Živimo v svetu, kjer so podatki in informacije vrednost na eni in tveganje kraje ali zlorabe na drugi strani. Če ne želimo, da bi poleg nas in naslovnika naše vsebine gledal/bral/uporabljal še kdo drug, tretji ali četrti, se velja ustrezno zaščititi. Šifriranje e-pošte, datotek, povezav in drugega je vsekakor eden najučinkovitejših ukrepov.
Ljudje smo najšibkejši člen informacijske varnosti. Hekerji in drugi kriminalci, ki obvladajo tehnike socialnega inženirstva, izkoriščajo človeške napake, naša čustva in občutke, da bi se denarno ali kako drugače okoristili – fizično ali virtualno. Podleže jim lahko vsak.
Največji trn v peti uporabnikom spleta so v zadnjem letu postali izsiljevalski virusi. K sreči vse žrtve le niso ostale brez podatkov. Pomenljivemu javno-zasebnemu partnerstvu, ki ga predstavlja projekt No More Ransom, je v manj kot letu dni uspelo več kot 29.000 žrtvam povrniti zašifrirane podatke brez plačila odkupnine.
Internet ima, tako kot realni svet, tudi svojo temno plat. Pri tem pa ni govor le o spletnih straneh za odrasle, temveč o nečem bistveno večjem in bolj zapletenem – pa je že pornografija nadvse razširjena. Na temni strani interneta je (skoraj) vse anonimno in nenadzorovano, daleč stran od obveščevalnih in varnostnih agencij in drugih (službenih) vohljačev. To ni nujno zlo, niti dobro.
Milan Gabor je etični heker, ki podjetjem in organizacijam pomaga dvigati raven informacijske varnosti. Pogosto opozarja tudi na pereče težave na področju varnosti, saj meni, da le izobraževanje in ozaveščanje ljudi lahko poskrbita za varnejšo družbo in delovanje podjetij. Kot opozarja sogovornik, varnost zgolj na papirju ne koristi nikomur.
Informacijska varnost je velikansko področje. In vsak dan se, skladno s tehnološkim napredkom, še veča. V njej je aktivnih veliko ljudi, od sistemskih skrbnikov, varnostnih strokovnjakov in analitikov, programerjev, hekerjev, krekerjev, socialnih inženirjev, haktivistov, hekerjev, ki jih zaposlujejo obveščevalne agencije, informacijskih forenzikov itd. Da, med hekerji »profesionalci« so tako dobri kot slabi fantje.
Pred petimi leti je multinacionalka Sharp praznovala stoto obletnico, veljala je za enega stebrov japonskega gospodarstva. Lani je končala v rokah tajvanskega velikana iz sveta potrošniške elektronike, Foxconn. Pet let je svetu sodobnih tehnologij očitno zelo dolga doba.
Preživetje in razcvet v digitalnem gospodarstvu (bo)sta odvisna od tega, kako uspešno se bodo podjetja spoprijela s trendi. In jih prehitela, oziroma vsaj spremenila v poslovne priložnosti ter v praksi uresničila skozi inovacije. Prvi bodo seveda v (očitni) prednosti.
V tem prispevku nas zanima predvsem, kako se e-poslovanja lotevajo evropska podjetja. Na pomoč nam je priskočila uradna statistika Evropske unije, ki ugotavlja, da so podjetja v Evropi pri uvajanju in integraciji rešitev IKT s področja e-poslovanja precej počasna.
Slogan olimpijskih iger »više, hitreje, močneje« bi lahko v poslovanje prevedli nekako takole: »digitalno, še hitreje, natančneje«. Poslovanja podjetij vseh velikosti, pa tudi obrtnikov in samostojnih podjetnikov, v zadnjem desetletju nič ni zaznamovalo bolj kot prav digitalizacija. E-poslovanje postaja vseprisotno, in to ne zgolj med podjetji, temveč tudi med državljani in državo. Papir je v sodobnih okoljih ne le strošek, temveč pogosto tudi cokla razvoja in trdovraten ostanek birokratizacije. Ali kot je v šali dejal eden izmed voditeljev programa letošnje konference NT – »Drevesa bi raje porabljali za izdelavo zobotrebcev.«
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
