Vati v pripravljenosti
Z zadnjimi podražitvami električne energije so spet postala aktualna vprašanja, kako zmanjšati porabo energije električnih naprav v naših domovih. Eden izmed nevidnih ponorov električne energije in denarja so naprave v stanju pripravljenosti, ko od njih v resnici nimamo nič, a to vseeno plačujemo. Zneski segajo od zanemarljivih do opaznih.
Električna energije se je letos pošteno podražila. Energenti, zlasti plin, nafta in elektrika, so na mednarodnih trgih plezali navzgor že od konca lanskega leta, a jih je vojna v Ukrajini nato še dodatno izstrelila v stratosfero. Električna energija je na mednarodnih trgih dražja za približno 200 odstotkov, kar se je letos pokazalo tudi v paketih, ki jih plačujejo gospodinjski odjemalci. Zvišanja niso majhna. Gen-I, ki je imel v začetku leta najcenejšo električno energijo med rednimi paketi, jo je 26. aprila za nove odjemalce podražil za 60–80 odstotkov (odvisno od tarife). Dražili so tudi ostali, nekateri še bistveno brutalneje, zato so razmisleki o varčevanju spet zelo aktualni.
Za varčevanje z energenti imamo na voljo več ukrepov, pri čemer za vsakega tehtamo med potencialnim prihrankom in nevšečnostmi, ki jih povzroči. Čim večji je prihranek, tem večje nevšečnosti bomo pripravljeni tolerirati. Ista logika bi morala veljati tudi v drugo smer, torej če nevšečnosti sploh ni, se izplača privarčevati že en evro na leto. Primer zadnjega je izklapljanje luči ponoči v kuhinji, s čimer resda ne privarčujemo mnogo, a nas to popolnoma nič ne ovira, zato to počno vsi. Druga skrajnost je seveda kuhanje, saj surove hrane pač ne moremo jesti, četudi bi s tem privarčevali znatno količino elektrike.
Nižanje stroškov za električno energijo v svoji srži zahteva, da energije pač porabimo manj. To lahko storimo na dva načina: bodisi naprave uporabljamo manj in varčneje bodisi jih nadomestimo z manj potratnimi. Ker je zadnja možnost povezana z začetnimi stroški, se bomo osredotočili na prvo možnost, in sicer na zloglasno stanje pripravljenosti (stand-by). Bi z doslednim izklapljanjem vseh naprav, ko jih ne uporabljamo, privarčevali eno kavo ali en dopust letno? Urbane legendi in miti so najrazličnejši.
Stanje (ne)pripravljenosti
Spočetka neničelna poraba električne energije v stanju pripravljenosti sploh ni bila tema, o kateri bi kdorkoli govoril. Elektrika je bila poceni, okoljske tematike pa daleč od vsakodnevnega diskurza. To se je začelo spreminjati na prelomu tisočletja, ko so na problematiko začeli opozarjati tudi v nevladnem sektorju, medtem ko so regulatorji začeli postavljati prva pravila (več v okvirju). V ZDA je program Energy Star letos dopolnil 30 let in je do danes doživel že več različic, rdeča nit pa ostajajo standardizirano merjenje porabe energije različnih naprav in prizadevanja za njeno zmanjšanje. Istega leta je Evropska unija sprejela direktivo 92/75/EC za označevanje energijskih razredov (od A do G), ki so bili lani prenovljeni (Kam so šli A+++ in koliko to stane? v Monitorju 09/21).
Do Windows 95 in Windows NT 4 se računalniki niso znali ugasniti sami.
Da se naprave ob programskem izklopu ne ugasnejo popolnoma in da njihova poraba ne upade na 0 W, je povezano z njihovo uporabnostjo. Ena skrajnost so telefonske tajnice, termostati in različne ure, ki v resnici tudi med »izklopom« še vedno morajo delovati, le da opravljajo manj funkcij. Mrežna oprema, denimo usmerjevalniki, se seveda ne morejo izključiti, lahko pa so dizajnirani tako, da porabljajo minimalno energije, če nimajo aktivnih povezav. Na drugem koncu spektra so televizorji, kjer je programski izklop zgolj luksuz, da ga lahko kasneje vključimo z daljinskim upravljalnikom. Glavni razlogi za različne izvedbe stanja pripravljenosti so torej: hitrejši vklop, vklop na daljavo (bodisi na lokaciji ali prek interneta) in izvajanje minimalnih funkcij (npr. izpis časa na prikazovalniku). Slabost pa je seveda poraba električne energije z vsemi spremljajočimi posledicami: stroški, onesnaževanje okolje, hrup in segrevanje, požarno tveganje, varnostni pomisleki.
Z letom 1992 sovpadajo tudi prizadevanja proizvajalcev, da bi omejili porabo energije v računalnikih. Tedaj sta Intel in Microsoft predstavila standard APM (Advanced Power Management), ki ga je leta 1996 zamenjal ACPI (Advanced Configuration and Power Interface). Šele z ACPI so se računalniki zmogli ugasniti sami, kar se zdi danes samoumevno. Pred tem je računalnik ob zaustavitvi sistema pospravil disk, nato pa izpisal legendarno besedilo Sedaj lahko varno ugasnite računalnik. ACPI je prinesel več funkcij, ki se uporabljajo še danes: stanje pripravljenosti (tisto pravo, iz katerega se računalnik zbudi takoj), spanje (samo pomnilnik se napaja), hibernacijo (zapis pomnilnika na disk in izklop), mehki izklop (minimalno napajanje plošče) in trdi izklop.
Koliko stane
Porabo električnih naprav merimo v vatih (W), ki so enota za moč, definirana kot džul na sekundo (J/s). Grelec za čaj, ki vsako sekundo vodi preda 1.000 džulov energije, ima nazivno moč 1.000 W. Takšen grelec v eni uro porabi 1.000 Wh energije, kar ustreza 1 kWh. To je tudi obračunska enota za dobavljeno električno energijo, ki ustreza 3,6 MJ. Poleg porabljene električne energije plačujemo tudi trošarino in omrežnino, ki sta prav tako sorazmerni s porabljeno energijo, ter priključno moč.
Pri enem izmed slovenskih dobaviteljev stane kilovat električne energije 0,08 evra v nižji tarifi in 0,128 evra v višji, k čemur je treba prišteti še omrežnino 0,039 oziroma 0,051 evra na kWh ter 0,0037 evra na kWh za trošarino. Skupno nas torej kilovatna ura v višji tarifi stane 0,183 evra, v nižji pa 0,135 evra. Fiksni stroški, ki so odvisni od priključne moči, znašajo 0,94 evra na kW (običajna priključna moč gospodinjstev je 7 kW) za omrežnino in 0,90 evra na kW za obnovljive vire energije; za povprečno gospodinjstvo torej približno 13 evrov na mesec.
Širša perspektiva
V Sloveniji je bilo lani 860.000 gospodinjstev, kažejo Sursovi podatki. Če bi vsako gospodinjstvo trajno zmanjšalo porabo električne energije za 20 W, je to na letni ravni 150 GWh. V celotnem letu 2020 so slovenska gospodinjstva potrošila 3.634 GWh, torej bi porabo zmanjšali za 4 odstotke. Zelo čez palec lahko ocenimo, da bi privarčevali okoli 20 milijonov evrov in zmanjšali izpuste CO2 za 10 tisoč ton (leta 2019 so bile celukupne emisije CO2 v Sloveniji 15,7 milijona ton CO2). Z varčevanjem električne energije ne znižamo le mesečnih računov, temveč pomagamo tudi okolju in odlagamo potrebo po gradnji novih elektrarn.
Zdaj lahko izračunamo, koliko nas stane stanje pripravljenosti. V letu je 104 dni vikenda in še kakšnih 13 dni praznikov, skupno torej 117 dni, ko je nižja tarifa veljavna 24 ur dnevno. Preostalih 248 dni pa velja nižja tarifa osem ur na dan. Vse skupaj torej 4.792 ur. Preostalih 3.968 ur velja visoka tarifa. Hipotetični porabnik v stanju pripravljenosti troši 1 W. Letno bo porabil 4.792 Wh (4,79 kWh) v nižji tarifi in 3.968 Wh (3,97 kWh) v višji tarifi, kar stane 1,37 evra. Fiksnih stroškov tu nismo upoštevali, ker predpostavimo, da električni priključek tako in tako imamo. En vat je majhna poraba, praktično zanemarljiva, a se v enem letu finančno pozna. Vsak vat se namreč do konca leta sešteje v 8,76 kilovatne ure.
Izplača se
Britanski dobavitelj električne energije (British Gas) je leta 2019 izračunal, da bi povprečno britansko gospodinjstvo (preračunano na današnje cene energije) privarčevalo okrog 150 funtov letno, če bi člani dosledno izklapljali vse naprave, ki so sicer v stanju pripravljenosti. Največji potratneži so televizorji z vgrajenim prikazovanjem časa (25 funtov), vmesnik za internetno televizijo (STB, 23 funtov), mikrovalovna pečica (16 funtov), pralni stroj (5 funtov), tiskalnik (4 funte) in polnilnik za telefon (1,5 funta). Pri izračunu so upoštevali, da ima povprečno gospodinjstvo 13 naprav, ki jih lahko izključi.
Nevladna organizacija Energy Saving Trust je prihranke ocenila na 55 funtov letno, če bi izklapljali vse naprave, kadar niso v uporabi, a niso podrobneje razkrili metodologije. Za perspektivo povejmo, da je po novih podražitvah letni račun za elektriko povprečnega britanskega gospodinjstva slabih 2000 funtov, torej govorimo o prihranku od dveh do osmih odstotkov.
To so tudi vrednosti, ki jih navajajo podobne študije iz drugih držav. V iniciativi One Watt, ki jo vodi Mednarodna agencija za energijo, so leta 2009 porabo energije za naprave v stanju pripravljenosti ocenili na 3–10 odstotkov porabe gospodinjstev. V letih 1997–2001 je bilo opravljenih več študij, ki so te vrednosti za Evropo ocenile na 3–10 odstotkov oziroma 20–50 W. To niso zanemarljive vrednosti.
V praksi
V raziskavah nastopajo povprečna gospodinjstva, mogoče prihranke v svojem domu pa si mora vsak izmeriti in preračunati sam. Merilnike porabe električne energije, prek katerih priključimo porabnike na klasični šuko vtičnici, dobimo že za nekaj deset evrov, kar se zlahka izkaže kot zelo dobra investicija. Z enim takšnih (Voltcraft Energy Logger 4000) smo izmerili nekaj značilnih porabnikov doma.
Ob tem je treba opozoriti, da so tovrstni merilniki namenjeni merjenju konkretnih bremen (delujočih naprav), kjer natančnost ni problematična. Pri zelo nizkih tokovih je natančnost bolj vprašljiva, četudi so deklarirani kot True RMS (merjenje prave efektivne vrednosti, četudi časovna odvisnost toka ni lepa sinusoida). A predpostavili bomo, da zadenejo vsaj velikostni razred.
Največja požeruha sta bila starejši laserski tiskalnik in skener (Samsung SCX-4300), ki je v pripravljenosti trošil 7,5 W, ter starejši Sharpov radio, ki med mehkim izklopom aktivno prikazuje napis sleep (le zakaj je to dobro?) in porablja 7 W. Skriti porabnik je še Telemachov STB (vmesnik za televizor v paketu EON), ki je izklopljen trošil 3,5 W, med delovanjem pa 4,5 W. Osebni računalnik je med mehkim izklopom porabljal 2 W, prenosni računalnik pa 0,5–1,0 W. To so bili največji požeruhi, ki potihoma trošijo 20 W in nas letno stanejo 25–30 evrov.
Politična prizadevanja
Evropska komisija je že 17. decembra 2008 sprejela uredbo 1275/2008 z zahtevami za okoljsko primerno zasnovo za porabo energije v električni in elektronski gospodinjski ter pisarniški opremi v stanju pripravljenosti in izključenosti ter omrežnem stanju pripravljenosti. Do danes je bila še nekajkrat spremenjena, trenutno pa določa precej stroge standarde. Velja za najrazličnejše izdelke, od gospodinjskih aparatov do informacijske tehnologije in zabavne elektronike.
Uredba predpisuje največjo dovoljeno porabo električne energije, ko naprave niso aktivne. V stanju izključenosti (soft off) ta znaša največ 0,5 W, v stanju pripravljenosti pa 0,5 W ali 1,0 W (odvisno, ali ima prikazovalnik stanja). Naprave morajo imeti tudi upravljanje porabe energije in samodejni prehod v stanje pripravljenosti ali izklop, če dlje časa niso v uporabi.
Podobne, dasiravno manj stroge ukrepe so sprejeli tudi v drugih državah. V ZDA so že pred 20 leti dobili izvršni ukaz predsednika, da morajo zvezne agencije kupovati izdelke, ki v stanju pripravljenosti ne porabljajo več kot 1 W energije. To je tudi posledica iniciative One Watt iz leta 1999, ki jo je zagnala Mednarodna agencija za energijo (IEA).
Novejše naprave so bile varčnejše. Velikanski Samunsov televizor s 55-palčno diagonalo je med izklopom trošil 0,8 W, manjši LG pa 0,4 W. Klimatska naprava, če je bila vključena v vtičnico, je tratila 0,5 W, podobno velja za zunanjo senzorsko luč.
Vključen Xiaomijev telefon, ki je ostal na polnilniku tudi po končanem polnjenju, je trošil 1,5 W. Nekaj je dejanska poraba telefona, drugo pa so izgube na polnilniku, ki jih občutimo kot segrevanje. To je sicer en razlog za odklop telefona, ko se napolni, a še tehtnejši razlog je prijaznost do baterije, saj jih ekstremi (100-odstotna napolnjenost ali popolna izpraznjenost) hitro izčrpavajo. Po drugi strani pa nam ni uspelo izmeriti kakršnekoli porabe energije zgolj priključenega polnilnika, na katerega ni bil priključek noben telefon. Na koncu omenimo še TP-Linkov usmerjevalnik, ki je med delovanjem trošil 3–4 W, čemur se težko izognemo, lahko pa ga seveda ugašamo, ko spimo ali smo zdoma.
Takole pod črto bi lahko z minimalnimi napori zmanjšali porabo električne energije za 20 W, kar letno pomeni 175 kWh. Kdor ima še več električnih naprav, še zlasti starejših, lahko privarčuje še več. Seveda pa niso vsa stanja pripravljenosti slaba. Če pralni stroj v stanju pripravljenosti čaka, da se vključi ob 22. uri zvečer, ko je energija za dvotarifne odjemalce cenejša, je to z vidika stroškov seveda koristno, čeprav dotlej porablja 4 W (dve leti star Boschev).
In kako poloviti vse te prihranke? Najlaže je imeti porabnike na razdelilnikih ali podaljških, ki imajo gumbe za fizični izklop. Pri napravah, ki morajo delovati, a ni zelo nujno kdaj, velja nastaviti ure za zagon v nižji tarifi. Pametni pralni in sušilni stroji imajo lastne, kakšne bojlerje in podobno pa lahko krmilimo s pametnimi urami. In ker smo vendarle Revija Monitor – ugašajte računalnike in ostalo opremo, ko jih ne uporabljate. Razni NAS (20–40 W) in podobna oprema so resda udobni in, priznamo, marsikdaj nujni, niso pa zastonj. Varčevanje so kompromisi.