod, največ škode pa naredita na različnih premičnih mehanizmih, recimo pri motorčku za premikanje zuma. Od kakovosti fotoaparatov in kamer je odvisno, kako občutljivi so za prah, a tudi pri najboljših je koristno poskrbeti za dodatno zaščito. V praksi so se kot zelo koristne izkazale prozorne plastične vrečke, kakršne uporabljamo za shranjevanje hrane v zmrzovalnikih. Fotoaparat ali kamero damo v vrečko in odprtino z lepilnim trakom, po možnosti takšnim, ki za seboj ne pušča sledi (dobro se je na primer izkazal medicinski micropor), zalepimo okoli objektiva.

Malce bolj nerodna je zaščita fotoaparatov z izmenljivimi objektivi, saj bi morali ob vsaki menjavi objektiva vrečko najprej odlepiti in nato spet prilepiti na objektiv. Zaradi tega je kolega Beni "izumil" malce drugačno varovanje in z vrečkami opremil vsak objektiv. V spodnji del vsake od vrečk je izrezal odprtino in jo prilepil okoli objektiva, odprtino vrečke pa je s ščipalko temeljito zaprl za fotoaparatom. Ob menjavi objektiva je enostavno odprl s ščipalko zaprto vrečko, snel objektiv in na fotoaparat privil drugega, na katerem je bila prav tako že prilepljena vrečka, ki jo je nato samo še s ščipalko zaprl. Mimogrede, podobna zaščita bi se dobro obnesla tudi v tropskih krajih, kjer elektronike ne ogrožata pesek in prah, temveč vlaga in dež.

Previdnejši so fotoaparate pred peskom in prahom varovali v vrečkah, a puščavo so na koncu preživeli tudi tisti, ki jih nismo posebej zaščitili pred peskom.

Puščavsko preizkušnjo je preživela tudi Sonyjeva kamera DCR-HC1000E, ki so nam jo prijazno posodili v Sony Slovenija.

V puščavi

Verjetno se zdaj že sprašujete, kako se je pravzaprav vsa naša oprema v resnici izkazala v puščavi. Presenetljivo dobro, saj sem imel resnejše težave pravzaprav samo s Palmovim žepnim računalnikom, pa še to predvsem zato, ker nisem upošteval lastnega nasveta o rezervi. Prvih nekaj dni z njim ni bilo nobenih težav, potem pa se nekega jutra ni več hotel vklopiti. Seveda sem najprej pomislil na izpraznjen akumulator in ga priključil na napajalnik. To je mali računalnik sicer res obudilo v življenje, a se je takoj zatem izkazalo, da se je medtem tudi strojno resetiral in pozabil vse, kar je imel v pomnilniku. V nič so šli torej vsi dotlej vneseni podatki s poti, pa tudi vsi drugi, ki sem jih imel shranjene v njem.

Doma to ne bi bilo posebej tragično, saj je rezervna kopija vseh podatkov v namiznem računalniku, sredi puščave pa ... Rešitev bi bila rezervna kopija podatkov na pomnilniški kartici, če bi se seveda pravočasno spomnil nanjo ali če bi na to mislili pri Palmu in vgradili ustrezen program. Za izdelavo rezervne kopije na kartici je namreč treba imeti poseben program, na primer CardBackup.

Pravi krivec za palmove težave je sicer ostal neznan, med osumljenci pa je na prvem mestu temperatura. Visoka temperatura namreč ne vpliva najbolje na akumulatorje in elektroniko, škodijo pa ji tudi velike in hitre temperaturne razlike. V Sahari je bilo včasih ob zori samo 12 stopinj, že čez nekaj ur pa se je temperatura v senci povzpela na 39 ali 40 stopinj, v avtomobilu pa še nekoliko više.

Druge naprave so puščavo prenašale bolje, čeprav čisto brez težav ni šlo. Zaradi drobnega peska, ki se je kljub pazljivosti zalezel v prav vsako najdrobnejšo režo, se je na primer začel zatikati mehanizem za vstavljanje kasete v kameri. Nič zelo tragičnega, saj mu je z malce ročne pomoči vedno uspelo pravilno sprejeti kaseto, posnetki pa so bili brezhibni, a na koncu potovanja mu je vendarle koristilo čiščenje na servisu.

Prah je tudi največji sovražnik fotoaparatov, predvsem tistih z izmenljivimi objektivi. Med menjavo objektiva je namreč, podobno kot pri vstavljanju kasete v kamero, notranjost fotoaparata za hip nezaščitena in na tipalih se je v teh dveh tednih nabralo nekaj prahu, ki ga prej ni bilo tam. Spet nič zelo zaskrbljujočega, a temeljito čiščenje na koncu je bilo vseeno dobrodošlo.

Najverjetneje zaradi vročine, ki je elektronika ne prenaša najbolje, se je tu in tam kateri od fotoaparatov začel tudi nekoliko nenavadno vesti, a je izklop in malce odmora vedno rešilo težave.

Presenetljivo dobro so se izkazali predvajalniki mp3, za katere bi sicer težko rekli, da so bili nepogrešljiv del opreme, so pa vendarle prišli prav. Zlasti ob vsakdanjem opoldanskem odmoru, ko smo v taki ali drugačni senci čakali, da mine najhujša vročina in se bomo lahko odpravili dalje. Vrtljiv gumb za izbiranje skladb na Sonyjevem predvajalniku NW-E407 je sicer proti koncu potovanja začel nekoliko sumljivo škrtati, a mu na srečo pesek ni škodoval. Se je pa zato znova izkazalo, kako koristna je njegova varčnost z energijo. Z enim polnjenjem akumulatorja namreč zdrži skoraj 50 ur, to pa je bilo več kot dovolj za celotno potovanje.

Satelitski telefoni in sprejemniki GPS, ki so v glavnem vsi narejeni nekoliko bolj robustno, niso imeli težav, le nekoliko pogosteje kakor sicer smo jih morali polniti; pač še ena posledica vročine.

Elektronika je torej puščavo večinoma dobro preživela, pri čemer pa moram takoj poudariti, da smo bili na potovanju samo dva tedna. Ker smo že v tem času naleteli tudi na nekaj težav, bi bil končni rezultat, če bi potovanje trajalo mesec ali dva, za elektroniko najverjetneje manj ugoden.

Predvajalnikom mp3, tako tistim cenejšim kot onim dražjim, puščavske razmere niso povzročale težav.

Na potovanje po Sahari se dandanes le še čedalje redkejši tuareški nomadi odpravijo brez satelitskega telefona.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki