Elektroinženir Burn Lin pozna vsak najmanjši delček drobnih čipov, ki poganjajo naše telefone, avtomobile in igralne konzole, in se zaveda, da ni dovolj usposobljenih delavcev, ki bi dohitevali vse večje povpraševanje. Poklicno pot je začel v 70-ih letih v podjetju IBM, a se je sčasoma vrnil k svojim tajvanskim koreninam in pripomogel, da je otok postal svetovna prestolnica čipov. Zaslužen je za tehnološke preboje v podjetju Taiwan Semiconductor Manufacutring Co. (TSMC), ki je danes kronski dragulj tajvanske tehnološke panoge. Zdaj je dobil nalogo, da usposobi prihodnjo generacijo pionirjev za temačnejšo, napornejšo prihodnost v tehnologiji, ki nam omogoča sodobni življenjski slog.
Stephanie Yang, Los Angeles Times
Svet polprevodnikov se je od odhoda prejšnjega podpredsednika podjetja močno spremenil. Kronično pomanjkanje čipov zaradi pandemije je razgalilo šibke točke zapletene globalne dobavne verige. Naraščajoče geopolitične napetosti so zasejale nezaupanje in države spodbudile, da so začele vlagati v lastno proizvodnjo čipov.
Burn Lin s svojimi učenci. Vodil je razvoj v podjetju Taiwan Semiconductor Manufacturing (TSMC), ki je danes kronski dragulj tajvanske tehnološke industrije.
Umetna inteligenca še dodatno podpihuje povpraševanje po učinkovitejših mikročipih, vendar se inženirji zaletavajo v fizične omejitve Moorovega zakona, starega pravila, po katerem se številno tranzistorjev v integriranem vezju vsaki dve leti poveča za dvakrat, ob tem pa postajajo vse manjši in hitrejši.
Število delavcev, potrebnih za načrtovanje, proizvodnjo, testiranje in pakiranje vseh teh čipov, bo ogromno. Pri velikanu za svetovanje in finančne storitve Deloitte so izračunali, da bodo proizvajalci polprevodnikov do leta 2030 potrebovali najmanj milijon dodatnih usposobljenih zaposlenih.
Tajvan prispeva petino svetovnih čipov in 69 odstotkov najnaprednejših. Ta prevlada je znana tudi pod imenom tajvanski silicijev ščit.
Lin, ki je zdaj dekan kolidža za raziskave polprevodnikov pri tajvanski univerzi Tsinghua, se zaveda, da ne bo mogel zapolniti te vrzeli. Njegova fakulteta – ki so jo z vladno podporo ustanovili pred tremi leti ravno zaradi pomanjkanja strokovnjakov – izobrazi približno sto študentov na leto, kar je veliko manj od okoli deset tisoč dodatnih delavcev, ki jih vsako leto iščejo samo v Tajvanu. Vendar upa, da bodo njegovi študenti postali vodstveni kader, ki bo poskrbel, da bodo tajvanska podjetja ostala na čelu.
Za otok, ki se sooča tudi z grožnjo kitajskega vojaškega napada – Kitajska trdi, da je otok del njenega ozemlja –, je konkurenčna premoč v edinstveni panogi še pomembnejša. Tajvan prispeva petino svetovnih čipov in 69 odstotkov najnaprednejših. Ta prevlada je znana tudi pod imenom tajvanski silicijev ščit, saj so države, odvisne od tajvanskih čipov, zainteresirane, da otok zaščitijo.
Časnik Los Angeles Times se je z Linom pogovarjal o njegovih prizadevanjih za ohranjanje nadvlade tajvanskih strokovnjakov, medtem ko se razgreva tekma za večjo samooskrbo na tem področju, kar povzroča spremembe v panogi. Intervju je prirejen in skrajšan.
Kako bo pomanjkanje delovne sile vplivalo na panogo polprevodnikov? Bodo nekatere države zato zaostale?
Države so postale sebičnejše, če lahko tako rečem. Gledajo le na lastne koristi in pozabljajo, da panoga polprevodnikov potrebuje veliko sodelovanja za rast.
Nekatere države izdelujejo odlično opremo, na primer Združene države Amerike, Japonska in Nemčija. Druge države so dobre pri razvoju in so zelo inovativne. ZDA tudi na tem področju veliko prispevajo. In potem so tu še države, ki so odlične proizvajalke. Celo ZDA, tam sta Intel in Micron. Ljudje mislijo, da je naše podjetje TSMC zelo vplivno, a če ne bi dobilo vsega materiala in opreme, bi v nekaj tednih moralo ustaviti proizvodnjo.
Večina novih študentov želi študirati razvoj namesto proizvodnje. Ljudem se to zdi veliko lažje, samo prste premikajo.
Če bi torej štiri vodilne države na tem področju želele biti neodvisne, bi to le oviralo proces in ga podražilo. Raziskave bi opravljali štirikrat in delo bi se marsikdaj podvajalo.
Ali to pomeni, da bi vzajemna odvisnost pomagala tudi pri pomanjkanju kadra?
Da, to bi bilo v veliko pomoč. Večina ameriških študentov želi v razvoj polprevodnikov, če se že odločijo za to študijsko smer. Kje torej najti ljudi za druge segmente?
Je pomanjkanje posledica večjega povpraševanje ali upada zanimanja za to področje?
Obojega. Potrebe po naprednejših čipih so zelo velike. Na izbiro je veliko področij. Celo v Tajvanu so ljudje nekoč za prvo izbiro imeli polprevodnike, danes pa jih zanimajo številna druga področja, na primer finančni sektor, medicina, biološke znanosti, politika in tako dalje.
Po mojem mnenju so razmere v ZDA in na Japonskem še hujše, ker imajo tamkajšnji prebivalci še več izbire. Raje delajo za Apple in Google namesto za proizvajalca čipov, kot je Intel. Ta je nekoč veljal za dobrega delodajalca, a to ne drži več.
Večina novih študentov želi študirati razvoj namesto proizvodnje, takšen trend prevladuje po vsem svetu in mi nismo izjema. Ljudem se to zdi veliko lažje, ni se jim treba preoblačiti za čiste sobe (v katerih izdelujejo polprevodnike). Ni jim treba nikamor hoditi, samo prste premikajo.
Potem je tu še nekakšen družbeni vpliv. Internet je vsem pri roki in kaj kmalu ugotoviš, da so vsi študenti kontaminirani, vsi so povezani s spletom in vsi menijo, da je lepše delati za pisalno mizo kot v čisti sobi. Veliko ljudi raje izbere preprostejše življenje.
Ljudem moram olajšati življenje. V tajvanskih podjetjih imajo telovadnice, kavarne, dobro hrano in opremo za rekreacijo. Prizadevajo si, da bi bilo delovno mesto videti privlačno.
Katera je največja sprememba, odkar delate v zasebnem sektorju?
Ko sem delal v ZDA in Tajvanu, smo veliko časa in truda vložili v krčenje vezij v novih generacijah.
Moorov zakon o eksponentnem povečevanju se je upočasnil oziroma rekel bi, da celo ustavil. Krčenje se mora ustaviti, ker dosegamo atomsko raven. A v duhu Moorovega zakona lahko rečemo, da bo tehnologija napredovala. Če bi prerazporedili čip za boljši izkoristek spomina, bi deloval hitreje z manj energije, ne da bi se spremenila njegova velikost.
Burn Lin s svojo družino.
Včasih je lažje, spet drugič ne. V zadnjih nekaj desetletjih smo postali leni za inovacije, ker smo razmišljali: »Če mi zadevo preprosto uspe zmanjšati, bo privlačnejša, zakaj bi se torej trudil tuhtati o novostih?«
Univerza igra zelo pomembno vlogo, ker si lahko privošči raziskovati nove, tvegane stvari, pri čemer je treba veliko časa nameniti preučevanju, s čimer se zagotovita zanesljivost in primernost za množično proizvodnjo. Trenutno je kvantno računalništvo še v povojih in tisti, ki se ukvarjajo z njim, veliko tvegajo, vendar bi se vseeno morali ukvarjati z njim.
Zakaj ste na vašem kolidžu za študente inženiringa uvedli predmet o geopolitiki?
Poleg izboljševanja čipov moramo zadovoljiti tudi odločevalce in ljudi, ki imajo nadzor nad denarjem. Poslušanje predavanj ne pomeni, da morajo postati strokovnjaki. Panoga mora najemati geopolitične in ekonomske strokovnjake, da jo usmerjajo, zaradi pogajanj in lobiranja. Za študente pa je dobro, da spoznajo čim več možnosti.
Če je stranka država, moramo vedeti, o čem razmišlja in kaj potrebuje poleg tehnologije. Če je stranka tuja država, mora ponudnika skrbeti, ali bo odnose lahko ohranjal ali pa se bodo sesuli zaradi političnih silnic.
Je danes težje delati v panogi polprevodnikov kot pred 20, 30 leti?
Da, težje je, a hkrati zabavneje. Manj rutinskega dela je. To je panoga, ki se širi, zato ljudje v njej vidijo možnosti.
Copyright Los Angeles Times, distribucija Tribune Content Agency.
