Zgodovina računalništva v Sloveniji - Veliki računalniki CDC
V Iskri se je po fiasku z licenčno proizvodnjo računalnikov Zuse Z-23 in neuspešni nabavi elektronskega računskega stroja UNIVAC 1004 za lastne potrebe leta 1966 začelo znova premikati. Sklenili so kooperacijsko in zastopniško pogodbo s podjetjem CDC (Control Data Corporation). V Iskrini tovarni instrumentov v Horjulu so začeli izdelavo nekaterih sestavnih delov za svoje računalnike, prevzeli pa so tudi zastopništvo CDC za področje celotne Jugoslavije. Dogovarjali so se za licenčno proizvodnjo enega izmed svojih manjših računalnikov, vendar projekt takrat ni bil realiziran.
Podjetje CDC je v 60. letih izdelalo vrsto zelo zmogljivih in cenovno ugodnih tranzistorskih računalnikov druge generacije. Računalnik CDC 3100 je imel zmogljivost približno 0,5 MIPS (500.000 ukazov v sekundi) pri taktu dobrih 400 kHz, računalnik CDC 3300 pa kar 0,8 MIPS pri taktu 800 kHz. To je bilo za ta čas precej glede na to, da je imel takrat najmočnejši računalnik na svetu CDC 6600 približno 3 MIPS in je ohranil mesto najmočnejšega vse do leta 1969. (Mimogrede, po različnih načinih izračunavanja današnji procesorji za osebne računalnike zmorejo do milijona MIPS.) Računalnike CDC serije 3000 so v drugi polovici 60. let dobili tudi v švicarskem CERN-u, na univerzi v Oslu ter v nemškem meteorološkem centru. Nekaj je bilo nameščenih v Franciji in Angliji, konec 60. pa tudi na Madžarskem v Narodni akademiji znanosti. Računalnik CDC 3300 so imeli še v Bratislavi, Pragi in Bukarešti.
Prvi večji elektronski center
Leta 1970 je bil CDC 3300 še vedno drugi največji računalnik v Jugoslaviji, njegova izkoriščenost pa zelo velika. Nakup velikega računalnika in vzpostavitev skupnega elektronskega centra sta se izkazala za smotrna.
V novi Iskrini tovarni v Stegnah so dve leti pripravljali elektronski računski center, kjer so v dogovoru s partnerji načrtovali namestitev prvega velikega računalnika v državi in izvedbo skupne elektronske obdelave podatkov. Poleg Iskre so kot partnerji pristopili Izvršni svet SRS (»vlada« Socialistične Republike Slovenije), Univerza v Ljubljani in Inštitut Jožef Stefan. Priprave so bile dolgotrajne in obsežne.
CDC 2100 v Iskra CAOP (1967)
Medtem ko so čakali na dovoljenje za uvoz računalnika CDC 3300 v enakovredni soudeležbi vseh partnerjev, je Iskra v centru že leta 1967 začasno namestila manjši računalnik CDC 2100 z vso predvideno periferno opremo. CDC 2100 je bil pravzaprav računalnik CDC 3100 z blokado zmogljivosti, s katero so takrat omogočili izvoz v socialistično Jugoslavijo, ki je bila na zahodnem spisku držav z omejitvami izvoza. Na začasnem računalniku so izvajali pripravljalno testiranje programov in šolanje kadrov, do konca leta 1968 so izvedli dva tečaja in izšolali osem programerjev. Vzporedno s tem so v Iskri izdelali interni koncept za elektronsko obdelavo podatkov in začeli uvajanje v vse enote podjetja. Slavnostno odprtje Iskrinega Centra za obdelavo podatkov (CAOP) v ljubljanskih Stegnah je bilo oktobra 1968.
CDC 3300 in ustanovitev RRC (1969)
Marca 1969 je bil v Stegnah končno nameščen večji računalnik CDC 3300. Periferne enote, ki so jih namestili in preizkusili že prej z manjšim CDC 2100, so predstavljale kar dve tretjini investicije in so vključevale dva bralnika kartic in traka, dva luknjalnika kartic in traka, vrstični tiskalnik in risalnik, štiri enote magnetnih trakov in dve enoti magnetnih diskov.
Računalniški muzej
Serijo o zgodovini računalništva v Sloveniji pripravlja Računalniški muzej (www.racunalniski-muzej.si), ki ima v bližini Kina Šiška v Ljubljani tudi svoje razstavne prostore. Tam si lahko v živo ogledate, kako so bili računalniki videti nekoč, in marsikaterega izmed njih tudi preizkusite.
Kar nekaj v muzeju razstavljenih predmetov izhaja iz Monitorjevega muzeja, ki smo ga pred leti predali v upravljanje računalniškemu muzeju skupnosti Kiberpipa, njegov naslednik pa je sedanji Računalniški muzej v Ljubljani.
Zgodovinska evidenca pri nas nameščenih in izdelanih naprav je na naslovu evidenca.muzej.si.
V okviru Inštituta Jožef Stefan so takrat kot samostojno enoto ustanovili Republiški računski center (RRC), ki mu je bila zaupana naloga upravljanja centra. V skladu z zahtevami so imeli partnerji in drugi naročniki svoje lastne programerske in organizatorske skupine. RRC je skrbel le za teoretično in praktično vzgojo teh skupin, za pomoč uporabnikom pa je bili na voljo tudi manjša posvetovalna skupina in ekipa, ki je skrbela za nemoteno delovanje opreme. Oprema centra se je po kapaciteti in programskih možnostih prilagajala potrebam in strukturi uporabnikov.
Računalnika CDC 2100 in 3300 sta podpirala programiranje v zbirnem jeziku in več višjih jezikih. Za reševanje znanstvenotehničnih problemov so v centru uporabljali višja jezika Algol in Fortran, za poslovne obdelave pa so na računalnik CDC 3300 namestili celo poseben strojni modul, ki je močno povečal zmogljivost procesiranja programov v poslovnem višjem jeziku Cobol. Kar dve tretjini vseh programov v centru je bilo namreč napisanih v tem jeziku. Za posebne probleme so običajno uporabljali zbirni jezik Compass. Glede na potrebe so na računalniku lahko uporabljali operacijska sistema Scope ali MSOS.
Za večino nalog so morali v centru izdelati lastne programe, v programski knjižnici pa so imeli še precej standardnih programov, funkcij in rutin, do katerih so imeli dostop kot uporabniki srednje velikih računalnikov CDC. V tem združenju so po zgledu združenja IBM Share skrbeli za izmenjavo programov in izkušenj ter prirejali strokovne kongrese.
Družbeni informacijski sistem (od 1970 naprej)
V okviru partnerstva Izvršnega sveta SRS so imeli dostop do računalnika tudi različni deležniki javne uprave. Storitve so seveda v veliki meri uporabljali Zavod za statistiko in nekateri drugi zavodi, v centru so za državne organe izvajali tudi obdelave s področja osebnih dohodkov. V splošni upravi razen skupščin ljubljanske in mariborske občine niso kazali dosti zanimanja. Večinoma nikjer v javni upravi še niso bili organizacijsko pripravljeni za uvedbo računalniške obdelave podatkov. Obstajal je utečen sistem, ki pa je bil okoren, omejen in zastarel. Zahteval je veliko število zaposlenih, ki so za obdelavo najnujnejših javnih podatkov potrebovali mesece.
Na Zavodu za statistiko so zato leta 1969 ob pomoči OECD začeli razvijati sodoben koncept statističnega informacijskega sistema, ki je predstavljal temelj prihodnje računalniško podprte javne uprave pri nas in v celotni Jugoslaviji. Pri tem večletnem projektu je šlo v prvi vrsti za uskladitev in racionalizacijo sistema za zbiranje podatkov v upravi, po drugi strani pa za oblikovanje osrednje banke podatkov in odpravo razlik med štirimi osnovnimi registri. Projekt je zaradi številnih ovir in nezadostne opreme v državi zaživel šele v 80-ih.
RRC in takratno stanje računalništva (1969–1970)
Republiški računski center (RRC) je bil eden izmed najbolj smotrno organiziranih centrov v državi. Računalnik CDC 3300 je leta 1970 delal že v dveh izmenah in je opravil več kot 2.300 delovnih ur, od tega polovico za Izvršni svet SRS, četrtino za Iskro, četrtino pa za Univerzo v Ljubljani.
Konec leta 1969 je bilo v Jugoslaviji že okrog sto elektronskih računalnikov, vendar je bila njihova izkoriščenost v primerjavi s CDC 3300 zelo slaba. V prvem letu namestitve je bila večina računalnikov povprečno le 20-odstotno izkoriščena. Glavni razlog je bilo pomanjkanje kakovostnega kadra, po mnenju OECD pa so pri nas tudi premalo pozornosti posvečali primerni organizaciji zajemanja podatkov. Računalništvo je v tem času doživljalo nesluten razcvet, ki smo mu pri nas sledili le v manjši meri. Leta 1967 je bilo v Združenih državah Amerike skoraj 40.000 računalnikov, v najbolj razvitih evropskih državah pa od 2.000 do 3.000. Samo v prvi polovici leta 1969 je bilo v državah zahodne Evrope nameščenih okrog 13.000 novih elektronskih računalnikov – kar 3.500 v Angliji, 1.500 v državah Beneluksa, 4.000 v Zahodni Nemčiji in 3.300 v Franciji.
Že ob nakupu računalnika CDC 3300 leta 1969 se je začelo veliko govoriti o oddaljenih povezavah in vzpostavitvi nekakšnih lokalnih terminalskih centrov, ki bi se vključevali v manjše število istovrstnih velikih računalnikov po državi. Z vrsto velikopoteznih nakupov v naslednjih letih je center del teh idej realiziral in imel vse večji vpliv na razvoj računalništva pri nas. Z realizacijo druge faze pa se je leta 1971 preselil v nove prostore, ki jih je priskrbela Univerza v Ljubljani v neposredni bližini Inštituta Jožef Stefan na Jadranski ulici.
Viri in več informacij: Digitalna knjižnica Slovenije, dlib.si in spletna stran Računalniškega muzeja, racunalniski-muzej.si
Zahvaljujemo se Nuku in drugim za digitalizacijo gradiva.
