Testing testing 1 2 3 – 4chan
Sredi aprila je odjeknila novica, da je bilo spletišče 4chan, alfa in omega spletne (ne)korektnosti in anonimnosti, tarča hekerskega napada. Nekateri mediji so ga praktično že pokopali, napisali več epitafov in objokovali izgubo bolj ali manj (ne)koristnih podatkov, a se je po dobrih dveh tednih odsotnosti vrnilo k življenju, najprej s preprostim besedilom »Testing testing 1 2 3«.
Upravljalci spletišča so priznali, da infrastruktura že lep čas ni bila posodobljena, in zastarel modul za obdelavo datotek PDF je privedel do prevzema nadzora nad celotnim sistemom. Bolj kot sam vdor, ki se je spletišču zgodil že večkrat, in skrb za uporabniške podatke sta internetne debate razvnela vloga in vpliv, ki ju v današnji dobi družabnih omrežij (sploh še lahko) ima 4chan. V dobi, ko politična korektnost po eni strani hromi delovanje same družbe, po drugi strani pa se preverjanje dejstev na družabnih omrežjih ne izvaja več, nam 4chan lahko služi kot študija primera, kako in zakaj smo se v taki situaciji sploh znašli.
Za plačilo lahko uporabite plačilno kartico ali PayPal ali Google Pay:
Najprej se morate prijaviti.
V kolikor še nimate svoje prijave, se lahko registrirate.
Sredi aprila je odjeknila novica, da je bilo spletišče 4chan, alfa in omega spletne (ne)korektnosti in anonimnosti, tarča hekerskega napada. Nekateri mediji so ga praktično že pokopali, napisali več epitafov in objokovali izgubo bolj ali manj (ne)koristnih podatkov, a se je po dobrih dveh tednih odsotnosti vrnilo k življenju, najprej s preprostim besedilom »Testing testing 1 2 3«.
Upravljalci spletišča so priznali, da infrastruktura že lep čas ni bila posodobljena, in zastarel modul za obdelavo datotek PDF je privedel do prevzema nadzora nad celotnim sistemom. Bolj kot sam vdor, ki se je spletišču zgodil že večkrat, in skrb za uporabniške podatke sta internetne debate razvnela vloga in vpliv, ki ju v današnji dobi družabnih omrežij (sploh še lahko) ima 4chan. V dobi, ko politična korektnost po eni strani hromi delovanje same družbe, po drugi strani pa se preverjanje dejstev na družabnih omrežjih ne izvaja več, nam 4chan lahko služi kot študija primera, kako in zakaj smo se v taki situaciji sploh znašli.
Japonske korenine
Christopher Poole, navdušenec nad mangami in animeji ter z njimi povezanimi spletnimi forumi, je oktobra leta 2003 ustvaril ameriško različico foruma Futaba Channel. Za tega se je med navdušenci prijelo alternativno ime 2chan, zato ne čudi, da je Christopher svoj izdelek poimenoval zelo podobno. Pravzaprav je kopiral celotno odprtokodno zasnovo strani, prevedel japonsko besedilo ob pomoči AltaVistinega spletnega prevajalnika Babel Fish in ob splovitvi spletišča k sodelovanju povabil uporabnike ADTRW foruma (danes poznanega pod imenom The Something Awful Forum – forum nečesa groznega), ki so bili nezadovoljni zaradi striktnega moderiranja vsebine. Poole je na začetku 4chan ves čas oglaševal kot ameriško različico kanala Futabe, a je spletišče kmalu preraslo zastavljene osnovne okvire risanih stripov in filmov.
Večina objav na 4chanu so tako imenovani imageboardi, slikovne oglasne deske, kjer uporabniki delijo slike in o njih razpravljajo ter odpirajo nove in nove niti (threads). Zadnja objava v neki niti premakne celotno nit pogovora na vrh posamezne oglasne deske (oziroma kategorije), stare niti pa se brišejo s tem, ko se ustvarjajo nove. Če se vam zdi zadeva sumljivo podobna današnjim družabnim omrežjem, nikakor niste v zmoti, a vedite, da nam vsebine na omrežjih dandanes predlagajo algoritmi, na 4chanu pa lahko sami odločate, kaj si boste ogledali.
Ko smo že skorajda pisali nekrologe, se je 4chan spet prebudil, z objavo »Testing testing 1 2 3«.
Forum je do leta 2008 že našel uporabnike različnih tematik od videoiger, literature, kuharije, orožja, glasbe, športa in seveda tudi politike, registracija pa je še danes omejena le na vzdrževalce spletišča. Anonimnost pri objavljanju je 4chanu hitro prinesla status prave internetne subkulture, kjer so se hitro širili novi memi (še pomnite LOLcat ali morda Pepe the Frog), na njej pa so svoj »dom« našla tudi različna hektivistična in druga politična gibanja, kot je, recimo, Anonymous ali pa skrajno desničarsko gibanje Alt-right.
Anonimnost kot blagoslov in prekletstvo
Anonimnost zahteva svoj davek: vsak uporabnik si je lahko omislil katerikoli vzdevek (nickname), četudi ga je uporabljal že kdo prej. Da bi vsaj delno lahko potrdili identiteto uporabnika, je 4chan pripravil avtentikacijo v obliki tripkode (tripcodes), heširanih, enosmerno enkriptiranih gesel, ki so dovoljevala avtentikacijo brez shranjevanja podatkov o uporabniku. Z vpisom gesla in vnosom tripkode je uporabnik elektronsko podpisal svojo objavo, zelo hitro pa so se pojavila orodja, ki so tripkode uspešno razbijala. 4chan je v ta namen implementiral »varno« tripkodo, ki se ne more ponavljati prek različnih forumov in ji pripne naključne podatke (secure salt). Težnja k popolni anonimizaciji avtorjev pa je pripeljala do težav pravne narave, predvsem z objavljanjem prepovedanih vsebin.
Že prvo leto po objavi spletišča so se začele pojavljati pritožbe čez vsebino, kar je privedlo do začasnega blokiranja donacij prek PayPala in ustavilo delovanje forumov za dobrih šest tednov. Ni treba posebej poudarjati, da je moral Poole v manj kot pol leta po objavi spletišča že brisati oglasne deske, ki so objavljale nelegalne vsebine (predvsem otroško pornografijo), kasneje pa tudi oglasne deske z odkrito rasistično vsebino.
4chan je imel v različnih časovnih obdobjih različno število prostovoljnih moderatorjev, ki so imeli pooblastila za izbris objav in slikovnega gradiva. Del njih, imenovan kar hišniki (janitors), se nikakor ni smel razkriti drugim uporabnikom, sicer bi svoj status nemudoma izgubili. A moderiranje vsebine je bilo zelo »velikodušno«, saj je marsikaj naravnost žaljivega (da ne uporabimo drugih ostrejših izrazov) ostalo neizbrisanega, podlaga za nemuden izbris pa je bila predvsem nelegalna vsebina. V kovidnem obdobju je svoj vrhunec doživela afera okrog moderatorja RapeApe, ki naj bi uporabljal stran kot orodje za novačenje članov ekstremne desnice, 4chan pa naj bi mu za to njegovo družbeno koristno »delo« plačeval med tremi in štirimi dolarskimi tisočaki mesečno. Da, marsikateri forumi so bili in so še vedno prava »greznica«, obenem pa je na neki drugi oglasni deski mogoče najti naravnost fantastične recepte za različne jedi.
Enkrat je vsega dovolj
Poleg nelegalne vsebine se je spletišče moralo spopadati tudi z naraščajočo grožnjo JavaScript črvov in napadov DDoS (Denial of Service). Maja 2012 je bilo celotno spletišče spisano na novo po novih standardih HTML 5 in CSS 3, a je Christoperju počasi prekipelo. Januarja 2015 je zaradi stresa ob vseh grožnjah s tožbami in drugih kontroverznosti (kot je bila mizoginistična kampanja GamerGate, usmerjena proti feminističnemu gibanju, ki je posebej merila na ženske v igričarski industriji in jih žalila) odstopil kot glavni administrator 4chana, septembra istega leta pa objavil, da je spletišče prodal današnjemu lastniku Hirojukiju Nišimuri. Denar za nakup naj bi si Nišimura izposodil pri japonskem proizvajalcu igrač Good Smile in prav tako japonskem telekomunikacijskem gigantu Dwango, a 4chanovih finančnih težav s tem še ni bilo konec.
Da, marsikateri forumi 4chan so bili in so še vedno prava »greznica«, obenem pa je na neki drugi oglasni deski mogoče najti naravnost fantastične recepte za različne jedi.
Slabo leto kasneje se je Nišimura v objavi, zelo poetično poimenovani Zima prihaja (Winter is coming, po znamenitem citatu iz romanov Georgea R. R. Martina), opravičil vsem uporabnikom 4chana, da mu je spodletelo in da spletišču grozi bodisi zaprtje bodisi radikalna sprememba zasnove. Novembra 2018 se je razdelilo na dva dela. Forumi in niti, ki jih ni spremljala kontroverzna vsebina, so se preselili na domeno 4channel, preostalo pa je še vedno domovalo na 4chan. Sprememba naj bila posledica dejstva, da je bil 4chan blokiran (blacklisted) pri večini podjetij, ki se ukvarjajo s spletnim marketingom, kar je Nišimuri odneslo precej velik del finančnih sredstev. V luči zapisanega pa preseneča odločitev iz decembra 2023, da sta se oba dela ponovno združila v enotno stran.
4chan kot anonimno družabno omrežje?
Dandanes družabna omrežja oziroma algoritmi odločajo o tem, katero vsebino nam bodo dostavljali. Le malokdo še pomni, da je bil 4chan leta 2010 eden izmed neuradnih internetnih propagandnih kanalov Trumpove administracije, le da so takrat uporabniki sami iskali tako vsebino. Danes, ko si najbogatejši Zemljani lastijo največja družabna omrežja, si politiki ne le dovolijo objavljati svojo propagando na družabnih omrežjih, ki je dostavljena (ne)potencialnim volilcem, ampak so za to celo plačani oziroma dobivajo enormne donacije. Anonimnost je danes konec koncev tudi osnova, da si lahko sam izbiraš vsebine, ki si jih želiš ogledati (poglejte samo, kako delujejo programi za preprečevanje oglasov).
Zakaj je torej 4chan iz doma različnih memov postal gnezdo nekorektnosti in strašljivosti? Zakaj je stran še danes precej dobro obiskana in so jo navsezadnje lastniki obudili k življenju, potem ko je bila praktično že mrtva? Edinstvena kombinacija minljivosti, anonimnosti in organiziranega kaosa se je izkazala za močno mešanico, ki je ustvarila kulturo tekmovanja v objavljanju, kakršne na spletu še ni bilo (danes pa si s tem marsikdo služi kruh). Na 4chanu si bil nihče (in ne vplivnež) in nič, kar si naredil, ni bilo pomembno, razen če je bilo tako šokantno, tako odvratno, tako sovražno, da je nekdo drug to opazil in se odločil shraniti tvoje delo za zanamce. Kaj se komu zdi zanimivo, no, tega se pa ne da predvideti. Razen morda slik z mačkami.
