Objavljeno: 6.11.2007 00:41 | Avtor: Vladimir Djurdjič | Monitor Oktober 2007

Vladimir Djurdjič: Navidezni svetovi

Vladimir Djurdjič: Navidezni svetovi

Življenje je za marsikoga naporno, polno težav. Za druge spet dolgočasno, že videno. Kaj torej pravite na pobeg v navidezni svet, kot je Second Life, v katerem lahko začnete tako rekoč znova, brez spon, ki bi vas vezale na preteklost in sedanjost resničnega življenja? Sliši se kot scenarij za znanstvenofantastični film v slogu Matrice, vendar je resnično, število prebivalcev navideznih svetov pa se naglo povečuje.

Navidezni svetovi kot koncept niso tako novi, v sedanji obliki, polni 3D grafike, jih poznamo vsaj zadnjih pet let. Če bi trdili, da gre zgolj za napihnjene večuporabniške spletne 3D igre, bi vse skupaj preveč poenostavljali. Del tega, kar srečamo v navideznem svetu, je res zelo blizu igram, vendar so že pred časom navidezni svetovi začeli dobivati povsem nove, vsak dan bolj presenetljive razsežnosti. Za marsikoga bo najbrž presenečenje že podatek, da ima Second Life najbrž največji navidezni svet ta hip, več kot 9,5 milijona uporabnikov. Res je aktivnih le okrog desetina, toda te številke so dale misliti marsikomu.

Denimo številnim podjetjem in družbam, kot so IBM, MTV, Vodafone, če omenimo le nekatere. V navideznem svetu Second Life so odprli predstavništva, nedvomno pa pričakujejo od tega realni zaslužek, in to v realnem, ne samo navideznem svetu. Prav kupovanje, prodaja, celo služenje vsakdanjega kruha je eden najbolj nenavadnih vidikov omrežja Second Life. Kar nekaj tisoč ljudi si plačo, zopet v resničnem življenju, služi v okviru dejavnosti v navideznem svetu.

Navidezni svetovi očitno niso več zgolj modna muha, nekaj, kar bi pritegnilo pozornost in hitro utonilo v pozabo. V resnici so nov družbeni pojav, ki ima kot tak svoje pozitivne in negativne plati. Če odmislimo zabavo, je vsekakor pozitivno to, da obisk virtualnega sveta lahko včasih prihrani čas, denimo za nakupovanje, za kar bi sicer morali v klasično trgovino. Za marsikoga sposobnost za sklepanje poslov, za kar bi bilo sicer treba potovati. Negativno plat bi najbrž znali bolje razložiti psihologi, nedvomno pa je za marsikoga, ki kot avatar tava po navideznem svetu, to pravzaprav beg iz resničnosti. Nedvomno velik magnet za lajšanje frustracij, mladih in starejših. Priložnost za razvoj vzporedne osebnosti, ki je lahko precej drugačna od tega, kar smo v realnem življenju. Za mladino, pa tudi manj mlade najbrž tudi način, kako porabiti (preveč) časa.

Nekateri opazovalci že opozarjajo, da se tudi svetu Second Life začenjajo dogajati stvari, ki so, denimo, v realnem življenju kaznive. Pravzaprav kriminal, ki sega od prodaje prepovedanih snovi do prekupčevanje s piratskimi programi, niti ni takšno presenečenje, saj je početje v Second Life začelo zvesto posnemati dogajanje v resnični družbi. V ZDA so že začeli izvajati prve kriminalne preiskave, ki imajo svoj vzrok prav v navideznem svetu. Resnici na ljubo bi bilo zelo pretirano trditi, da se v Second Life dogajajo same negativne stvari. Ravno nasprotno, večina je še vedno podobna idealiziranemu svetu, nekakšen "krasni novi svet". Toda po drugi strani dogajanje jasno nakazuje, da se v navideznih svetovih ne le cedita med in mleko.

Toda stvari se razvijajo naprej, presenečenja pa se vrstijo za vsakim vogalom. Second Life ni postal zgolj stičišče likov, za katerimi stojijo živi ljudje, temveč pravcati poligon za napredek v visoki tehnologiji, denimo umetni inteligenci. Nekateri razvijalci so že začeli pripravljati avatarje, ki se v navideznem svetu vedejo domala povsem samostojno in se odzivajo na interakcijo z drugimi povsem brez ukrepanja živih ljudi. Nekateri razvijalci trdijo, da imajo v svojih programih že povsem preslikane možgane živali, kar nameravajo pretvoriti v obnašanje navideznih hišnih ljubljenčkov. Začeli bodo z navideznimi psi in opicami, pozneje pa naj bi nadaljevali z navideznimi papigami, ki bodo znale tudi govoriti. Končni srednjeročni cilj je priti do nadomestka za človeškega dojenčka, ki se bo odzival na dražljaje v navideznem svetu enako kot resnični.

Second Life in drugi navidezni svetovi tako postajajo inkubatorji za samostojno, avtonomno umetno inteligenco, področje, ki so mu pred kakim desetletjem pripisovali svetlo prihodnost, vendar so dejavnosti potem nekoliko zamrle ali pa bile potisnjene v ozadje javnega dogajanja. Navidezni svetovi pa so kakor nalašč za preizkušanje zamisli, ki so bile še pred nekaj desetletji zgolj utopične. Svežih zamisli, kot je ta, je v navideznem svetu še več, le dovolj vztrajen je treba biti, saj je udeležencev že res veliko.

Kakšen domet imajo torej navidezni svetovi? Ali so naravno nadaljevanje pojavov iz zadnjih let, kot so blogi in družabna omrežja (social networking)? Sodeč po enaki osnovni zamisli, to je virtualnem druženju, bi lahko odgovorili pritrdilno. Toda zaradi svoje privlačnosti in posnemanja realnega sveta so najbrž za uporabnike časovno še bolj potratni kakor druge oblike računalniškega druženja. S te plati ni nemogoče, da bi se za nekatere udeležence začela ločnica med realnim in navideznim svetom brisati, kot nekoliko utopično opisujejo v nekaterih filmih. Morda ne banalno, da ne bi več vedeli, kje smo, temveč v odsevanju vrednot, na to pa dogajanje v navideznem svetu nedvomno vpliva. Pretiravanje v tej smeri vsekakor ne more biti vzpodbudno za razvoj osebnosti v realnem življenju. A pustimo to psihologom in drugim strokovnjakom, ki bodo imeli v prihodnosti zagotovo še precej gradiva za razprave.

Osebno na navidezne svetove gledam dvojno. Po eni strani uživam v realnem življenju, z vsemi lepotami in tegobami, ki jih prinaša. Menim, da navidezni svet nikakor ne more nadomestiti izkušenj v realnem svetu. Ko pomislim, koliko časa lahko nekdo porabi v navideznem svetu ali glede tega tudi za kakim drugim sistemom socialnega mreženja, se mi zdi naravnost škoda, da ta čas ne bi uživali v realnem svetu, ki nas obdaja. Po drugi strani pa so navidezni svetovi nova perspektiva, če želite tudi neraziskan svet, ki lahko pritegne vsakogar. Najsi gre zgolj za druženje z ljudmi, ki živijo na povem drugem koncu planeta, ali za dostop do informacij, do katerih bi sicer težko prišli. Tu lahko navidezni svetovi celo presežejo to, kar lahko naredimo v "navadnem" internetu. Zavedati se moramo le, da navidezni svetovi niso več zgolj igra, temveč odsev naše družbe, v dobrem in slabem.

Second Life in drugi navidezni svetovi tako postajajo inkubatorji za samostojno, avtonomno umetno inteligenco.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

0dAqUiHKe3c

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji