Računalniške komunikacije v Sloveniji
Računalniške komunikacije so bile sprva vezane na obstoječe telekomunikacijske tehnologije, hiter razvoj računalništva in vse večje potrebe po prenosu podatkov pa so narekovali oblikovanje sodobnejših digitalnih omrežij s hitrimi hrbtenicami ter postopno digitalizacijo starejših analognih omrežij in storitev.
Povezovanje računalništva in komunikacij ni bilo enkraten dogodek, temveč zapleten in postopen proces, ki se je odvijal na več ravneh hkrati. Od udeleženih je zahteval usklajen razvoj povsem nove računalniške strojne in programske opreme, nadgradnjo in izgradnjo nove omrežne infrastrukture ter oblikovanje skupnih pravil, ki so omogočila učinkovito sporazumevanje in povezovanje naprav v računalniška omrežja, ter povezovanje v večja medmrežja. Pomembne prednosti za to področje je v sedemdesetih letih prinesla mikroelektronika, še posebej možnost združevanja celotnih elektronskih sklopov v en sam mikročip.
Za plačilo lahko uporabite plačilno kartico ali PayPal ali Google Pay:
Najprej se morate prijaviti.
V kolikor še nimate svoje prijave, se lahko registrirate.
Računalniške komunikacije so bile sprva vezane na obstoječe telekomunikacijske tehnologije, hiter razvoj računalništva in vse večje potrebe po prenosu podatkov pa so narekovali oblikovanje sodobnejših digitalnih omrežij s hitrimi hrbtenicami ter postopno digitalizacijo starejših analognih omrežij in storitev.
Povezovanje računalništva in komunikacij ni bilo enkraten dogodek, temveč zapleten in postopen proces, ki se je odvijal na več ravneh hkrati. Od udeleženih je zahteval usklajen razvoj povsem nove računalniške strojne in programske opreme, nadgradnjo in izgradnjo nove omrežne infrastrukture ter oblikovanje skupnih pravil, ki so omogočila učinkovito sporazumevanje in povezovanje naprav v računalniška omrežja, ter povezovanje v večja medmrežja. Pomembne prednosti za to področje je v sedemdesetih letih prinesla mikroelektronika, še posebej možnost združevanja celotnih elektronskih sklopov v en sam mikročip.
Sprva so bile računalniške komunikacije omejene le na sporazumevanje dveh naprav in še to pogosto le enosmerno. Kmalu pa je začela prevladovati zamisel o neodvisnem in vsestranskem sporazumevanju več naprav povezanih prek skupnega namenskega omrežja. Čeprav so uveljavljeni računalniški proizvajalci in telekomunikacijski ponudniki skušali vplivati na razvoj in si zagotoviti nadzor nad delovanjem računalniških omrežij, so raziskovalni dosežki tlakovali pot odprtim komunikacijskim rešitvam, ki niso bile vezane na določeno strojno ali programsko opremo, prenosne tehnologije ali načine uporabe.
V računalniški opremljenosti je država Jugoslavija za Zahodom zaostajala vsaj za deset let, v razvitosti telekomunikacijskih omrežij pa še bolj.
Sočasni tehnološki preboji v računalništvu in telekomunikacijah so omogočili postopno preoblikovanje zaprtih, terminalskih omrežij v odprta, porazdeljena omrežja oziroma medmrežja. Kljub temu so bile računalniške komunikacije do konca osemdesetih let skoraj v celoti omejene na strokovne uporabnike – v gospodarstvu, bančništvu, javni upravi, na univerzah ter raziskovalnih inštitutih.
Oddaljeno povezovanje (1958-1968)
Ko se je pojavila potreba po prenosu računalniških podatkov, je bilo na voljo že več vrst prenosnih omrežij - ožičeno telegrafsko oziroma telefonsko ter brezžično radijsko in televizijsko. Najbolj razvejano in za računalniške komunikacije najprimernejše je bilo telefonsko omrežje. Temeljilo je na bakrenih paricah (twisted pair), združenih v snope, ter na zmogljivejših koaksialnih vodnikih (coaxial), namenjenih širokopasovnim medkrajevnim povezavam. Parice so sestavljene iz dveh tankih posukanih žic, koaksialni vodniki pa iz debelejše bakrene žice, obdane z izolacijo in žičnim prepletom.
Druga zgodnja omrežja
Poleg telefonskega omrežja so imela v začetnem razvoju računalniških komunikacij omejeno vlogo tudi satelitska in mikrovalovna omrežja, radijska omrežja – vključno z amaterskimi – ter omrežja kabelskih televizijskih ponudnikov.
Oddaljene povezave med računalniki in terminali so sprva potekale prek najetih telefonskih vodov – stalnih povezav med izvorno in ciljno napravo, ločenih od javnega omrežja. Izjemoma je prenos podatkov potekal prek običajnih telefonskih povezav. Prenos digitalnih računalniških podatkov prek akustičnega telefonskega omrežja je namreč mogoč ob uporabi posebnih prevajalnih naprav ali modemov. Ti pri izvorni in ciljni napravi podatke prevajajo iz digitalne v akustično obliko in obratno. Hitrost prenosa podatkov prek telefonskega omrežja je naraščala počasi - od 300 bitov na sekundo v šestdesetih, do 2400 v sedemdesetih in 9600 v osemdesetih letih.
Telefonsko omrežje v Sloveniji (1965-1975)
Tehnološka zaostalost Jugoslavije se je v začetnem obdobju računalniških komunikacij kazala na več ravneh - na področju računalniške opremljenosti je država zaostajala vsaj deset let, na področju telekomunikacijskih omrežij pa še precej bolj. Domače telefonsko omrežje je bilo med najmanj razvitimi in zmogljivimi v Evropi, zato so bile možnosti za računalniške komunikacije močno omejene. Šele v drugi polovici šestdesetih let so začeli vzpostavljati pomembnejše medkrajevne povezave in avtomatski promet med večjimi kraji v Sloveniji. Posebnega pomena je bila povezava med Ljubljano, Zagrebom in Beogradom, ki je prek nove povezave z Avstrijo prvič omogočila avtomatski promet med Evropo in Bližnjim vzhodom.
Snop bakrenih paric v omrežnem kablu. Jokx na Wikimedia.
Leta 1968 je bilo v celotni državi le okoli 40 tisoč telefonskih priključkov. Kljub obsežnim investicijam je imela Ljubljana leta 1971 še vedno le nekaj več kot 20 tisoč priključkov – približno 7 na 100 prebivalcev – drugje po državi pa še bistveno manj. To je bilo vsaj desetkrat manj kot v najbolj razvitih evropskih mestih. Zaostanka zaradi ponavljajočih se gospodarskih kriz in kroničnega pomanjkanja sredstev niso uspeli nadoknaditi niti v naslednjih dveh desetletjih.
Medkrajevno povezovanje (1968-1988)
Bakreni vodniki lahko prenašajo tako analogne telefonske kot digitalne računalniške podatke, vendar je za to ključna prilagojena omrežna strojna oprema - telefonsko omrežje temelji na načelu urejenih zvez oziroma krogotokov, računalniško omrežje pa na povsem drugačnem prenosu podatkov v obliki paketov. Za ustrezen tok paketov od izvorne do ciljne naprave skrbijo posebne usmerjevalne naprave.
Ob porastu računalniških komunikacij so telekomunikacijski ponudniki v sedemdesetih letih po zgledu telefonskega omrežja zgradili prva javna omrežja, namenjena izključno prenosu digitalnih podatkov, z najvišjimi hitrostmi do 9600 bitov na sekundo. Na njihovi osnovi so ponekod nastale tudi prve javne informacijske storitve – predhodnice današnjega spleta. V Sloveniji so podobno omrežje (JUPAK) zagnali šele v drugi polovici osemdesetih let.
Lastne širokopasovne digitalne povezave za hiter in zanesljiv prenos podatkov so v sedemdesetih začela vzpostavljati raziskovalna omrežja na ameriških in evropskih univerzah, vendar so bila njihova omrežja sprva še nezdružljiva. Kmalu so sledile prve širokopasovne medkrajevne in meddržavne povezave med njimi (ARPANET, COST-11). Zmogljivost medkrajevnih povezav je postopno narastla od 2 megabitov na sekundo (T1) v sedemdesetih do 45 megabitov na sekundo (T3) v devetdesetih letih.
Zanimanje za računalniška omrežja je v tem času hitro naraščalo, področje pa je postajalo vedno bolj raznoliko in konkurenčno, z množico lastniških in uporabniških rešitev. Ključnega pomena je postala združljivost omrežij v večja medmrežja (TCP/IP in OSI/ISO). Po prvih raziskovalnih poskusih so računalniške komunikacije v osemdesetih letih doživele bistven preskok v izvedbi in zmogljivosti. Po zaslugi novih zmogljivih hrbtenic za medkrajevne in meddržavne povezave največjih računalniških centrov so lahko oblikovali večja raziskovalna medmrežja (Internet, COSINE). Sprva so prenosne hitrosti za uporabnike dosegale 64 kilobitov na sekundo, v le nekaj letih pa so poskočile na megabit na sekundo.
Tipičen omrežni koaksialni vodnik. Ronidb0 na Wikimedia.
Krajevno povezovanje (1978-1988)
Krajevne povezave med napravami (do nekaj sto metrov) so precej časa potekale prek zaporednih računalniških povezav RS-232 s hitrostjo prenosa do okrog 20 kilobitov na sekundo. Napredek v smeri osebnega računalništva, od miniračunalnikov in znanstvenih delovnih postaj do pecejev je nato v sedemdesetih narekoval razvoj bolj uporabnih ter porazdeljenih krajevnih omrežij (LAN). Ta so razmeroma hitro nadomestila okorna terminalska omrežja in postala najbolj značilna in razširjena oblika omrežja v osemdesetih. Nudila so visoke prenosne hitrosti do megabita na sekundo in zelo uporabne storitve, predvsem za različna pisarniška in poslovna okolja.
Viri in več informacij: Digitalna knjižnica Slovenije, dlib.si in spletna stran Računalniškega muzeja, racunalniski-muzej.si.
Zahvaljujemo se Nuku in drugim za digitalizacijo gradiva.
