Suverenost podatkov v EU: Ali lahko sekundarna programska oprema pomaga?
Po vsej Evropi se dogaja strukturni premik v načinu, kako organizacije upravljajo svojo digitalno infrastrukturo. Optimizem zgodnje dobe oblaka, ki je temeljil na ideji, da bi se moralo vse preseliti v velike, globalne javne oblake, se umika bolj uravnoteženemu, na suverenosti temelječemu modelu. Vlade, podjetja in javne ustanove vse bolj ponovno preučujejo, kje se nahajajo njihove delovne obremenitve, kdo nadzoruje infrastrukturo in kako se upravljajo dolgoročne pravice do programske opreme.
To je bistvo nastajajočega evropskega gibanja za suverenost v oblaku, ki je opisano v okviru Evropske komisije za suverenost v oblaku. Stroški, obveznosti skladnosti, pomisleki glede jurisdikcije in geopolitične realnosti organizacije silijo k ponovnemu prevzemu nadzora nad svojimi podatki, infrastrukturo in strateško avtonomijo. Posledica je ponovno zanimanje za lokalna okolja, zasebne oblake in suverene ponudnike oblaka s sedežem v EU – trend, ki ga na splošno opisujejo kot »vračanje oblaka«.
Analitiki poudarjajo, da ta repatriacija ni zavrnitev oblaka, temveč ponastavitev: podjetja si želijo ugodnosti oblaka, vendar brez odvisnosti od tujih jurisdikcij ali naročniških modelov, ki se lahko kadar koli spremenijo. Izziv je obnova ali širitev infrastrukture na način, ki je finančno realističen in skladen z zahtevami glede suverenosti.
Eden najbolj spregledanih dejavnikov, ki omogočajo ta premik, je programska plast, natančneje trajne količinske licence Microsofta, vključno s tistimi, pridobljenimi na sekundarnem trgu programske opreme. Trajno licenciranje organizacijam zagotavlja dolgoročne pravice uporabe, ki niso vezane na enega samega ponudnika storitev v oblaku ali zaklenjene s ponavljajočimi se naročninami. Trajna licenca še naprej deluje, tudi ko se proračuni spremenijo, pogodbe potečejo ali se modeli naročnin razvijejo. Za operacijske sisteme, orodja za produktivnost in strežniške platforme te pravice institucijam omogočajo, da programsko opremo namestijo na lastne strežnike, v lokalnem podatkovnem centru ali v suverenem oblaku EU, v celoti pod jurisdikcijo EU.
To ustvarja tisto, kar strokovnjaki vse pogosteje imenujejo »sklad suverenosti«: strojna oprema s sedežem v EU, gostovanje s sedežem v EU, prebivališče podatkov v EU in pravice do programske opreme, ki ostanejo znotraj organizacije ne glede na odločitve prodajalca. Trajne licence na sekundarnem trgu naredijo ta sklad ekonomsko izvedljiv. Ker so te licence bistveno bolj dostopne, lahko javne ustanove, univerze, bolnišnice in komunalna podjetja opremijo velika infrastrukturna naselja, ne da bi večino svojega proračuna namenili podaljšanju naročnin. Vidik krožnega gospodarstva je prav tako usklajen s prednostnimi nalogami EU na področju trajnosti: licence za programsko opremo je mogoče ponovno uporabljati za nedoločen čas, brez odpadkov ali degradacije.
Ker vse več evropskih organizacij prenaša delovne obremenitve nazaj iz hiperskalnih oblakov, licenciranje postaja temelj. Priljubljena modela SaaS (programska oprema kot storitev) in PAYG (plačilo po uporabi) združujeta programsko opremo in gostovanje, kar pomeni, da ko organizacija zapusti platformo, izgubi oboje. Trajne licence, vključno s tistimi, pridobljenimi na sekundarnem trgu, prekinjajo to odvisnost. Ko podjetja prenesejo delovne obremenitve v svojo infrastrukturo ali v suverene oblake EU, lahko s seboj vzamejo svoje dolgoročne pravice do programske opreme, ne da bi morala ponovno kupiti licence.
Model »Prinesi svojo licenco« (BYOL) to prilagodljivost še dodatno krepi. Kadar je to dovoljeno v skladu s pogoji prodajalca, BYOL organizacijam omogoča, da sčasoma uvedejo trajne licence v različnih infrastrukturah (na lokaciji, v zasebnem oblaku ali v regionalnem suverenem oblaku), ne da bi se morale ponovno vključiti v zaklenjen ekosistem. To je še posebej pomembno v srednji in vzhodni Evropi, kjer se javne ustanove soočajo s strogimi pravili javnega naročanja in obveznostmi glede shranjevanja podatkov, vendar delujejo pod strogimi proračunskimi omejitvami. V mnogih od teh primerov se organizacije za potrditev izvedljivosti BYOL, razlago pogojev prodajalca in zagotovitev, da se trajne pravice lahko prenesejo ali ponovno uvedejo v celoti v skladu z zahtevami EU, obrnejo na izkušene licenčne partnerje, kot je Forscope.
V tem kontekstu sekundarne trajne licence postanejo veliko več kot le ukrep za varčevanje s stroški. So orodje suverenosti, ki infrastrukturno strategijo preoblikuje iz modela odvisnosti v model svobode izbire, ki podpira samozadostnost EU, dolgoročno načrtovanje in tehnološko neodvisnost.
»Licenciranje programske opreme ni več operativna izbira, temveč je postala strateška odločitev, ki neposredno vpliva na suverenost, odpornost in nadzor stroškov. Trajne licence, zlasti v kombinaciji z razpoložljivostjo na sekundarnem trgu, organizacijam dajejo svobodo odločanja o tem, kje hranijo svoje podatke, kako strukturirajo svojo infrastrukturo in kako načrtujejo naslednje desetletje. Ne gre za zavračanje oblaka, temveč za zagotovitev, da lahko Evropa zgradi oblak, ki si ga dejansko želi,« pravi Jakub Šulak, izvršni direktor podjetja Forscope.
Evropa na novo opredeljuje svojo strategijo v oblaku okoli suverenosti in ne odvisnosti od naročnin. Trajne licence se ponovno pojavljajo kot ključni element te spremembe, saj zagotavljajo dolgoročno stabilnost in svobodo delovanja programske opreme na infrastrukturi, ki jo nadzoruje EU.
Ko institucije ponovno premislijo o svojih arhitekturah, jim partnerji, kot je Forscope, pomagajo uskladiti licenciranje s cilji suverenosti, kar omogoča modernizacijo brez vezave na prodajalca. Rezultat je bolj odporna, predvidljiva in resnično evropska digitalna prihodnost.
