Objavljeno: 27.5.2014 | Avtor: Miran Varga | Monitor Junij 2014 | Teme: operacijski sistem

Menjava operacijskega sistema

Čeprav smo na prejšnjih straneh jasno razložili, kako  je mogoče s sistemom Windows XP vztrajati še leto ali tri, pa vendarle menimo, da je tudi za uporabnike dobrodošlo, če presedlajo na katero izmed sodobnejših različic okenskega operacijskega sistema ali celo v svet linuxnih distribucij. V nadaljevanju smo si ogledali nekaj scenarijev, kako presedlati na novejši sistem in izboljšati svojo uporabniško izkušnjo.

Eden izmed ključnih razlogov, zakaj tako velik delež uporabnikov (po podatkih analitičnega podjetja NetMarketShare jih je še danes kar 30 odstotkov) vztraja z operacijskim sistemom Windows XP, je njegova domačnost. Privadili so se uporabniškega vmesnika in načina dela, nova Okna, še posebej različica Windows 8, pa jim je s korenito prenovo grafičnega uporabniškega vmesnika in dela s sistemom dobesedno podrla osnovo, na kateri bi lahko gradili. Prav tako Windows 8 ni bil prav prijazen do uporabnikov, ki s sistemom komunicirajo z miško in tipkovnico, saj se je želel predvsem prikupiti uporabnikom z mobilnimi napravami in za dotik občutljivimi zasloni. Odprava gumba Start, ki je uporabnikom odprl pot do orodij in aplikacij, se je zdela bogokletna in je bila tudi dejansko zelo slabo sprejeta med uporabniki. No, z različico Windows 8.1 Update 1 se večina priljubljenih funkcij sistema Windows 7 vendarle vrača v osmico, zato utegne ta znatno pridobiti na priljubljenosti.

Kljub temu menimo, da Windows 8.1 ni pravšnji operacijski sistem za uporabnike, ki so še včeraj uporabljali Windows XP. Njegove strojne zahteve so resda nekoliko večje, a ne prav drastično različne od starejšega sistema Windows 7. Tega tudi priporočamo kot logičen razvojni korak za uporabnike, ki se bodo vendarle odločili preizkusiti »novo« okolje. Naložba v nov operacijski sistem bo veljala nekaj desetakov, odvisno od izbrane različice, a večini uporabnikov bi morala več kot zadostovati že različica Windows 7 Home Premium, ki, kot razkriva že njeno ime, pokriva veliko večino nalog, ki jih operacijskemu sistemu zadajo domači uporabniki iz tipičnega gospodinjstva. Glede na to, da večina starejših sistemov nima na razpolago prav veliko pomnilnika (do 4 gigabajte), svetujemo izbiro 32-bitnega operacijskega sistema. Zavedati pa se velja, da Windows 7 za svoje vsaj približno tekoče delovanje potrebuje vsaj gigabajt delovnega pomnilnika. Če ga ima naš sistem manj, lahko po spletnih in tiskanih oglasnikih preverimo, ali kdo prodaja rabljen pomnilnik, in si tako za razmeroma malo denarja omislimo dodaten pomnilnik.

Starejši računalniki z vidika današnjih zmogljivosti strojne opreme sodijo bolj na rep zmogljivosti, a so tipičnim opravilom, kot je brskanje po spletu, delo z elektronsko pošto in digitalnimi pisarniškimi programi, poslušanje glasbe in podobnimi, kljub temu še vedno zlahka kos. Pa tudi če bomo morali na njihov zagon počakati kakšno sekundo več, nas to ne bo pretirano motilo, saj se zavedamo, da gre za nekaj let star računalnik. Starejša oprema navadno pokaže največ slabosti predvsem pri računalniških igrah in večpredstavnih vsebinah. Kristalno jasno pa je, da igranje novih iger na starem računalniku praktično odpade, pa lahko z enostavnim preizkusom predvajanja YouTube video posnetkov v različnih ločljivostih preverimo, kako se stari in novi sistem obneseta pri ravnanju z večpredstavnimi vsebinami. Za začetek preverimo, ali bomo lahko tekoče predvajali YouTube video v ločljivosti 1080p. Če naš računalnik to prestane, smo lahko mirni, saj bo preprostim pisarniškim in gospodinjskim opravilom kos še kako leto. Če se nam ta posnetek zatika, ločljivost zmanjšamo na 720p. Če tudi te ne prebavlja najbolje (smo pa pred tem posodobili vse gonilnike), velja počasi začeti razmišljati o zamenjavi računalnika z novejšim modelom.

Windows 7

Izbira sistema Windows 7, ki naj nadomesti sistem Windows XP, je, kot smo že zapisali, precej logičen korak. Nekoliko spremenjenega uporabniškega vmesnika se ni težko priučiti, obenem pa bo sedmica še vedno sposobna poganjati večino programov, ki smo jih uporabljali v Windows XP. Naslednji dvom je posvečen odločitvi, ali bomo sistem nadgradili ali pa opravili svežo namestitev. Medtem ko je nadgradnja časovno bistveno hitrejša, lahko s seboj prinese vrsto združljivostnih težav, obenem pa podedujemo tudi vso »nesnago« prejšnje namestitve, ki se je v računalniku nabrala v letih rabe. Naš nasvet je torej čista namestitev Windows 7, seveda pa moramo pred tem vse svoje ključne podatke shraniti na varno.

Pri zbiranju vseh pomembnih podatkov se bo večina uporabnikov najprej zagnala v mapo Moji dokumenti (My documents) ter hitela kopirati vsebine z namizja na zunanje diske, ključke USB in zapisljive optične nosilce. Uporabnikom svetujemo, da gredo pri tem opravilu večkrat čez vse vsebine na svojih diskih in particijah, saj je izbrisane datoteke težje pridobiti nazaj. Prav tako ne bo odveč nasvet, da vklopimo prikaz vseh datotek (tudi skritih). To storimo tako, da se v Raziskovalcu (Windows Explorer) odpravimo v razdelek Orodja (Tools) in zatem še v Možnosti map (Folder Options) ter tam v zavihku Pogled (View) poiščemo vnos Prikaži skrite datoteke in mape (Show hidden files and folders) in ga izberemo. Izbiro potrdimo s klikom gumba Uporabi (Apply) in V redu (OK).

Če za elektronsko pošto uporabljamo program Outlook Express, se vsebina naših elektronskih sporočil privzeto shranjuje v mapi C:\Documents and Settings\[uporabniško ime]\Local Settings\Application Data\Identities\[številka]\Microsoft\Outlook Express. Naslednji korak obsega shranjevanje vseh uporabniških nastavitev programov, ki jih pogosto uporabljamo, s čimer si zagotovimo, da bomo lahko sistem po novi namestitvi kar se da natančno povrnili v podobo in stanje, ki nam je všeč. Nekateri programi, denimo, omogočajo izvoz nastavitev (navadno ga najdemo pod ukazi Export Settings, Advanced Export ipd.), kar velja vsekakor izkoristiti.

Če imamo zunanji disk z dovolj zmogljivosti, se lahko odločimo kar za kopiranje celotne vsebine diska v računalniku nanj. To elegantno storimo z brezplačnim programom Freebyte Backup (www.freebyte.com/fbbackup).

Uporabniki ob migraciji sistemov pogosto pozabimo na same programe, ki jih uporabljamo. Predvsem na njihove licence. Če imamo doma škatelne različice teh programov, s tem ne bo večjih težav, drugače pa nam še pred migracijo podatkov v nov sistem lahko priskoči na pomoč orodje Magical Jelly Bean Keyfinder (www.magicaljellybean.com/keyfinder). Preverilo bo po sistemu vse licence programske opreme in nam jih pomagalo shraniti. Zdaj smo resnično pripravljeni na namestitev novega sistema.

Še preden pa se lotimo namestitve svežega operacijskega sistema, velja zanj pripraviti teren. To pa pomeni iskanje svežih gonilnikov strojne opreme in zunanjih naprav. Ker smo brez povezave v splet danes dobesedno mrzli, velja najprej poskrbeti za gonilnike omrežne kartice ali modema, odvisno od načina povezovanja v splet. Gonilnike najdemo na spletnih straneh izdelovalcev opreme, če seveda le vemo, kaj iskati. Če drobovja domačega ali službenega računalnika ne poznamo prav dobro, nam bo priskočil na pomoč brezplačni programček Belarc Advisor (prenesemo ga s spletne strani www.belarc.com), ki nam izpiše podrobnosti glede strojne in programske opreme.

Sveža namestitev operacijskega sistema Windows 7 (pa tudi vseh drugih, seveda) nam omogoča nov začetek, zato menimo, da bi jo morali opraviti vsaj vsaki dve leti (še raje pa kar vsako leto). Drži, vzela nam bo nekaj ur, a kak deževen večer ali popoldan v letu lahko kljub temu namenimo tem opravilom. Nekaj ur omenjamo zato, ker je sama nova namestitev opravljena v minutah, saj predstavlja le manjši del celotne naloge. Osvežitev računalnika je namreč tesno povezana z vrsto drugih opravil, denimo ustvarjanjem varnostne kopije podatkov in shranjevanjem nastavitev ter priprave namestitvenih datotek programov, gonilnikov strojne opreme itd. Namestitvi operacijskega sistema namreč sledi namestitev gonilnikov in programov ter obnova datotek in nastavitev. Naš cilj mora biti, da v nov sistem namestimo najnovejše različice programov in gonilnikov, saj izboljšave teh pogosto poskrbijo za še boljšo uporabniško izkušnjo.

Tako pripravljeni vstavimo v optični pogon namestitveni plošček sistema Windows 7 in se ob novem zagonu računalnika podamo v BIOS (tega na večini osnovnih plošč dosežemo s pritiskom tipke Del, F1 ali F2). Na menuju BIOSa poiščemo možnost Boot Options in v njej nastavimo, da se bo računalnik zagnal ob pomoči optičnega pogona. Svetujemo tudi, da v tem primeru od računalnika odklopimo vse zunanje naprave in ključke USB in diske. Računalnik nas bo vprašal, ali ga želimo zagnati s ploščka CD/DVD, izbiro seveda potrdimo s pritiskom poljubne tipke. Prikazal se nam bo namestitveni menu sistema Windows in čez nekaj trenutkov nas bo namestitveni vodnik že vodil po korakih namestitve. Prvi korak obsega izbiro jezika in države, v kateri smo, zatem nas Okna soočijo z licenčno pogodbo, ki jo moramo pred namestitvijo seveda sprejeti. Sledi izbira vrste namestitve – Nadgradnja (Upgrade) ali Namestitev po meri (Custom (advanced)), pri čemer izberemo slednjo in računalniku povemo, da želimo svežo namestitev sistema Windows. Tretji korak nam ponudi izbiro lokacije namestitve, pri čemer izberemo isto namestitveno mesto, kot je naš trenutni sistem, svetujemo le, da omenjeno particijo (ali disk) prej formatiramo, torej z nje pobrišemo vse podatke. Pri tem moramo biti seveda zelo previdni, da ne pobrišemo podatkov z napačne particije. Sledi nekaj minut čakanja, ko sistem kopira, razpakira in namešča namestitvene datoteke. Pri sodobnih računalnikih namestitev operacijskega sistema Windows 7 traja od 5 do 20 minut, pri starejših pa lahko tudi dobro uro.

Med namestitvijo se sistem Windows znova zažene, pri čemer pa zdaj pustimo, da se najprej zažene z diska (ob pozivu računalnika po zagonu s ploščka CD/DVD ne storimo nič). Naslednjih nekaj minut bo operacijski sistem skrbel za različne nastavitve, dokler nas ne bo pričakalo pozdravno okno, ki bo od nas želelo vnos uporabniškega imena in gesla ter ključa za registracijo izdelka (slednjega lahko vnesemo tudi pozneje). Sledila bo izbira časovnega pasu. Potem ko smo vnesli te podrobnosti, nam bo Windows 7 predlagal še vklop samodejnih posodobitev sistema, kar močno priporočamo. Če je sistem med namestitvijo že zaznal našo omrežno kartico in omrežje, bomo imeli na izbiro tudi menu za omrežja, pri čemer računalniku sporočimo, za kakšno vrsto omrežja gre (domače, javno, službeno). Ob naslednjem zagonu nas bo že pričakal povsem svež operacijski sistem.

Alternativa po imenu Linux

Uporabniki, ki jim možnost nadgradnje na operacijski sistem Windows 7 zaradi dodatne naložbe v licenco za nov operacijski sistem ne diši, imajo na voljo seveda vrsto brezplačnih alternativ. Domačim uporabnikom svetujemo preizkus sistema Linux, ki je na voljo v več različicah, t. i. distribucijah. Uporabnikom, ki prehajajo v svet Linuxa iz operacijskega sistema Windows XP, priporočamo preizkus na Ubuntuju ali Debianu temelječe distribucije Mint (www.linuxmint.com), saj njen uporabniški vmesnik zelo spominja na Okna XP in bo vsem »XP veteranom« bržkone še najbližja. Za to alternativo (Mint) se lahko odločimo tudi, ko naš računalnik sodi med strojno šibke in mu poganjanje novejše različice Oken ne gre prav dobro od rok. Poleg tega je večina linuxnih distribucij bistveno manj strojno požrešnih in imajo zelo dobro podporo z gonilniki za starejše komponente računalnika. Če gre za res star računalnik, lahko izberemo celo 32-bitno različico XFCE sistema Mint, ki predstavlja še dodatno olajšano različico sicer privzete namestitve po imenu Cinnamon in se odlikuje z res nizkimi strojnimi zahtevami. Mint Linux ima v vsakem primeru v primerjavi z Windows 7 tri izjemno velike prednosti – na starejših računalnikih deluje bistveno hitreje, je povsem brezplačen in je bistveno varnejši, saj za njegovo okolje v digitalni divjini skorajda ni virusov. Poleg tega se lahko že med namestitvijo sistema Mint odločimo, da ga želimo namestiti ob sistem Windows XP in nato ob vsakem zagonu računalnika izberemo, kateri sistem bomo zagnali. Morebiti je to celo priporočljiva možnost, če bi radi opravili mehak prehod ali pa se postopoma poskusili priučiti novega okolja.

Kako do Minta? Skoraj vse linuxne distribucije so na voljo kot slike ploščkov DVD v zapisu ISO. To datoteko navadno prenesemo iz spleta in z ustreznim programom (npr. ImgBurn; www.imgburn.com) zapečemo na plošček, s katerega nato zaženemo namestitev. V programu ImgBurn to opravimo s klikom možnosti Write image file to disc, kjer le pokažemo na preneseno datoteko in v zapisovalnik DVD vstavimo zapisljiv nosilec. Ko se zapisovanje konča, opravimo nov zagon računalnika in s pritiskom na tipko Del (lahko pa tudi F1 ali F2) vstopimo v BIOS računalnika. Tu v razdelku Boot nastavimo naš optični pogon kot prvi zagonski nosilec, izbiro shranimo in zapustimo BIOS. Po novem zagonu bi moral naš računalnik že začeti nalagati sistem Mint.

Če naš računalnik nima optičnega pogona, lahko namesto zagonskega ploščka izdelamo zagonski ključek USB. Navodila in datoteke za izdelavo takega ključka USB (potrebovali bomo ključek z zmogljivostjo vsaj 2 GB) najdemo na povezavi www.tinyurl.com/pendriveinstaller. Nadaljnji postopek je praktično enak, s to razliko, da bomo v razdelku Boot v BIOSu kot prvi zagonski nosilec tokrat nastavili ključek USB.

Pred samo namestitvijo priporočamo tudi branje osnovnih navodil glede uporabe sistema Mint, ki zajemajo tudi vse razlage o pridobivanju datotek in namestitvi v računalnik. Ta je sicer razmeroma preprosta, saj enostavno sledimo korakom, ki nam jih predstavlja namestitveni čarovnik, in izberemo jezik sistema (slovenščina je seveda podprta) in lokacijo (disk/particijo), kamor želimo novi sistem namestiti. Pri tem se seveda lahko odločimo za povsem svežo namestitev ali pa namestitev ob trenutni sistem. Pred koncem namestitve si izberemo še uporabniško ime in nastavimo geslo za prijavo v računalnik. Podrobnejše delo s sistemom Linux Mint bomo predstavili v eni izmed naslednjih številk. V tem času pa lahko že sami spoznate sistem, ki že ima večino orodij in aplikacij, ki jih uporabniki uporabljamo pri vsakdanjem delu, denimo odjemalec za elektronsko pošto, spletni brskalnik, predvajalnik večpredstavnih datotek, urejevalnik besedil, kalkulator itd.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

0dAqUiHKe3c

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji