Uvodnik: Satelitska revolucija, ki to ne bo?

O SpaceXovem Starlinku sem na tem mestu že pisal. Zato, ker me tehnološko fascinira, in zato, ker obljublja, da bo revolucioniral svetovni dostop do interneta. Tokrat se oglašam, ker me počasi prevzema skepsa – morda pa vse, česar se dotakne Elon, vendarle ne postane nujno zlato?

No, tehnološko navdušenje, vsaj pri meni, ostaja. Ideja, da nad nami kroži desettisoče (trenutno 2.000) satelitov, ki nas obsevajo z internetom, se mi zdi fascinantna. Hitrosti v praksi dosegajo prek 150 Mb/s (izmerili so tudi že 330 Mb/s), torej so primerljive z vstopnimi optičnimi povezavami, zakasnitve so s 45 ms dovolj majhne, da pri brskanju po internetu in pretočnih prenosih niso moteče. Predvsem pa – sistem Starlink je od nedavnega na voljo tudi v Sloveniji. 728 evrov za priklop in 99 evrov mesečne naročnine in je vaš!

In že smo že prvi težavi – storitev, ki naj bi internet pripeljala v vse kotičke našega sveta, tudi tja, kjer ni ustrezne infrastrukture, ni ravno poceni. Se vam zdijo zgornje številke visoke? Pomislite, kako visoke bi se vam zdele šele, če bi to brali v, denimo, Mavretaniji ali Bocvani, kjer bi satelitski internet zagotovo prišel še veliko bolj prav kot pri nas.

Po eni strani je logično, da so številke tako visoke, desettisoči satelitov pač niso poceni, njihove izstrelitve v vesolje tudi ne. Sploh pa je Elon Musk nekoč dejal, da bo sistem Starlink postal ključen vir prihodkov podjetja SpaceX, s katerimi bo financiralo druge vesoljske projekte (denimo odprave na Mars).

Globalnemu internetu z globalno pokritostjo, ki naj bi postal zlata molzna krava, za zdaj ne kaže najbolje.

Po drugi strani pa je verjetno jasno, da v revnih delih sveta ustrezne omrežne infrastrukture ni iz več razlogov – in eden od teh je seveda pomanjkanje denarja. Drugi je majhna poseljenost, torej majhna gostota prebivalstva.

Vzemimo za primer otočje Tonga, ki je bilo nedavno v središču pozornosti zaradi kolosalnega izbruha podvodnega vulkana. Izbruh je pretrgal tudi edini podmorski internetni kabel, zato je bilo otočje nekaj časa brez povezave s svetom, če odštejemo (glasovne) satelitske telefone. Svetovni tisk je z obema rokama pograbil zgodbo o tem, kako je Elon Musk v pomoč ponudil sprejemne postaje Starlink, s katerimi so otočje spet povezali s svetovnim spletom. Razen tega, da ga v resnici niso. Dostava terminalov je namreč trajala dlje, kot je trajalo popravilo podmorskega kabla. Kot so zapisali pri Slateu – vsi mediji so pisali »Starlink je poslal terminale«, nihče pa »Ljudje na Tongi uporabljajo Starlink«. Toda dobra volja šteje, vsekakor. Iz komercialnega vidika pa ni jasno, kako bi Starlink lahko resno zaslužil v bazenu 100.000 prebivalcev, ki so razseljeni po množici otočkov v Tihem oceanu. No, Elonova dobra volja je naletela na veliko boljši sprejem v vojni razrušeni Ukrajini, tam so Starlink sprejeli z odprtimi rokami.

Ključna ovira za globalni internet pa je seveda dejstvo, da svet v resnici ni globalen in je to celo vedno manj. Lahko si domišlja(mo), da nad sateliti, ki letijo nad nami, nima jurisdikcije nobena država, razen tiste, iz katere izhaja podjetje, ki satelite upravlja, vendar ni tako. Sateliti nas sicer res lahko obsevajo z elektromagnetnim valovanjem, vendar za pretvorbo tega valovanja v nekaj, čemur rečemo »internet«, države zahtevajo dovoljenje za opravljanje storitev. Regulacija. In to je ključen razlog, da je Starlink na voljo le v nekaterih državah, v drugih pa ne. Tudi pri nas je Starlink (s sedežem na Irskem, kje pa drugje) pri Akosu uradno prijavljen kot operater za »satelitske širokopasovne podatkovne storitve in dostop do interneta, storitve širokopasovnega dostopa do interneta (prek XDSL, optike, kabelskih omrežij, Wi-Fi, MMDS ...)«. Tako kot je operaterjev na Slovenskem še 148 drugih podjetij. In tako kot, denimo, v Indiji Starlink ni registriran, zato tam ne sme delovati, tistim naročnikom, ki so že vplačali predujem, pa mora SpaceX po ukazu indijskega regulatorja celo vrniti denar. Zakaj Indija ne dovoli registracije operaterja Starlink? Morda zato, ker je država solastnik konkurenčnega satelitskega sistema OneWeb?

Trenutni rezultat je zato za zdaj popolnoma drugačen, kot ga je oglaševal Elon Musk – Starlink je na voljo v 32 državah sveta, skoraj vse pa so med najbolj razvitimi. ZDA, Kanada, Evropa, del Avstralije, Nova Zelandija in nekaj Južne Amerike. Globalnemu internetu z globalno pokritostjo, ki naj bi postal zlata molzna krava, za zdaj torej ne kaže najbolje.