Osebni računalniki: Kaj lahko nadgradim?
Kadar starejših mlinčkov ne moremo dovolj pohitriti s programskim čiščenjem, je okolju in denarnici prijazna rešitev zamenjava komponente, ki predstavlja ozko grlo. V številnih primerih se izkaže, da lahko tak računalnik še leta zadovoljivo prede.
Na pamet lahko rečemo, če v računalniku še ni SSD, je disk zagotovo eno izmed ozkih grl. Četrt terabajta dobimo že za 40 evrov, pri čemer velja: vsak SSD je hitrejši od kateregakoli diska, težav z združljivostjo pa ni. Obstajajo odlični in dobri SSD, slabih pa skoraj ni. Iz izkušenj vemo, da se novi Windows (Linux pa tako in tako) povsem dobro počuti, če stari disk preprosto skloniramo na novega, tako da nas pričaka identičen sistem. Brezplačni Macrium Reflect je samo eden izmed programov, ki to nalogo opravi. V namiznih računalnikih lahko SSD kar dodamo in stari disk obdržimo v računalniku. Tam bo lahko služil kot drugi podatkovni disk, za odlaganje filmov ali pa kot ena vrsta (a ne edina!) varnostne kopije. Z nobeno drugo posodobitvijo ne pridobimo toliko odzivnosti in hitrosti kakor z zamenjavo starega diska s SSD. Ekstremisti pa lahko poskusijo z dvema SSD, ki ju povežejo v RAID, in tak sistem bo do dvakrat hitrejši. RAID lahko vzpostavimo v BIOS, če matična plošča to podpira, sicer pa v Windows (Disk Management).
Preprosto lahko nadgradimo še pomnilnik, grafično kartico in procesor. Kaj najbolj upočasnjuje sistem, je odvisno tudi od namena uporabe. Prvi približek pa nam lahko da že Windows, ki ima tudi v različici 10 dobri stari Windows Experience Index (WEI). Ta izračuna indeks zmogljivosti posameznih komponent. V prejšnjih verzijah je v lastnostih My Computer, v Desetici pa moramo v ukazni poziv (Command Prompt) vpisati winsat formal -v -xml c:\winstatresults.xml. WEI oceni hitrost procesorja, pomnilnika, glavnega diska ter grafike 2D in 3D. Komponento z najnižjo vrednostjo velja posodobiti.
Citat: Z nobeno drugo posodobitvijo ne pridobimo toliko odzivnosti in hitrosti kakor z zamenjavo starega diska s SSD.
Pri pomnilniku seveda ne gledamo na hitrost, ker je ta pač omejena z matično ploščo, temveč na kapaciteto. Ali ga je premalo, vidimo iz izkušenj, če se sistem izjemno upočasni, ko odpremo več aplikacij in jih uporabimo. Tedaj poškilimo v Task Manager, kjer si lahko ogledamo skupni, nezaseden in dostopen pomnilnik. Pomembna količina je dostopen pomnilnik, ne nezaseden (glej sosednji članek). Prazen pomnilnik je potrata, zato ga operacijski sistem napolni s pogosto uporabljenimi podatki (cache), premalo pomnilnika pa pomeni, da se morajo med delom podatki seliti na disk, kar izjemno upočasni sistem. Največjo količino pomnilnika določa matična plošča. Ker ni drag, si ga lahko privoščimo dodati malo več, nad mejo koristnosti pa efekta ne bo (16 GB bo za večino kar dovolj). Ker imajo plošče več rež, smo v skušnjavi, da bi staro pustili in le dodali kakšno novo. V praksi, če ne dobimo identičnih modelov, se to odsvetuje. Prav tako je delovanje lahko hitrejše, če imamo dve enaki ploščici kakor eno večjo (dual channel).
Nekateri procesorji imajo grafični čip že vgrajen, a večina plošč ima reže PCIe, v katere lahko vtaknemo eno grafično kartico (ali dve). Nadgradnja grafične kartice sodi med bolj nišne nadgradnje, ki je primerna za tiste, ki res vedo, zakaj to potrebujejo. Bodisi gre za igranje iger, obdelovanje videoposnetkov, gledanje filmov v super visoki ločljivosti (npr. 8K) ali kaj podobnega. Iz prakse opozorimo na združljivost z ohišjem – najzmogljivejše grafične kartice so tako dolge in široke, da jih lahko stlačimo le v največja ohišja. V manjših so pogosto napoti kletke za diske ali kaj podobnega.
Iz praktičnih izkušenj lahko povemo, da je nadgradnja procesorja najmanj smiselna in tudi v praksi najredkejša. Redki primeri, kjer je procesor ozko grlo, so, na primer, obdelovanje fotografij ali videoposnetkov. Problem je, da smo pri nadgradnji procesorja omejeni s prakso proizvajalcev, da se ležišča redno menjajo. Na staro matično ploščo zagotovo ne bomo mogli namestiti novega procesorja, morda le kakšno generacijo mlajšega od trenutnega – ki pa seveda lahko ima bistveno več jeder. Tudi če je ležišče fizično enako, moramo v navodilih preveriti, ali res podpira novejšo generacijo procesorjev, ker to ni samoumevno.
Nadgradnja drugih komponent običajno nima niti smisla. Matične plošče se ne izplača, ker to pomeni zamenjavo še večine ostalih komponent. Ostale komponente niso ozka grla in jih zamenjamo ali dodamo, če od računalnika pač želimo kaj novega (npr. hitrejši Wi-Fi 6 ali USB 3.1).
Zaključimo pa pri tistem, kar mnogokrat spregledamo. Zase bomo največ naredili, če nadgradimo stol, tipkovnico in miško. Kdor veliko uporablja slušalke, bo mnogo pridobil z nakupom novih, boljših, lažjih. Dober monitor je zlata vreden za vsakogar, še posebej pa za grafične oblikovalce, montažerje ipd. Ergonomija je za zdravje pač ključnega pomena, zato varčevanje pri teh komponentah pomeni varčevanje pri sebi.
