Objavljeno: 25.5.2010 | Avtor: Boris Horvat | Monitor Maj 2010 | Teme: preizkus, TV

Televizija po meri krompirjev na kavču

Internetna televizija v Sloveniji je v sedmih letih od promocije postala resna alternativa kabelski televiziji, čeprav ob njenem uvajanju ni nihče pričakoval, da bi ji utegnila konkurirati. Televizija v kombinaciji z internetom ponuja številne dodatne načine gledanja televizije, ki jih je znal najbolj učinkovito ponuditi AMIS. To se, ob primerni promociji, kaže v vztrajni rasti njegovega tržnega deleža na trgu IPTV.

Že od nastanka televizijskega medija naprej smo gledalci imeli problem, če nismo bili doma, ko je bila na sporedu želena oddaja. Kasneje, z večanjem števila programov, je nastal problem, če sta bili hkrati na sporedu dve oddaji, ki bi ju želeli gledati. To smo najprej reševali z video snemalniki, najprej s snemalniki na kasete VHS, kasneje s snemalniki z diski (ali, s primernim vmesnikom, kar na osebni računalnik). Vendar je načrtovanje in upravljanje snemanja - da ne govorimo o kasnejšem arhiviranju gore kaset VHS ali danes ploščkov DVD) zelo zamudno opravilo, ki zahteva veliko potrpljenja in discipline. Pri načrtovanju snemanja smo si nekoč pomagali s kodo VPS, ki so jo analogni televizijski programi prenašali prek teleteksta in je aktivirala snemalne naprave, danes pri digitalni televiziji pa z elektronskim programskim vodičem (EPG), ki prav tako aktivira snemanje želene oddaje. Če seveda imamo snemalnik (in se naučimo z njim upravljati!).

Operater kot digitalni snemalnik

Če sami nimamo digitalnega snemalnika z vgrajenim diskom (ali računalnika, ki je povezan s televizijo), lahko funkcijo snemanja, arhiviranja in ponovnega predvajanja želenih oddaj prevzame naš ponudnik televizije, ki ima v ta namen zmogljive strežnike in diskovne "farme" za shranjevanje velikanskih količin podatkov. Operater hkrati prevzame tudi funkcijo zamrznitve slike (ko se oddaja za čas naše krajše odsotnosti snema na disk operaterja). Marsikdaj pa ne vemo vnaprej, katere oddaje bi si želeli posneti, ali pa čisto preprosto pozabimo na programiranje s pomočjo elektronskega programskega vodiča. Včasih pridemo prepozno domov in se je želena oddaja (ali film) že začela.

V takih primerih nam bi lahko pomaga naš operater, ki bi vse programe snemal in bi jih lahko pogledali tudi kasneje (z zamikom) s pomočjo preteklega programskega vodiča. To dejansko slovenski ponudniki IPTV tudi počnejo, vprašanje je samo, za katere programe (problem avtorskih pravic) in kako daleč v preteklost (problem zmogljivosti diskovnih farm).

IPTV v Sloveniji

Internetna televizija (IPTV) v Sloveniji se je v sedmih letih od promocije na spomladanskem INFOSu leta 2003 dobro uveljavila in predstavlja vedno bolj resno alternativo klasični kabelski televiziji (CATV), saj se bosta zelo verjetno do konca tega leta že izenačili po številu priključkov.

Ponudniki IPTV so štirje, Telekom/SIOL (od pomladi 2003), T2 (od poletja 2005), Tuš Telekom (od jeseni 2006) in AMIS (od poletja 2007). Po podatkih APEKa delež SIOLa vztrajno pada (s 70 % na 60 % v zadnjih štirih letih), delež T-2 je bolj ali manj stalen (dobrih 30 %), delež AMISa pa vztrajno raste (v dveh letih so ga potrojili, z 1,9 % na 5,7 %).

Amis TV 2.0

AMIS trenutno omogoča gledanje z zamikom (torej gledanje oddaje, ki se je že začela, od začetka) na 27 kanalih, na istih kanalih pa še dodatno ogled poljubne oddaje v preteklih 48 urah. Z veliko hrupa napovedani AMIS (IP)TV verzija 2.0 v bistvu ne ponuja nič revolucionarno novega, česar ne bi ponujal že AMIS TV 1.0 ali konkurenca (SIOL, T-2, Tuš Telekom). Je pa novi grafični vmesnik všečen, pregleden in se ga hitro naučimo upravljati. Novost je pravzaprav le to, da si lahko nekatere programe ogledamo tudi za nazaj. (Smo zamudili sinočnji Dnevnik ali 24ur? Ni problem!)

Uporabniški vmesnik omogoča tudi časovni preskok, premor, skok na začetek in, kot rečeno, zamujeno. Snemanje je lahko neposredno, s pritiskom na tipko, ali pa prek elektronskega vodiča, ki je zelo dober. Snemamo lahko oddaje na vseh kanalih, vendar smo omejeni z velikostjo prostora na disku pri operaterju.

Teletekst (za tiste, ki ga še gledajo) si zasluži kritiko, saj ne shranjuje strani in podstrani v krajevni pomnilnik, da bi lahko hitreje dostopali do njih.

Sicer pa ima AMIS v ponudbi dva različna sprejemnika, švicarski Albis in francoski Sagem. Čeprav uporabljata oba sprejemnika v osnovi enak grafični vmesnik, funkcije snemanja ponuja le sprejemnik Albis.

Albis (Siemens) STB 7710

AMIS TV 2.0 smo preizkusili s pomočjo sprejemnika Albis STB 7710, za katerega so v AMISu v sodelovanju z belgijskim podjetjem Zappware (lastniki AMISa prihajajo iz Belgije) razvili lasten grafični vmesnik (middleware) po imenu iView (sprejemnik je sicer zasnovan kot večina današnjih sprejemnikov in tudi televizorjev, na operacijskem sistemu Linux). Ta z razporeditvijo ikon na menujih nekoliko spominja na vmesnike digitalnih televizorjev Sony, ko so osnove funkcije (nastavitve sprejemnika, opomniki, tv spored, snemalnik, videoteka) razporejene vodoravno, navpično pa so razporejene podfunkcije. Tudi če nastavljamo funkcije na menujih, ne zamudimo programa, saj se še naprej prikazuje v majhnem okviru v spodnjem desnem kotu.

Vmesnika se hitro navadimo.

Elektronski spored je zelo pregleden in enostaven za uporabo.

Sprejemnik ima na zadnji strani vse potrebne priključke, dva priključka SCART, enega za televizijo in drugega za (analogni) video snemalnik - niti enega niti drugega verjetno ne bomo potrebovali. Na priključku za televizor lahko izbiramo med tremi (analognimi) signali, kompozitni, S-Video in celo komponentni RGB (ki daje najboljšo kakovost slike) - v vseh primerih gre za sliko običajne ločljivosti. Dodatno ima sprejemnik (gre v osnovi za sprejemnik visoke ločljivosti) še komponentni priključek Pr/Pb/Y in digitalni priključek HDMI, na katerih lahko nastavimo tudi visoko ločljivost - a je ne bomo mogli izkoristiti, saj AMIS zaenkrat ne ponuja programov v visoki ločljivosti (za maj sicer obljubljajo prvi HD paket programov). Seveda ne manjka digitalni avdio priključek, sprejemnik ima celo dva, koaksialnega in S/PDF (digitalni zvok je tudi na priključku HDMI), začuda pa nima posebnega analognega priključka za avdio - analogni avdio je vključen v priključek SCART, to pa ni najbolj praktično. Imamo pa zelo uporabno funkcijo zakasnitve zvoka (če je potrebna naknadna sinhronizacija slike z zvokom - v primeru, ko naš digitalni televizijski sprejemnik (ali projektor) zaradi dodatne obdelave slike zamuja s prikazovanjem slike za nekaj desetink sekunde).

Mimogrede, na voljo sta tudi modela z vgrajenim diskom in vgrajenim sprejemnikom DVB-T. Medtem ko sprejemnika z diskom AMIS ne bo ponujal, pa obljubljajo sprejemnik s sprejemnikom DVB-T (nekateri naročniki so jih "pomotoma" že dobili).

Še nekaj o Telemachu

V marčni številki smo si v članku Prvi snemalnik za HDTV ogledali Ciscov sprejemnik/snemalnik 8398DVB HDTV, ki ga lahko dobijo uporabniki digitalnega kabelskega priključka (DVB-C) pri ponudniku Telemachu. Takrat smo kritizirali nedodelan uporabniški vmesnik in daljinec, ki je malo skregan z logiko povprečnega (evropskega) uporabnika - seveda, Ciscotovi sprejemniki so bili v osnovi narejeni za ameriški (in kitajski) trg. Na željo našega bralca, ki je Telemachov naročnik, smo si na hitro ogledali še drugi sprejemnik iz najnovejše Telemachove ponudbe, Ciscov digitalni sprejemnik za SDTV, model Z3375 (v resnici gre za sprejemnik Scientific Atlanta, ki ga je Cisco kupil leta 2006) in uporabniško izkušnjo primerjali z AMIS TV 2.0 (in sprejemnikom Albis (Siemens) STB 7110). Prva ugotovitev je, da je osnovni digitalni sprejemnik (Telemachovi naročniki ga dobijo brezplačno v paketu) zelo "špartansko" zasnovan; čeprav gre za digitalni sprejemnik, nima digitalnega (HDMI) video izhoda, temveč samo običajni (evropski!) izhod SCART (2 x), ima pa digitalni avdio priključek (S/PDIF). V Telemachu nam niso znali povedati, kateri video signali (kompozitni, S-Video, RGB) so na voljo na priključku SCART. Tudi ta sprejemnik ne pozna teleteksta in uporabniški vmesnik še vedno ni dodelan ("porezani" opisi v EPG ipd), daljinec pa je podobno kot pri modelu Cisco 8398DBV očitno skregan z (evropsko?) intuicijo. Kar šest tipk je namenjenih storitvi spletne videoteke (VoD), ki pa je Telemach (zaenkrat) še ne ponuja. Vendar pa je kakovost slike DVB-C (kljub dvakratni pretvorbi signala - iz digitalne v analogno in spet v digitalno) opazno boljša v primerjavi s kakovostjo slike IPTV pri AMIS TV 2.0.

Očitno ne moremo imeti vsega hkrati; ali imamo dobro uporabniško izkušnjo in slabšo sliko in nimamo HDTV (in manj zanesljivo delovanje) ali pa imamo odlično sliko in zanesljivo delovanje plus HDTV ob slabši uporabniški izkušnji.

Kakovost IPTV

Že v članku Digitalna televizija v Sloveniji (oktober 2008) smo ugotavljali, da morajo ponudniki televizije IPTV na priključkih ADSL zaradi omejitev pretoka podatkov večinoma dodatno stiskati originalno sliko, ki je zato slabše kakovosti, še posebej v kritičnih situacijah, kot je gibljiva slika (npr. šport) ali slika z veliko podrobnostmi, ko nastopi znano "kockanje" v sliki.

Na začetku uvajanja internetne televizije, ko smo večinoma imeli še analogne televizijske aparate (z diagonalo največ 32 palcev), to še ni bilo opazno, s širšo uporabo digitalnih aparatov (plazemskih ali LCD), še posebej tistih z visoko ločljivostjo (HDTV) in z večjimi diagonalami zaslona (od npr. 42 palcev naprej - da ne omenjamo 100 in večpalčne slike projektorjev) pa učinki stiskanja slike postanejo precej moteči. "Občutljivi" gledalci se bodo zato morali odločati med digitalno kabelsko televizijo (DVB-C) ali internetno televizijo prek optičnih priključkov (FTTH), kjer pa npr. Siol iz neznanega razloga prav tako dodatno stiska originalni signal. Svetla izjema je pravzaprav le T-2, katerega IPTV je enako kakovosten kot digitalni kabelski DVB-C (oziroma satelitski DVB-S), saj pri T-2 ne stiskajo slike.

In kako gre AMISu? Pravzaprav slabo. Naključni obiskovalci, ki so si v našem laboratoriju ogledali sliko na našem 42-palčnem televizorju LCD, so kakovost slike vsi po vrsti ocenili za slabo. V AMISu pravijo, da signal dobivajo od različnih ponudnikov in vsaj za TV Slovenija 1 in 2, ki smo ju največkrat gledali, bi dali skoraj roko v ogenj, da prihaja iz Planeta 9 oz. SiOLa oz. Telekoma. Slednji je namreč znan po tem, da je zelo stisnjen in slab. Slika je bila nekoliko neostra in okoli grafičnih elementov (logotipi) tudi kockasta.

Sklep

Omrežno snemanje programa je vsekakor zelo zanimivo. Po našem mnenju je (ob funkciji "pavza") najbolj uporabna funkcija "na začetek", če torej zamudimo začetek oddaje, da si jo lahko takoj ogledamo v celoti. In če bi bilo "snemalnih programov" več in bi bila kakovost slike vsaj malce boljša, bi bili nad AMIS TV lahko kar spodobno navdušeni. Vsaj dokler bomo še "trpeli" televizijo standardne ločljivosti ...

Omeniti moramo še, da se na AMISovem forumu nekateri pritožujejo nad zanesljivostjo AMIS TV, vendar vsaj v času preizkušanja mi nismo imeli težav.

AMIS TV 2.0

Kaj: IP televizija.

Kdo: AMIS, www.amis.net.

Za: Všečen in hiter vmesnik, enostavna in udobna raba.

Proti: Slaba kakovost slike, zaenkrat ne premore niti enega programa HD.

couch potato je angleška fraza, slovensko to nič ne pomeni. Predlagam drugačen naslov.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

 
  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji