Rdeče-zeleni obračun

Objavljeno: 24.2.2009 | Avtor: Miran Varga | Kategorija: Veliki preizkusi | Revija: Februar 2009

Grafična kartica je navadno eden izmed dražjih delov posameznega računalniškega sistema, za igričarje pa hkrati tudi najpomembnejši. Preizkusili smo 15 kartic zadnje generacije in preverili, kako se obnesejo v igrah, bržkone najzahtevnejših aplikacijah, ki jih poganja povprečen uporabnik. Kdo je torej zmagal - rdeči (AMD/ATI) ali zeleni (Nvidia)?

Tokrat smo vzeli pod drobnogled več kot ducat grafičnih kartic, kar 15 modelov, če smo natančni, ki tokrat prihajajo zgolj iz dveh taborov. Močna konkurenca na tem področju je namreč poskrbela za to, da sta na sceni ostala le dva velika izdelovalca grafičnih čipov - AMD, ta je kupil kanadsko znanje mojstrov ATI Technologies, in Nvidia. Od našega zadnjega preizkusa grafik je minilo že veliko časa, vmes pa so te pretežno igričarjem namenjene komponente šle po poti procesorjev - na eni kartici si danes lahko omislimo kar dve grafični jedri, pa tudi delovne frekvence so vsekakor impresivne.

V dvoje (troje) je hitreje

Zahtevnim igričarjem, ki od svojih sistemov zahtevajo kar največ, je redko dovolj ena sama grafična kartica. Oba izdelovalca sta zato že pred časom izumila lastni tehnologiji, ki dovoljujeta uporabo več kot ene grafične kartice v računalniku. Sprva je rešitev obsegala dve grafični kartici, danes pa lahko v igričarskem svetu zasledimo tudi sisteme s tremi ali štiri grafičnimi karticami. Igričarji se za takšne naveze navadno odločajo zaradi doseganja vse višjih ločljivosti (npr. 2560 x 1600 pik) in možnosti vklopa vseh slikovnih dobrot v posamezni igri.

AMD-jeva tehnologija sliši na ime CrossFire, Nvidijina pa SLI. Pretekla praksa nas uči, da je na splošno tehnologija CrossFire v prednosti, saj denimo manj obremenjuje procesor računalnika in omogoča večji pretok podatkov med grafičnimi karticami, to pa se pozna predvsem v navezah z večjim številom kartic (QuadCF in QuadSLI). Dodatna prednost AMD-jeve zadnje inkarnacije omenjene tehnologije, poimenovane CrossFireX, je tudi v tem, da omogoča združevanje grafične moči različnih modelov, celo grafični procesor, integriran na osnovni plošči lahko uporabimo v ta namen. Tako v načinu CrossFire brez težav sodelujeta npr. Radeon HD 4870 in 4850, medtem ko za delovanje Nvidijinega sistema SLI ta zahteva dve enaki kartici.

Dodaten kamen spotike pri tehnologiji združevanja grafične moči so same igre. Če želimo vso moč uporabno izkoristiti, mora igra to podpirati. Veliko iger podpira tako CrossFire kot tudi SLI, le kakovost implementacije močno niha. Medtem ko je v nekaterih primerih moč doseči tudi 90- in večodstotni izkoristek iz dodatne grafične kartice, se pri marsikaterem naslovu prirast ustavi na borih 30 ali 40 odstotkih. Za nameček lahko dodamo, da tudi tokrat preizkušeni Need for Speed: Undercover za te tehnologije še ni slišal, torej je popolnoma imun za "večkartičnost", kar je sicer velika zamera založniku (EA).

Tudi sami smo nameravali preizkusiti te tehnologije v praksi, a nam jo je zagodla Intelova osnovna plošča oziroma, bolje rečeno, kar sama Nvidia, saj od izdelovalcev osnovnih plošč za brezhibno delovanje načina SLI (QuadSLI) zahteva bodisi lasten sistemski nabor ali pa dodaten čip nForce 200, ki te povezave omogoči. Seveda ta dodatek elektronike ni zastonj, zato se izdelovalci plošč, ki v teh časih gledajo na sleherni izdatek, zanj ne odločajo, še posebej, ker ni prav poceni, uporabnikov, ki uporabljajo več kot eno grafiko, pa je, gledano v svetovnem merilu, le za vzorec. Edini izdelovalec, ki trenutno premore ustrezno opremljene plošče z Intelovim sistemskim naborom in dodatno Nvidijino pogruntavščino, je ASUS, pa še ta jo je rezerviral le za najdražje modele. Nvidia tako iz pohlepa pljuva v lastno skledo.

Čeprav se je zdelo, da bo najnovejši Intelov sistemski nabor X58 že dobil nativno podporo za SLI, je Nvidia znova pristavila svoj lonček in za omogočitev povezav SLI zahteva posebno certificiranje, ki, da, uganili ste, ni zastonj. Izdelovalci plošč morajo tako Nvidiji poslati svoje plošče in ji odšteti kupček denarja, za to pa dobijo ustrezen certifikat in nato plošča ob pravi kombinaciji strojne kode (BIOSa) in GeForce Forceware gonilnikov prepozna tudi več grafičnih kartic in zna delati z njimi. Žal Intel svoje plošče DX58SO ni poslal v certificiranje (enako so ravnali tudi številni drugi izdelovalci), tako da smo se mi od preizkušanja navez SLI lahko le poslovili. Za nameček je Intel tudi prepovedal izdelavo Nvidijinih naborov za procesorje s podnožjem LGA1366, tako da procesorji Core i7 do nadaljnjega ostajajo zavezniki rdečega tabora.

Hladilne rešitve in njihova glasnost

Hrup, ki ga povzročajo ventilatorji na grafičnih karticah, zna biti včasih nadvse moteč. Priznati moramo, da so izdelovalci tej težavi v zadnjem letu ali dveh namenili veliko pozornosti, saj se tokrat največje in najbolj požrešne grafike niso odlikovale še s hladilnimi rešitvami, ki spominjajo na hrup puhalnikov sena znamke Tajfun.

Včasih majhne kričače, predvsem ventilatorje s premerom 3 ali 4 cm, nadomeščajo večji zrakomlati (s premerom od 6 do 8 cm), ki se zavoljo svoje velikosti lahko za enak učinek odvajanja toplote počasneje vrtijo, pri tem pa ustvarjajo tudi manjši hrup. Glasnejši primerki grafičnih kartic s tokratnega preizkusa so bili le štirje najboljši, torej vse AMDjeve rešitve z dvema grafičnima procesorjema in Nvidijina kartica GeForce GTX 280.

Gre pa izdelovalcem drug večji očitek glede povzročanja hrupa, ki se je pojavil v zadnjih mesecih pri številnih različnih modelih. Tokratni zmagovalci so pod obremenitvijo dobesedno cvilili, cviljenje pa oddajajo obremenjeni kondenzatorji. Z glasnim cviljenjem, ki je pri zahtevnih opravilih celo bolj moteče od delovanja ventilatorja, se tako nista proslavila Radeon HD 4870 X2 in GeForce GTX 280, prav dosti pa ne zaostajata niti Radeona HD 4850 X2. Cviljenje so v grafični svet uvedle že prejšnje generacije grafičnih kartic, saj so za krmiljenje napetostnih obremenitev grafik uporabili analogne rešitve, ki svoje delo oznanjajo z oddajanjem nadležnih glasov. Ob uvedbi digitalnih rešitev za nadzor napajalnega sistema in uravnavanje njegovega delovanja so grafike spet tihe, vendar je slednji malce dražji. Cviljenje je žal odvisno od posamezne izbire gradnikov s strani izdelovalca in zato nanj nimamo vpliva. Če ste si omislili cvilečo grafiko, jo lahko v 8 dneh vrnete prodajalcu, saj je sama zamenjava navadno manj uspešna, ker gre za cele serije ušesu neprijetnih izdelkov.

Če se vrnemo h glasnosti delovanja ventilatorjev, lahko poročamo tudi o prijetnejših novicah. Skorajda vse sodobne grafične kartice že znajo uravnavati hitrost vrtenja ventilatorja glede na temperaturo grafičnega procesorja, zato se pri močnejših primerkih med igranjem (pri normalnih temperaturah) ventilatorji le redko vrtijo z več kot polovico največje hitrosti in tako ostajajo prijetno tiho.

Večji ventilatorji so običajno tudi tišji

Podpora je poglavje zase

Danes je delovanje grafičnih kartic precej odvisno od kombinacije strojne zasnove in kakovosti gonilnikov, ki iz prve lahko potegnejo več ali manj zmogljivosti. Zato imata oba izdelovalca v hiši velikanska oddelka razvijalcev, ki skrbijo zgolj za optimizacijo gonilnikov, da bi se nove grafične kartice kar najbolje izkazale v novih igrah in drugih programih.

Pri AMD so s prevzemom družbe ATI Techologies prevzeli tudi njeno navado mesečnih posodobitev. Tako nam njihovi programerji vsak mesec (navadno nekako na sredi) postrežejo z novo različico gonilnikov Catalyst, ki krmilijo praktično vse novejše grafične kartice. Praviloma novi gonilniki prinašajo manjše izboljšave v novih igrah in odpravljajo morebitne nepravilno izrisane ali senčene podrobnosti v njih, le redkeje pa prinesejo kakšne večje pohitritve. Za vse, ki grafične procesorje uporabljajo v alternativne namene, denimo matematično mučenje s programsko rešitvijo Folding@Home, ima AMD ustrezen gonilnik. AMD lahko v tem trenutku pohvalimo tudi zaradi že obstoječe podpore še ne uradno izdanemu operacijskemu sistemu Windows 7, kjer so elementi gonilnikov grafičnih kartic (pa tudi vsi drugi gonilniki) razporejeni bistveno drugače kot v dosedanjih Microsoftovih operacijskih sistemih.

Na nasprotni strani Nvidia uradno še ne podpira Windows 7, čeprav njene kartice na omenjenem OS delujejo brez večjih težav ob uporabi gonilnikov za Windows Visto, le vseh dodatnih bonbončkov uporabniki zaenkrat niso deležni. Tudi Nvidia premore gonilnike za Folding@Home, še več, zahvaljujoč strojnemu jeziku Nvidia Cuda je moč grafični procesor uporabiti za vse vrste opravil - kot smo vam predstavili v prejšnji številki Monitorja, tudi za izredno hitro kodiranje videa, kar je v tem trenutku bržkone največja prednost teh izdelkov pred karticami iz rdečega tabora.

Igričarji lahko vsem gonilnikom zamerimo le eno, in sicer to, da gre razvoj tako hitro naprej, da navadna podjetja nimajo časa podrobno optimizirati gonilnikov za tekoče igre. Zaradi velikega zanimanja izdelovalcev so Futuremarkovi programi 3DMark v gonilnikih vedno prvi optimizirani, celo tako zelo, da sta bila oba izdelovalca v preteklosti že zalotena pri goljufanju (izrisovanju manjšega števila "nevidnih" podrobnosti na račun dodatne hitrosti).

Zlati monitor

Zaradi precejšnjih razlik med preizkušenimi grafičnimi karticami tokrat nismo imeli težav z izbiranjem najboljših izdelkov. Zlati Monitor za dober nakup si zavoljo odličnih zmogljivosti in zmerne cene zasluži Radeon HD 4850, ki je zlahka premagal vse kartice srednjega razreda in se že ozrl tudi po kakšnem skalpu modelov iz višjega razreda. Med najzmogljivejšimi karticami težko podelimo kakršnokoli priporočilo, saj imajo velikanke poleg odličnih zmogljivosti tudi precej pomanjkljivosti. Če bi že morali podati sodbo o absolutni zmagovalki, bi ta čas pripadla najhitrejši kartici na tokratnem preizkusu, Radeonu HD 4870 X2.

Zmogljiva grafična kartica potrebuje zmogljiv procesor

Pregovor, da je veriga močna le toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen, drži tudi v računalništvu. Z izjemnim napredkom, ki so ga v zadnjih letih naredile grafične kartice, se zdi, kot da preostale komponente računalnika le stežka sledijo. Zahtevni igričarji, torej tisti, ki nameravajo poseči po najboljših karticah s tokratnega preizkusa, se morajo pred nakupom zavedati, da zmogljiva grafična kartica za svoj polni izkoristek potrebuje ustrezno zmogljivo računalo.

Pri večini sodobnih iger današnjega dne postaja osrednji procesor vse bolj omejujoč dejavnik, saj procesorji iz srednjega razreda večkrat ne zmorejo dovolj hitro obdelovati vseh podatkov, ki jih od njih zahteva zmogljiva grafična kartica. Sodobni igričar si mora tako omisliti procesor, najbolje dvojedrni, z delovnim taktom vsaj treh gigahercev. Več je seveda bolje, saj se do vrednosti 4 GHz vsak dodaten megaherc pozna tudi na številu izrisanih slik na sekundo, še posebej, če igre poganjamo v visokih ločljivostih.

Kaj pa štirijedrni procesorji, povprašate? Za igre niso toliko primerni, ker njihovih prednosti, za razliko od namenskih video in matematičnih programov, ne zna izkoriščati praktično nobena igra, delno tudi zahvaljujoč neustreznim gonilnikom. Ne nazadnje so igre šele pred slabima dvema letoma začele uporabljati dodatno moč, ki izvira iz dodatnega procesorskega jedra, zato bo verjetno trajalo še nekaj časa, preden bodo snovalci iger začeli te pisati tudi na kožo štirijedrnikom. Za igre torej dvojedrnik več kot zadostuje, pa še segreva se manj in porabi manj energije.

Predvajanje bogatejših video vsebin

Videoposnetkom, ki jih izdelujejo današnje kamere FullHD, so kos šele najnovejši procesorji in grafične kartice.

Video vsebine postajajo vse bogatejše, to pa posledično pomeni, da smo priča vse višjim ločljivostim in večji količini podatkov. Če k temu dodamo še precej bogate podatke o prostorskem zvoku, je jasno, da predvajanje teh vsebin že zahteva precej spodobno strojno opremo ali pa vsaj namenski odkodirnik. Slednji se ponavadi znajde v najrazličnejših predvajalnikih, ki služijo prikazovanju vsebin v sistemih domačega kina, sodobne grafične kartice pa so opremljene še z bistveno naprednejšimi tehnologijami, ki dodatno olajšajo predvajanje bogatih vsebin.

Prav vse tokrat preizkušene grafične kartice namreč premorejo eno od tehnologij za spopadanje z visoko ločljivim videom. V taboru AMD svojim rešitvam pravijo Avivo HD in Unified Video Decoder 2 (UVD 2), pri Nvidiji pa preprosto PureVideo HD. Vsem je skupno to, da brez težav predvajajo video visokih ločljivosti, kakršen je, recimo, na nosilcih blu-ray ali HD-DVD. Brez večjih težav se namreč spopadejo tudi s stisnjenimi video vsebinami zapisov, kakršna sta VC-1 in H.264, zato so tudi najšibkejše in hkrati najcenejše grafične kartice z našega preizkusa primerne za vgradnjo v t. i. sisteme HTPC.

Na našem praktičnem preizkusu smo najprej predvajali video posnetek v ločljivosti 1080i (AVC, 14 Mb/s) zgolj s pomočjo osrednjega procesorja (Core i7). Intelov najzmogljivejši štirijedrnik je za predvajanje videa porabil kar dobrih 15 odstotkov svojih zmogljivosti (starejši Core 2 Quad Q6600 pa ga sploh ni zmogel predvajati). Nato smo v predvajalniku Cyberlink PowerDVD vklopili strojno pomoč grafične kartice in obremenitev procesorja je hipoma zdrknila na zgolj odstotek ali dva, ne glede na uporabljeno grafično kartico (Core 2 Quad pa mu tudi na ta način še ni bil kos).

Omeniti moramo tudi opazno spremembo kakovosti predvajanega posnetka ob vklopu funkcije strojnega pospeševanja s pomočjo grafične kartice. Video, ki smo ga uporabili na preizkusu, je na karticah izdelovalca Nvidia malce, vendar še vedno jasno opazno spremenil kakovost posnetka - žal na slabše. Pravega razloga za to nismo odkrili. Morebiti je kriva uvedba podpore tej funkciji s strani izdelovalca programa, torej pri Cyberlinku. Skorajda enake rezultate glede obremenitev smo dosegli tudi pri predvajanju vsebin s ploščka blu-ray, za testni poligon je rabil plošček s filmom Transformers.

Sklep je zato povsem jasen - če iščete novo grafično kartico, ki vam bo služila zgolj v pomoč pri predvajanju bogatih video vsebin, bo dovolj že najcenejša rešitev zadnje generacije. Ker so prav te na voljo tudi s pasivnimi hladilnimi rešitvami, odpade tudi morebiten šum ventilatorja, ki vas tako ne bo motil ob uživanju ob predvajanju filmov.

Seveda pa boste za res "hude" video posnetke, kot jih zmorejo narediti današnje FullHD video kamere, potrebovali tudi "hud" osrednji procesor.

Kaj smo dejansko preizkusili?

Ugotavljamo, da so močna konkurenca, težnje po globalizaciji in nadvse hiter razvoj grafičnih kartic botrovali k temu, da so si kartice posameznih izdelovalcev fizično podobne kot jajce jajcu, ločijo se le po nalepkah na hladilnih rešitvah in pisanih škatlah z gonilniki, navodili in drugimi pritiklinami (navadno je priložen še kak pretvornik za različne grafične vmesnike in kabel za povezavo s televizorjem, že igre pa so postale vse redkejši dodatek). Dejstvo je, da se generacije grafičnih čipov zamenjajo na 6 do 12 mesecev, zato se posamezni izdelovalci skoraj kot pijanci plota držijo referenčnih dizajnov kartic, ki jih predstavita AMD ali Nvidia (čeprav to morebiti od njih izdelovalca tudi zahtevata). Še največje vizualne spremembe so tako prepuščene hladilnim rešitvam in, kot rečeno, pisanim nalepkam na njih.

Prav zato smo se odločili, da na tokratnem testu posameznih izdelovalcev, kot so Asus, BGF, Club3D, EVGA, Leadtek, Gigabyte, PNY, Sapphire, XFX in drugi, ne bomo posebej izpostavljali in preizkušali vseh njihovih inačic. Grafične kartice smo tako v tabelo razvrstili glede na vrsto grafičnega procesorja, ki ga uporabljajo, ter vrsto in količino vgrajenega pomnilnika. Preizkusili smo skoraj vse obstoječe grafične kartice zadnjega rodu (AMDjeva serija Radeonov HD 4xxx in Nvidijini seriji 9xxx ter GTX2xx). Grafičnih rešitev, vgrajenih na osnovne plošče posameznih izdelovalcev, ob tej priložnosti nismo preizkušali, saj so namenjene drugačnim ciljnim uporabnikom. Pregled grafičnih kartic začenjamo po abecednem vrstnem redu.

AMD/ATI Radeon HD 4350, 256 MB DDR2

AMD/ATI Radeon HD 4350

Radeonu HD 4350 pripada naslov najšibkejše živine v hlevu, saj se je med vsemi tokrat preizkušenimi karticami najslabše odrezala glede zmogljivosti v najnovejših igrah in grafičnih programih. Krivdo za slabe rezultate gre valiti predvsem na pomnilniško vodilo, ki je vsega 64-bitno, pa tudi počasen DDR2-pomnilnik (efektivnih 800 MHz) ni prav v veliko pomoč sicer solidno hitremu grafičnemu jedru, ki utripa pri 600 MHz. Grafična kartica zna sicer naslavljati do gigabajt sistemskega pomnilnika, kar pa na zmogljivosti nima bistvenega vpliva. Čeprav se AMD rad pohvali, da tudi njihov najšibkejši člen podpira izrisovanje podob s knjižico DirectX 10.1, se sodobnih iger raje izogibajte, saj jih je kartica sposobna le pogojno poganjati na najnižjih ločljivostih. Igričarji z omejenim proračunom boste svoj denar bistveno bolje naložili z nakupom katerega izmed modelov prejšnje generacije (srednji razred - Radeon HD 36xx), ki cenovno podobno kotirajo v cenikih trgovin.

Sicer pa Radeon HD 4350 stavi na povsem druge adute. Kot edina pasivno hlajena kartica tokratnega preizkusa se lahko pohvali s popolno neslišnostjo, kar bo všeč uporabnikom, ki si želijo čim tišjega računalnika. Izdelovalec navaja, da grafična kartica ob polni obremenitvi porabi manj kot 25 W energije, kar jo naredi nadvse primerno za vgradnjo v sisteme za domači kino, t. i. HTPC, tudi zato, ker je sama plošča s čipi in hladilnikom le polovične velikosti (t. i. half height) in jo s prilagoditvijo zadnjega zatiča lahko vgradimo tudi v nizka ohišja. Pasivni hladilnik dobro opravlja svoje delo, je pa ob vgradnji takšne kartice vseeno dobro poskrbeti za boljši pretok zraka v ohišju (denimo z vgradnjo dodatnih ventilatorjev, če jih ohišje nima).

Tako kot vsi novodobni Radeoni se tudi najšibkejši med njimi lahko pohvali z oznako HD. To pomeni, da ima vgrajenih več ATIjevih tehnologij za strojno pospeševanje predvajanja visoko ločljivih vsebin. Zahvaljujoč rešitvama ATI Avivo HD in Unified Video Decoder 2 (UVD 2), je tudi predvajanje blu-ray ploščkov na manj zmogljivih računalnikih povsem realna možnost. Kartica najnižjega cenovnega ranga postreže z vmesnikoma VGA in DVI, vgrajen je še vmesnik S-Video za povezavo s TV, medtem ko je za vmesnik HDMI (načrtno) zmanjkalo prostora.

AMD/ATI Radeon HD 4650, 1 GB DDR2

AMD/ATI Radeon HD 4650

Grafične kartice, temelječe na procesorjih Radeon HD 46xx, predstavljajo nekakšen spodnji srednji razred ponudbe. Te kartice premorejo 320 senčilnih enot, imenovanih procesorji Stream, to je štirikrat več kot pri modelih Radeon HD4350, medtem ko delovni takt grafičnega procesorja s 600 MHz ostaja enak. Izdelovalec je bil sicer radodaren s količino pomnilnika, na kartici ga je kar cel gigabajt, a ker je ta razmeroma počasen (DDR2, 1000 MHz), so tudi rezultati temu primerni. Kartica namreč na vseh preizkusih zaostaja za istoimensko kartico z manjšo količino hitrejšega pomnilnika (512 MB DDR3; pomnilniški vmesnik je v obeh primerih 128-biten). To je le še dokaz več, kako pomembno vlogo igra pomnilnik pri sodobnih grafičnih rešitvah.

Radeon HD 4650 je opremljen s preprostim hladilnim sistemom, ki za razliko od večine preostalih rešitev ne zaseda skoraj celotne površine kartice. To daje vedeti, da gre za razmeroma hladen grafični čip in to potrjujejo tudi naše meritve, saj je ta kartica med varčnejšimi. Prav s tem modelom se začne izbira kartic za igričarje, vendar velja poseči po njem le, če od kartice ne boste zahtevali visokih ločljivosti v igrah, saj jim enostavno ni najbolj kos.

AMD/ATI Radeon HD 4650, 512 MB DDR3

Radeon HD 4650, opremljen s 512 megazlogi pomnilnika vrste DDR3, je navadno za nekaj več kot desetaka cenejši od različice z gigabajtom pomnilnika DDR2, a jo v praksi prekaša prav v vseh pogledih. Številke so dovolj zgovorne, na račun hitrejšega pomnilnika (1400 MHz) je ta Radeon od svojega dražjega brata hitrejši okoli 15 odstotkov. To pripomore k bolj tekočemu igranju iger, a še vedno ne zadošča za bahanje z visokimi ločljivostmi in velikimi količinami izrisanih podrobnosti.

Kartice Radeon HD 4650 so že opremljene s tehnologijo Accelerated Video Transcoding (AVT), ki pohitri kodiranje video vsebin, a je zaenkrat še precej slabo izkoriščana, vsaj dokler AMD ne spiše ustrezne programske kode, ki bo omenjenim karticam dala novega zagona.

Ne pozabite na napajalnik

Predvsem pri zmogljivejših karticah zna poraba energije zelo narasti, zato za svoje brezhibno delovanje potrebujejo zmogljiv napajalnik. Tega se zavedajo tudi že sami izdelovalci, ki pri zmogljivejših modelih že navajajo priporočila glede napajalnika. In kakšen napajalnik potrebujemo? Glede na znosne cene modelov do 550W velja poseči kar po takšnem napajalniku, saj nas bo v povprečju veljal okoli 40 evrov, če pa bomo v sistem vgradili dve ali celo več grafičnih kartic, pa velja zalogo električne moči ustrezno dvigniti. V našem testnem računalniku je, denimo, delo opravljal Chieftecov napajalnik z nazivno močjo 850W, a sta dve vgrajeni kartici Nvidia GeForce GTX 280 vrednost napajalnih linij ob večjih obremenitvah spustili že nevarno pod 12 V, dva AMD/ATI Radeona HD 4870 X2 pa sta računalnik med 3DMark preizkusom preprosto ugasnila. Napajalnik bremenu ni bil kos.

AMD/ATI Radeon HD 4670, 512 MB DDR3

AMD/ATI Radeon HD 4670

Da je zmeda v spodnjem srednjem razredu kartic nadvse velika (ali pa izbira nadvse pestra, kakor želite), so v AMD poskrbeli še z različico Radeon HD 4670, 512 MB DDR3, ki se od sorodnega predstavnika "serije 50" razlikuje le po opazno višjih delovnih frekvencah. Inženirji so hitrost grafičnega procesorja v 3D aplikacijah nastavili na 750 MHz, obenem pa pohitrili tudi pomnilnik, da zdaj deluje z 2000 MHz. In vse to za majhen prirastek v ceni kartice, tako da je soliden nakup za igričarje s tanjšo denarnico; a za slednje velja omeniti, da gre le za "nabildanega" Radeona HD 4650, ki mu do takšnih delovnih taktov pomagamo tudi z navijanjem (več v okvirju). Kartice so namreč na prvi pogled enake, razlikujejo se le po barvi in napisu na nalepki sicer tihega hladilnika z manjšim ventilatorjem.

Ker je prikaz grafike s 30 sličicami na sekundo nekako še optimalna vrednost za tekoče igranje iger, lahko iz grafa razberemo, da bo tale Radeon že kos novejšim igram, a ga utegne že naslednja generacija iger spraviti na kolena, še posebej, če bi želeli vklopiti funkcijo mehčanja robov (anti-aliasing - AA), ki grafiko v igrah še dodatno izboljša.

Hkrati je bila kartica Radeon HD 4670 še zadnja iz AMDjevega štaba, ki je bila manj slišna od ventilatorja na procesorju Core i7 965, ki je rabil v našem testnem računalniku.

AMD/ATI Radeon HD 4850, 512 MB DDR3

AMD/ATI Radeon HD 4850

AMD je s predstavitvijo zadnje generacije grafičnih kartic Radeon HD 4xxx požel velik uspeh. Med poglavitnimi bojevniki so seveda kartice iz serij 4870 in 4850, še posebej slednja za vloženi denar ponuja zelo veliko. Gre že za drugo generacijo grafičnih čipov, izdelanih v 55-nm tehnologiji. To v praksi pomeni, da je inženirjem v samo sredico uspelo stlačiti skoraj milijardo tranzistorjev (natančneje, 965 milijonov). Radodarni so bili tudi z implementacijo senčilnih enot, saj jih serija 4850 premore kar 800 (srednji razred pa le 320), vse to pa se močno pozna tudi na samih zmogljivostih. Takt grafičnega procesorja je s 625 megaherci precej skromen, pa tudi 512 MB pomnilnika DDR3 na 256-bitnem vodilu ni zavidanja vreden podatek. A se kombinacija izkaže za nadvse uravnoteženo in posrečeno, saj postreže z dobrimi rezultati tako v sintetičnih testih kot tudi v igrah.

Testirani Radeon je že prvi v vrsti kartic, ki se z veseljem spopadajo s sodobnimi igrami, kakršni sta Far Cry 2 in Need for Speed: Undercover, ki sta rabili za testni poligon. Radeon HD 4850 ni razočaral niti na najvišjih ločljivostih, saj smo tudi pri ločljivosti 1920 x 1200 pik z vklopljenim mehčanjem robov še vedno veselo streljali po nasprotnikih v Far Cry 2, divjanje z avtomobili po ameriškem podzemlju pa je bilo še za odtenek bolj tekoče.

Radeon HD 4850 si je zahvaljujoč zelo dobrim zmogljivostim glede na vloženo energijo in denar brez težav prislužil tokratni zlati monitor za dober nakup, pa njegovega navijalskega potenciala sploh nismo upoštevali. Ta kartica je torej odlična izbira za povprečnega igričarja, ki najzmogljivejših izdelkov bodisi ne potrebuje ali pa si jih ne more privoščiti.

Med igričarji je Radeon HD 4850 zelo priljubljen tudi zaradi zdravega navijalskega potenciala, saj lahko iz njega brez večjih težav iztisnemo tudi okoli petino boljše zmogljivosti in ga tako postavimo ob bok zmogljivejšim modelom tega izdelovalca. Kartica je opazno večja (predvsem daljša) od predstavnikov srednjega razreda, skoraj v celoti pa jo prekriva bakreno hladilno telo z ventilatorjem, ki dobro opravlja svoje delo. Slednji je bil sicer glasnejši od našega testnega procesorskega ventilatorja, a še vedno nemoteč. Radeon HD4850 je, vgrajen v kakovostno ohišje, lahko komajda slišen, pa še to le ob največjih obremenitvah.

AMD/ATI Radeon HD 4850 X2, 1 GB DDR3

AMD/ATI Radeon HD 4850 X2

V AMDju imajo že dolgo tradicijo spajanja dveh grafičnih jeder na eni kartici. Skladno z matematičnimi pravili in hišno tradicijo nosijo te kartice oznako X2. Dve jedri 4850 na kartici se lahko pohvalita z izjemno računsko močjo, saj izmerjena grafična moč obsega polna dva teraFLOPa, to pa presega zmogljivosti marsikaterega osrednjega procesorja. 1600 senčilnih enot in dve milijardi tranzistorjev hkrati pomeni tudi dvojno količino oddane toplote glede na kartico z zgolj enim procesorjem, zato na Radeonu HD 4850 X2 čepijo velika aluminijasta rebra, na njih pa sta nameščena dva večja ventilatorja, ki skrbita za ustrezen pretok zraka.

Glede na konfiguracijo so zmogljivosti glede na tokratnega prejemnika zlatega Monitorja za dober nakup skorajda podvojene, a ker ni podvojena niti cena, velja kartica za eno ugodnejših - upoštevajoč zmogljivosti in porabo električne energije (dve 4850 bi porabili opazno več energije), le nekoliko glasnejšo hladilno rešitev bo treba vzeti v zakup. Sicer pa se izdelovalec očitno zaveda, da sta hrup in poraba postala dva izmed pomembnejših kriterijev pri izbiri grafičnih kartic, zato ima kartica vgrajeno napredno upravljanje energije, ki poskrbi, da je kartica v načinu 2D prijetno tiho, ob igranju 3D iger pa bo piš ventilatorjev bržkone brez težav preglasila zvočna podlaga igre.

Kartica podpira do 24-kratno mehčanje robov (CFAA), to pa, preneseno v prakso, pomeni nadvse lepo sliko na vseh podprtih ločljivostih. Dodaten razlog za nakup Radeona HD 4850 X2 namesto dveh ločenih 4850 leži tudi v tem, da se še vedno najde nekaj izdelovalcev iger, ki tehnologije Crossfire niso v celoti podprli (EA, zbudi se!), čeprav bo takih primerov iz meseca v mesec manj.

AMD/ATI Radeon HD 4850 X2, 2 GB DDR3

Dvoprocesorska zverina Radeon HD 4850 X2 je na voljo tudi v različici z dvema gigabajtoma pomnilnika. Kot je razvidno iz naših preizkusov, se dodatna količina pomnilnika zares pozna šele pri zelo visokih ločljivostih in vklopljenih tehnologijah za izboljšavo grafike, ki od kartice zahtevajo mejne zmogljivosti. Kljub nekaj boljšim rezultatom, pa oznaka 2 GB pomnilnika predstavlja bolj marketinško vabo za kupce kot upravičen prirastek cene (hiter pomnilnik ni ravno poceni).

Na tem mestu velja dodati, da kartice Radeon HD 4850 X2 niso uradni primerki, ki bi jih skovali pri AMD, temveč so se zanje po vzoru večjega brata 4870 X2 odločili pri posameznih izdelovalcih, predvsem tistih, ki še ohranjajo nekaj lastnega razvoja (Asus, PowerColor, Sapphire ...). Tokrat preizkušeni različici Sapphire Radeon HD 4850 X2 sta tako z dolžino 28,5 cm veljali za najdaljši kartici na testu, pohvalita pa se lahko tudi s kar štirimi izhodi DVI. To je trenutno edina taka rešitev na trgu v igričarskem segmentu. Obenem velja dodati, da v načinu CrossFire uporabljamo zgolj dva izmed teh vmesnikov. Dodatna posebnost prilagojenega dizajna je možnost izklopa posameznega grafičnega procesorja. To, denimo, pri "uradnih" 4870 X2 ni možno. Če smo že pri primerjavi z večjim bratom, velja tudi omeniti, da se zahvaljujoč preprostejši in manj masivni hladilni rešitvi, 4850 X2 tudi bolj greje, a še vedno ne dosega kritičnih temperatur.

AMD/ATI Radeon HD 4870, 512 MB GDDR5

AMD/ATI Radeon HD 4870

Najhitrejši AMDjev grafični procesor ta hip uporablja jedro RV770XT. Poleg visokega takta (750 MHz) so ga inženirji obdarili še z najhitrejšim pomnilnikom ta hip -- čipi DDR5 namreč delujejo z efektivno frekvenco 3600 MHz, to pa tej grafični kartici pomaga do odličnih rezultatov. Rezultati bi bili še boljši, če izdelovalec ne bi sklepal kompromisa med količino in hitrostjo pomnilnika, saj si tako hitra kartica po našem mnenju kljub vsemu zasluži več kot le 512 MB pomnilnika. Dodaten pomnilnik bi namreč pripomogel k občutno boljšim rezultatom pri višjih ločljivostih, zato velja ob nakupu Radeona HD 4870 vsekakor razmisliti o investiciji dodatnih 30 evrov, kolikor velja doplačilo za različico z gigabajtom pomnilnika GDDR5. Obenem je ta kartica razmeroma ugodna izbira za uporabnike, ki si želijo zelo dobrih zmogljivosti, a zanje niso pripravljeni žrtvovati tihega delovanja sistema. Gre namreč za eno najbolj priljubljenih izbir pri srednje zahtevnih igralcih.

AMD/ATI Radeon HD 4870 X2, 2 GB GDDR5

AMD/ATI Radeon HD 4870 X2

Tako kot 4850 X2, tudi 4870 X2 sodi v razred velikank. Mere omenjene kartice so prav zajetne (dolžina 26,7 cm), zato jo v manjša računalniška ohišja ni moč niti vgraditi, kartica pa je absolutna rekorderka po teži (tehta zavidljivih 1218 gramov; za primerjavo: 4850 X2 je pol kilograma lažja kartica). Kartico po vsej dolžini prekriva masivna hladilna rešitev, ki tako kot Nvidijin zastavonoša uporablja zgolj en cilindrični ventilator s premerom 70 mm, ki svoje delo opravlja zgledno.

Grafične moči je vedno dovolj in v izobilju. Pravzaprav ugotavljamo, da je bil pri večini preizkusov naš testni procesor Intel Core i7 965 (s taktom 3,2 GHz), kljub svoji sodobnosti večkrat omejujoči dejavnik. Če smo procesorju dvignili takt proti štirim gigahertzem, so se močno povzpeli tudi grafični rezultati, to pa daje jasno vedeti, da najzmogljivejše grafične kartice potrebujejo tudi ustrezno procesorsko podporo, če želimo njihovo moč izkoristiti v celoti. Radeon HD 4870 X2 je trenutno najhitrejša "karta" na trgu, ki bo šele s prihodom Nvidijinega dvoprocesorskega poizkusa, imenovanega Geforce 295 GTX, dobila spodobnega tekmeca. Visoke ločljivosti in tehnologije za olepšavo grafike tej kartici ne predstavljajo resnih težav, saj je z njeno pomočjo moč gladko igrati tudi igre v ločljivosti 2560 x 1600 pik. To se je še pred letom dni zdelo le pobožna želja ...

Velik plus Radeonov je tudi tehnologija CrossFireX, ki omogoča delovanje različnih parov grafik, tudi večprocesorskih v skupni navezi. To uporabnikom omogoča doseganje daleč najvišjih grafičnih zmogljivosti v igričarskem segmentu (o tehnologijah CrossFireX in SLI pišemo več v okvirju).

Ob zadnjih pocenitvah je cena AMDjevega zastavonoše (vsaj v tujini) že zdrknila pod magično mejo 400 evrov, zato si je ob vsem naštetem kartica zaslužila tudi naše priporočilo za dober nakup za najzahtevnejše uporabnike in igričarje.

Nvidia GeForce 9400GT, 256 MB DDR2

Nvidia GeForce 9400GT

Nvidijin predstavnik vstopnega razreda sliši na ime GeForce 9400GT. Gre za grafično kartico, ki jo bodo zahtevnejši igričarji hitro ošvrknili, češ da je dobra le za prikaz slike in nič več. V igrah je tudi res tako, a tako kot AMDjev predstavnik nižjega razreda ta kartica meri na drugačno ciljno skupino. 550-megaherčni procesor v navezi z 800 MHz pomnilnikom DDR2 pač ni zmožen čudežev, zahvaljujoč čipu za strojno pospeševanje videa (Nvidia PureVideo), pa zna in zmore prevzeti nase večino bremena pri predvajanju zahtevnejših video vsebin in tako razbremeniti osrednji procesor.

Za razliko od svojega konkurenta iz rdečega tabora se izdelovalec ni odločil za izdelavo kartice polovične velikosti, kar bi ji prineslo večjo možnost nakupa med varčnimi sestavljavci sistemov za domači kino, ki iščejo predvsem poceni in varčne rešitve. Ker slednji še posebej cenijo tudi tišino, bodo model GeForce 9400GT preskočili, čeprav ima vgrajen majhen in razmeroma tih ventilator, saj je v najnižjem cenovnem razredu na voljo kar nekaj pasivno hlajenih kartic.

Žal na tokratni preizkus nismo dobili modela Nvidia GeForce 9500GT, ki bi se bolj dostojno meril z AMDjevimi karticami iz spodnjega srednjega razreda, a pogled na tabelo rezultatov da hitro videti, kam bi se ta grafika uvrstila.

Nvidia GeForce 9600GT, 512 MB DDR3

Nvidia GeForce 9600GT

Nvidia je s kartico GeForce 9600GT skušala obuditi večje zanimanje srednje zahtevnih igričarjev, saj predhodni seriji (op. 7600 in 8600) nikakor nista dosegali uspeha zdaj že ostarele različice 6600GT. Kombinacija razmeroma sodobnega grafičnega jedra G94, ki bije s

625 MHz, in hitrega pomnilnika (efektivno 2000 MHz) se izkaže za posrečeno in se tudi v igrah zelo suvereno drži - vse dokler ne uporabljamo visokih ločljivosti.

Kartico, ki jo nekateri trgovci že ponujajo s ceno pod sto evri, bi brez težav priporočili vsem, ki za spodobno grafično rešitev ne želijo odšteti več kot evrskega stotaka, pri tem pa moramo opozoriti na veliko muhavost teh kartic - že omenjeno cviljenje kondenzatorjev pod obremenitvijo. Sodeč po pritožbah uporabnikov na spletnih forumih, za to boleznijo boleha večje število kartic GeForce 9600GT, zato se velja pred nakupom izprašati, ali nam ugodna cena odtehta moteče zvoke iz osrčja računalnika, ki jih je sicer s privitjem glasnosti zvočnikov moč preglasiti. A to je za marsikoga slaba tolažba.

Tudi Nvidia GeForce 9600GT je na voljo v različici z gigabajtnim pomnilnikom DDR3, ki pa v praksi ne odtehta višine doplačila, ki ga za te kartice zahtevajo prodajalci.

Nvidia GeForce 9800GT, 512 MB DDR3

Nvidia GeForce 9800GT

Kartica Nvidia GeForce 9800GT ne predstavlja večjega preskoka glede na model 9600GT, kot smo bili vajeni v preteklosti. Prav nasprotno, hitrejša je le toliko, za kolikor so ji inženirji zvišali delovne takte (procesor 800 MHz, pomnilnik 2200 MHz). Slednje sicer pomeni, da bo igranje iger kljub vsemu bolj tekoče, a le do trenutka, ko vklopimo očem prijetne dodatne elemente, kot so mehčanje robov ipd. Takrat grafični kartici pri visokih ločljivostih opazno vzame sapo in hitro razkrije, da večjega napredka od modela 9600GT ni. Prav zaradi tega tudi veliko teže opravičuje svojo nakupno ceno, glede na druge podobno zmogljive predstavnice iz zelenega tabora.

Nvidia GeForce 9800GTX+, 512 MB DDR3

Nvidia GeForce 9800GTX+

Nvidia je ob splavitvi svojih kartic iz družine 9800 kaj hitro spoznala, da bo za merjenje z enojedrnim mojstrom, Radeonom HD 4870 iz nasprotnega tabora, potrebovala močnejše orožje. Inženirji so se usedli nazaj za risalno mizo in predelali svoje grafično jedro G92 (65 nm) v G92b (55 nm) in iz njega iztisnili še nekaj več moči. Jedro grafike tako utripa s 738 MHz, pomnilnik pa ostaja pri 2200 MHz in z grafičnim procesorjem komunicira prek 256-bitnega vodila. Takšna zasnova je omogočila, da Nvidia GeForce 9800GTX+ iz sebe iztisne dobrih 70 GB/s pomnilniške prepustnosti. Recept je uspel, dobili so dobrih 20 odstotkov zmogljivosti, a predvsem na rovaš manjšega segrevanja (kartica je kljub temu opremljena z velikim hladilnim sistemom) in opaznega prirastka v ceni, ki je igričarjem zopet dal misliti, katero rešitev izbrati - rdečo ali zeleno.

Kako smo preizkušali?

Vse novodobne grafične kartice delujejo na vodilu PCI Express, preizkusili pa smo jih v sodobnem računalniku, ki danes predstavlja višji razred ponudbe na trgu, že čez leto dni pa bo povsem povprečno računalo.

Testni računalnik, ki nam ga je za namene preizkusa dostavilo podjetje Avtera, je sestavljala naslednja druščina komponent: Intelova osnovna plošča DX58SO, ki je bila tudi glavni krivec, da preizkusa navez grafik nismo opravili (več o tem v okvirju), procesor Intel Core i7 965 (3,2 GHz, vklopljen turbo način za 3,33 GHz), 3 GB pomnilnika DDR3 (Corsair 667 MHz, CAS 9 Tri-channel), dva diska WD Velociraptor 300 GB, združena v diskovnem polju RAID 0, ter napajalnik Chieftec 850 W.

Grafične kartice smo najprej pognali čez priljubljena preizkusa aplikacij 3DMark, podjetja Futuremark, ki je prav s svojimi merilnimi programi za določanje 3D zmogljivosti postalo svojevrstno merilo na tem področju. S programom 3DMark 06 smo merili predvsem grafične zmogljivosti pri uporabi knjižice DirectX 9, ki jo za izrisovanje grafičnih podob uporablja večina aktualnih iger, novejši program 3DMark Vantage pa že izrablja knjižico DirectX 10, ki jo seveda podpirajo prav vse tokrat preizkušene grafične kartice. Pri 3DMark Vantage smo večkrat pognali preizkusa Performance present (ločljivost 1280 × 1024 pik, trilinearno filtriranje, brez FSAA) in Extreme present (ločljivost 1920 × 1200 pik, 16x anisotropno filtriranje, 4x FSAA) ter povprečne rezultate zapisali v tabeli. Višja vrednost pomeni boljši rezultat.

Sledil je preizkus z igrami. Najprej je bila na vrsti priljubljena "streljanka" Far Cry 2, ki ima vgrajen tudi preizkus grafičnih zmogljivosti (t. i. GPU benchmark). Igra je seveda tekla v načinu DirectX 10, nastavitve grafičnih podrobnosti pa smo izbrali high. Grafične kartice smo preizkusili na dveh ločljivostih, in sicer 1680 × 1050 ter 1920 × 1200 pik, ter dveh grafičnih načinih z in brez mehčanja robov (4x AA oz. no AA). Isti ločljivosti smo uporabili tudi pri preizkusu z dirkaško igro Need For Speed: Undercover, kjer smo vse možne nastavitve nastavili na vrednosti high ter izklopili možnost FSAA. Število prikazanih sličic na sekundo smo merili s programom Fraps.

Za izbiro ločljivosti 1680 × 1050 ter 1920 × 1200 pik smo se odločili iz dveh praktičnih razlogov. Prva je namreč najpogostejša ločljivost pri vse bolj priljubljenih 20- in 22-palčnih širokokotnih monitorjih LCD, druga pa predstavlja standard, ki mu bomo priča čez leto ali dve (omogoča ogled Full HD video vsebin, tipična ločljivost 24-palčnih LCD-monitorjev). Manjših ločljivosti nismo posebej preizkušali, saj se pri njih večina kartic spodobno obnese - za občutek tekočega igranja iger namreč potrebujemo okoli 30 sličic na sekundo, raje 40, v nekaterih igrah, predvsem "streljačinah", pa se razlika opazi tudi pri veliko višjih vrednostih (100, 200 ali 300 sličicah). Sliko nam je ves čas preizkusa zagotavljal monitor Lenovo L220X, ki je seveda sposoben prikazovati najvišjo ločljivost 1920 × 1200 pik.

Uporabili smo zadnje različice gonilnikov, ki so nam bile na voljo v času preizkusa. AMDjevim karticam so tako stregli ATI Catalyst 8.12 (iz decembra 2008), Nvidijini četi pa je poveljevala različica gonilnikov Geforce ForceWare 180.48 WHQL (prav tako datiranih s koncem preteklega leta). Vsi preizkusi so bili opravljeni v operacijskem sistemu Windows Vista Ultimate 32-bit z nameščenim paketom popravkov Service Pack 1 (SP1).

Pri preizkusu smo merili tudi porabo sistema z vgrajeno posamezno kartico. Izmerili smo najvišjo zabeleženo porabo v stanju mirovanja (ko računalnik in grafična kartica 20 minut ničesar ne počneta) in v stanju obremenitve. Pri skoraj vseh karticah smo najvišjo porabo izmerili pri preizkusu v igri Far Cry 2 pri ločljivosti 1920 x 1200 pik in brez uporabe mehčanja robov, le kartica Radeon HD 4870 X2 je najvišjo vrednost porabe dosegla pri preizkusu s programom 3DMark 06.

Med preizkusom smo poslušali tudi hrup, ki ga med delovanjem povzročajo posamezne kartice. Gre za subjektivno oceno na lestvici od 0 do 10, kjer vrednost 0 pomeni dobesedno neslišno grafično kartico (primerki s pasivnim hlajenjem), vrednosti 1, 2 in 3 predstavljajo skorajšnjo neslišnost in bi se moral uporabnik dejansko prepričati o delovanju hladilne rešitve, vrednosti 4, 5 in 6 pomenijo slišno, a nemoteče delovanje kartice oz. njenega ventilatorja, vrednosti 7 in 8 pomenita glasnejše delovanje ventilatorja, vrednosti 9 in 10 pa glasno in tudi moteče delovanje. K sreči nobena izmed tokrat preizkušenih kartic ni zabeležila vrednosti, višje od 8. Sicer pa si je oceno 5 za glasnost zaslužil že sam procesorski hladilnik testnega računala, ki je tako preglasil skoraj vse grafične kartice iz nižjega in srednjega razreda.

Nvidia GeForce GTX 260 OC, 896 MB DDR3

Nvidia GeForce GTX 260 OC

Nvidia GeForce GTX 260 je predstavnica zadnje generacije tehnoloških dosežkov Nvidijinih razvojnih laboratorijev. Prav ti razvojniki so očitno spoznali, da so igralci pripravljeni odšteti večje zneske denarja za zmogljive grafične kartice, zato so tokrat pri strojni opremljenosti varčevali manj kot običajno. Poleg zmogljivosti grafičnega procesorja in senčilnih enot uspešnost posamezne grafične kartice najpogosteje določa še skupna prepustnost pomnilnika. V ta namen ima GeForce GTX 260, v našem primeru malce navita različica OC, višji delovni takt jedra (590 proti 576 MHz) in pomnilnika (1296 MHz proti 1242 MHz)), kar 448-bitni pomnilniški krmilnik, kar prispeva tudi k nestandardni skupni količini pomnilnika - na kartici ga lahko naštejemo 896 MB.

Končni rezultat je bistveno manjša občutljivost pri igranju na visokih ločljivostih z vklopljenimi dodatki, saj je kartica ob teh dobrotah še vedno sposobna zagotavljati dokaj visoko povprečje izrisanih sličic na sekundo. Rezultat v programu 3DMark Vantage je precej visok, gre pa predvsem na račun Nvidijine tehnologije PhysX, ki pomaga računati fiziko, k skupnemu seštevku pa doda skoraj 2000 pik. Da ta tehnična novotarija v večini iger ne pomaga prav dosti, zgovorno kažejo tudi rezultati konkurenčnih kartic, ki GeForce GTX 260 včasih prav nesramno prehitijo, in to ob opazno slabši strojni zasnovi in bistveno nižji ceni. Omenjena kartica tako ni prav dober nakup.

Nvidia GeForce GTX 280, 1 GB DDR3

Nvidia GeForce GTX 280

Podoben recept kot pri GeForce GTX 260 so v Nvidiji ubrali tudi za GeForce GTX 280. Nekaj dodatnih megahertzev pri grafičnem jedru (602 MHz) in pomnilniku 1296 MHz ter širši pomnilniški krmilnik (tokrat 512-biten) v navezi z 240 senčilnimi elementi sicer poskrbi za visoke zmogljivosti in porabo energije, a rešitev iz konkurenčnega tabora, sestavljenih iz dveh grafičnih procesorjev, kljub vsemu ne more prehiteti. Omeniti velja, da je GeForce GTX 280 po merah skorajda enak Radeonu HD 4870 X2, čeprav ima slednji vgrajena dva procesorja in je občutno težji.

Tudi GeForce GTX 280 bi na sintetičnih testih 3DMark Vantage ob izklopljeni pomoči PhysX izgubil dobrih 2500 pik in to bi naredilo grafikon hitrosti bistveno bolj realističen. Pri Futuremarku namreč že aktivno razmišljajo, da bi kot uradne rezultate priznavali le dosežke brez pribitka na račun tehnologije PhysX (ki jo sicer premorejo vse novodobnejše kartice Nvidia), ker ta očitno v igrah nima večjega vpliva. To je lepo razvidno iz dosežkov tokrat testiranih iger - čeprav moramo takoj dodati, da nismo preizkušali tipičnih iger, pri katerih bi fizika igrala večjo vlogo. Dodamo naj tudi, da v igrah, kjer se pokaže prednost tehnologije PhysX, gre ta na rovaš dodatnih grafičnih učinkov, ki v praksi prispevajo k lepoti igranja, a imajo negativen vpliv na hitrost delovanja igre.

Če se bodo želeli pri Nvidiji zavihteti nazaj na prestol najboljšega, bodo očitno tudi sami morali poseči po rešitvi z dvema grafičnima procesorjema (kot denimo 9800 GX2). Rešitvi sta že na poti in slišita na ime GeForce GTX 285 in GeForce GTX 295, vendar nam ju do konca našega preizkusa žal ni uspelo dobiti v uredništvo, zato ju bomo podrobneje predstavili v eni izmed naslednjih številk.

Konec

Boj za grafični prestol je silno neizprosen, zato se oba izdelovalca trudita z vedno novimi rešitvami, grafične kartice pa postajajo vse bolj glomazne in potratne. Že res, da zmorejo v 3D igrah postoriti marsikatero vragolijo, včasih celo na rovaš nelagodja uporabnika (spomnite se cviljenja ob visokih obremenitvah).

Trenuten položaj je za AMD vsaj v grafičnem svetu precej boljši kot v procesorskem, saj so po našem preizkusu sodeč, njegove grafične kartice za odtenek boljše od Nvidijinih, je pa vse odvisno od posameznih modelov. Močna konkurenca gre še najbolj na roke končnim uporabnikom, ki si tako lahko omislimo povsem spodobno grafično kartico že za dobrih sto evrov. To je občuten napredek glede na prejšnje generacije, ko je vstop v svet lepe in hitre grafike veljal vsaj dva evrska stotaka.

Danes so torej v prednosti rdeči, a že jutri (beri: čez nekaj mesecev) se lahko vse obrne na glavo.

Kdo prodaja kaj

Grafične kartice pri nas prodajajo:

Acord-92, www.acord-92.si: MSI, Leadtek, Sapphire
Asbis, www.asbis.si: Point of View, Innovision, Gainward

Avtera, www.avtera.si: Asus, Gigabyte

Comshop, www.comshop.si: EVGA

Elkotex, www.elkotex.si: Gigabyte, XFX
Eventus, www.eventus.si: BFG, PNY

Izid, www.izishop.net: Club3D
PC Hand, www.pchand.si: Sapphire

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki