Objavljeno: 30.8.2022 | Avtor: Matej Huš | Monitor September 2022

Licence za prgišče evrov

Internet in spletne medije, tudi slovenske, so preplavile reklame za nakup licenc za priljubljene operacijske sisteme, pisarniške pakete in drugo programsko opremo po smešno nizkih cenah. Obljubljajo Windows za nekaj evrov, Office za 15 evrov in podobno. Preverili smo, kaj stoji v ozadju in zakaj vsaka znižana cena še ne pomeni nezakonitih kopij.

Aktivacija Windows 11 s kupljenim ključem za 2,5 evra je uspela, slmgr pa kaže na veljavno licenco.

Peter Schneider je leta 2003 dobil zamisel, ki se je verjetno utrnila že marsikomu pred tem, le da jo je on tudi udejanjil. Programska oprema se od fizičnih izdelkov razlikuje v pomembni podrobnosti: ne stara se. Medtem ko bo 20 let star avtomobil že dodobra zdelan od vožnje v vseh mogočih vremenskih razmer, prav tako bo enako star računalnik tudi že čutil zob časa (težave z diskom, napihnjeni kondenzatorji, utrujena elektronika), je 20 let stara programska oprema na to težavo imuna. To velja za vse digitalne izdelke, ki jih lahko verno kopiramo bit po bitu. Vsebinsko in funkcionalnostno resda zastarijo, a še vedno so popolnoma enaki kot ob nakupu.

To pomeni, je razmišljal Schneider, da lahko imetnik rabljeno programsko opremo proda naprej, ko je ne potrebuje več. V prednosti bo tudi kupec, ki ga ne morejo čakati negativna presenečenja, saj točno ve, kaj bo dobil in v kakšnem stanju – v brezhibnem. Enako bi moralo načelno veljati tudi za druge digitalne izdelke, denimo glasbene zgoščenke.

Schneider je leta 2003 v Münchnu ustanovil podjetje Usedsoft, ki je odkupovalo rabljene licence in jih prodajalo naprej. Posel je podjetju, ki se je vmes preselilo v Švico, cvetel, nad čimer pa proizvajalci programske opreme niso bili navdušeni. Civilnih tožb je bilo nemalo, Microsoft je leta 2006 vložil celo kazensko ovadbo, ki pa je bila zavržena. A vse se je spremenilo leta 2012 s prelomno sodbo evropskega sodišča.

Evropsko sodišče je zavrnilo argumente Oracla, da ne prodaja kopij računalniških programov, temveč jih brezplačno daje na voljo strankam, ki sklenejo licenčno pogodbo.

Proizvajalci so dolga leta vztrajali, da programske opreme ne moremo kupiti. Trdili so, da prodajajo licence za uporabo, ki mora biti v skladu z licenčno pogodbo za končnega uporabnika. To je zloglasna EULA (End-user licence agreement), ki jo vidimo ob namestitvi programa in je v resnici nihče pri zdravi pameti ne prebere, vendar brez klika na gumb Strinjam se namestitve tako in tako ni mogoče nadaljevati. EULA je napisana v pravnem jeziku in v glavnem vsebuje omejitve odgovornosti (»Proizvajalec programske opreme ni kriv, če nam zaradi uporabe eksplodira stanovanje ali če nam propade milijardni posel«) ter pogoje za uporabo (»Licence ne smemo prodati naprej«, »Program lahko namestimo le na svoj računalnik«).

Z licenčnimi pogodbami in rednim grmenjem, da je piratstvo programske opreme velik problem (in resnično je), je proizvajalcem uspeli v javnem mnenju zakoreniniti prepričanje, da je programska oprema zaradi svoje obličnosti poseben izdelek, ki ga lahko uporabljamo le tako, kot to dovoli proizvajalec. Medtem ko lahko kupec traktor uporablja, kakor se mu zahoče, ga predeluje, servisira, razstavi in tudi proda – žal se pojavljajo poskusi, da bi omejili tudi to –, s programsko opremo to naj ne bi bilo mogoče. Ni torej presenetljivo, da je Usedsoft doletelo mnogo tožb.

Prelomna sodba Sodišča EU

Sodišče EU je julija 2012 sprejelo prelomno odločitev, ki je omogočila prodajo rabljenih licenc. Ko je Oracle v Nemčiji tožil Usedsoft, je nemško vrhovno sodišče za interpretacijo Direktive 2009/24/ES vprašalo Sodišče EU. To je v sodbi C-128/11 odločilo, da se ekskluzivna pravica do distribucije kopije programske opreme izčrpa s prvo prodajo kopije. Nadaljnjih prodaj proizvajalec programske opreme ne sme več omejevati, četudi bi licenca to prepovedovala.

To velja tako za programsko opremo, ki se prodaja na fizičnih nosilcih (zgoščenkah), kakor tudi za distribucijo v elektronski obliki prek interneta. Ko je imetnik avtorskih pravic za programsko opremo prejel plačilo in je plačniku omogočil uporabo programske opreme za nedoločen čas, je prenesel tudi lastništvo kopije. To velja tudi za morebitne posodobitve in popravke v okviru iste različice, ki so kupcem na voljo brezplačno. Še več, sodišče meni, da mora ponudnik programske opreme tudi preprodajalcu oziroma novemu lastniku licence omogočiti prenos programa s spleta (če je to mogoče za prve kupce), saj gre za reprodukcijo, ki je nujna za distribucijo.

Sodišče je zavrnilo argumente Oracla, da ne prodaja kopij računalniških programov, temveč jih brezplačno daje na voljo strankam, ki sklenejo licenčno pogodbo. Naložitev programa na računalnik in sklenitev licenčne pogodbe sta nerazdružljiva celota, saj samo ena ali druga ne omogoča uporabe. Ker gre za prenos lastninske pravice na kopiji, je morebitna prepoved nadaljnjega prenosa v licenčni pogodbi nična.

Ne smejo pa kupci, ki bi kupili paket licenc, tega potem razdreti in po kosih prodajati dalje. Prav tako je treba ob prodaji programske opreme zagotoviti, da pri prodajalcu ni več nobene delujoče kopije. Le tedaj gre za distribucijo, za katero proizvajalec izgubi ekskluzivno pravico po prvi prodaji, medtem ko bi šlo sicer za reprodukcijo, ki ostane varovana.

Prelomna je bila tožba, ki jo je na nemško sodišče leta 2005 vložil Oracle. Primer je po več pritožbah naposled pristal na zveznem vrhovnem sodišču (Bundesgerichtshof), ki je za razlago evropske direktive zaprosilo evropsko sodišče. To je leta 2012 odločilo, da je prodaja rabljene programske opreme povsem zakonita, ker se ekskluzivna pravica do distribuiranja v EU izčrpa s prvo prodajo kopije. S tem je sodišče legaliziralo nadaljnjo prodajo kopije, četudi bi licenčna pogodba to prepovedovala, saj pogodbe ne morejo nasprotovati zakonom. Ni pa mogoče prodajati licenc za najem ali drobiti volumskih licenc na manjše kose in jih prodajati posamič (podrobnosti v okvirju).

Usedsoft je pred leti svoje poslovanje omejil na Evropo, saj v drugih državah evropska zakonodaja seveda ne velja. Posel cveti, prodaja pa iz leta v leto podira rekorde in je leta 2019 dosegla 30 milijonov evrov.

Vrste licenc

Ko je bila prodaja programske opreme širokim ljudskim množicam še znanstvenofantastični koncept iz prihodnosti, so letalske družbe že imele enak problem (in imajo ga še danes, rešitev zanj pa tudi). V letalih sta resda ekonomski in poslovni razred, a tudi od potnikov v istem razredu bi radi dobili kar največ denarja. Let mora biti čim bolj poln, a če bi vozovnica stala toliko, da bi si jo lahko privoščilo toliko ljudi, kolikor je sedežev, bi bil izkupiček skromen. Od tistih, ki to zmorejo, želijo iztisniti več. Z drugimi besedami: popolnoma enako storitev (isti let v istem razredu) želijo prodajati po različnih cenah. In letalski prevozniki so izumili tarifne razrede. Cena vozovnic za enako storitev je odvisna od več dejavnikov, in sicer pravočasnosti nakupa, države nakupa, povezav, datuma povratnega leta itn.

Takoj po plačilu po pošti prejmemo ključ za aktivacijo in celo povezavo za prenos namestitvenega medija.

Enako poskušajo z licencami proizvajalci programske opreme. Poglejmo najbolj znameniti primer: Microsoftov operacijski sistem Windows. Licence zanj se delijo v tri velike skupine: FPP/Retail, OEM in skupinske (volume). FPP (Full Packaged Product) so licence, ki jih kupimo posamič in ločeno od strojne opreme. Namenjene so namestitvi na poljuben računalnik in so primerne za uporabnike, ki potrebujejo manj kot pet licenc. Običajno jih dobimo v lični škatli z namestitvenim medijem. Delijo se na podvrste, denimo polne licence za novo namestitev in licence za nadgradnjo prejšnje različice.

Katero licenco uporablja vaš sistem, lahko preverite tako, da v Ukazno vrstic (cmd.exe) vtipkate ukaz slmgr /dlv.

Licence OEM (Original Equipment Manufacturer) kupijo sestavljavci računalnikov (HP, Dell ipd.), da imajo novi računalniki v prodaji že nameščeno legalno inačico operacijskega sistema. Te licence so vezane na konkretno strojno opremo in so cenejše od FPP. Obstaja tudi varianta DSP (Delivery Service Partner), ki je v osnovi enaka stvar, le da je namenjena manjšim sestavljavcem oziroma proizvajalcem računalnikov. Zadnji tip so skupinske licence (Volume Licensing), ki jih kupijo podjetja za uporabo na več svojih računalnikih, njihova cena pa je odvisna od pogajalskih sposobnosti podjetja.

Preprodaja in nakup rabljenih licenc sta zakonita, če

̶ gre za trajno licenco (in ne naročnino),

̶ je bila v celoti plačana,

̶ prejšnji lastnik program odstrani s svojega računalnika,

̶ poteka v EU ali EGP.

Oziroma tako si je Microsoft to zamislil, dokler ni evropska zakonodaja dovolila nadaljnje prodaje rabljene programske opreme. Katero licenco uporablja vaš sistem, lahko preverite tako, da v Ukazno vrstic (cmd.exe) vtipkate ukaz slmgr /dlv. Ob tem velja poudariti, da so licence v praksi lahko izvedene na različne načine. Pri skupnih licencah lahko podjetja uporabljajo ključe MAK (multiple activation key), ki omogočajo aktivacijo več računalnikov z istim ključem, pri čemer se aktivacija izvede s povezovanjem na Microsoftove strežnike. Druga možnost je sistem KMS (key management service), ko podjetje postavi lastne strežnike, na katerih se potem aktivirajo posamezni računalniki. KMS strežniki morajo biti dostopni le znotraj internega omrežja (intraneta). To je eden od načinov za domače zlorabe, saj obstajajo tudi javno dostopni strežniki KMS (npr. msguides.com) ali emulacije, ki omogočajo nezakonito aktivacijo piratskih kopij. A to ni tema tega prispevka.

Nadzor

V Sloveniji uporabo programske opreme ureja Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), v katerega je prenesena tudi evropska direktiva (Direktiva Sveta 91/250/EGS, zadnjikrat posodobljena z direktivo 2009/24/ES). ZASP kot prekrškovni organ določa Tržni inšpektorat RS (TIRS), ki je sicer v preteklosti že opozoril na neprimernost te ureditve. Ker so avtorska in sorodne pravice del zasebnega prava, za kar so na voljo civilnopravno varstvo in ukrepi države, ki jih nalagajo mednarodne konvencije s sistemom kazenskih sankcij, je TIRS leta 2018 predlagal spremembo zakonodaje, ki bi to pristojnost prenesla s TIRS, kar pa se ni zgodilo.

TIRS tako še vedno opravlja nadzor. Kot so nam pojasnili, so v zadnjih petih letih izvedli nadzor pri 140 subjektih (62 v letu 2017, 57 v 2019 in 21 v 2020). Lani niso opravili nobenega nadzora zakonitosti uporabe računalniških programov, so pa 22 zavezancem poslali vprašalnike (gre za nekakšen prednadzor oziroma samopreverjanje). Čeprav so nadzori nenapovedani, je trend razveseljiv. Leta 2008 so kršitve (posedovanje primerka računalniškega programa za gospodarske namene, za katerega se uporabnik zaveda ali bi se moral in mogel zavedati, da je nedovoljen primerek) odkrili v 70,3 odstotka primerov, leta 2014 v 45,9 odstotka, leta 2020 pa le še v 9,5 odstotka primerih. Za kršitev so predpisane globe: od 1.700 do 5.000 evrov za podjetje, od 350 do 1.500 evrov za odgovorno osebo. Večinoma so sicer izrekli opozorilo, v petih primerih pa globo.

Iz Microsofta so nam pojasnili, da se poleg rabljene programske opreme (second hand software), katere prodaji ne nasprotujejo, ker je legalna, na internetu oglašujejo še druge oblike »licenc«, ki pa niso zakonite. Samostojni ključi izdelkov, ki se marsikje prodajajo, še niso licence, četudi omogočijo aktivacijo in uporabo programa.

Na vprašanje o legalnosti uporabe rabljenih licenc so povedali, da je to povsem legalno. Direktiva EU je zelo jasna, njena določba pa je izrecno prenesena v 43. člen ZASP (S prvo prodajo ali drugačno obliko prenosa lastninske pravice na izvirniku ali primerku dela v Evropski uniji, ki je izvršena po avtorju ali z njegovim dovoljenjem, je pravica distribuiranja za ta izvirnik ali primerek za območje Evropske unije izčrpana.). Avtorji programske opreme temu ne morejo nasprotovati. In kako torej podjetje dokaže, da so rabljene licence legalne? Večinoma s predložitvijo računa o nakupu, so pojasnili na TIRS.

Iz Microsofta so nam dodatno pojasnili, da se poleg rabljene programske opreme (second hand software), katere prodaji ne nasprotujejo, ker je legalna, na internetu oglašujejo še druge oblike »licenc«, ki pa niso zakonite. Samostojni ključi izdelkov, ki se marsikje prodajajo, še niso licence, četudi omogočijo aktivacijo in uporabo programa. Podobno velja za samostojne certifikate avtentičnosti (certificate of authenticity), ki so zgolj nalepke na ohišju računalnika in pričajo o avtentičnosti prvotno nameščene programske opreme nanj. Ti certifikati se ne bi smeli prodajati ločeno brez programske opreme in v resnici ne pomenijo nič, če jih kupimo iz druge roke. Podobno velja tudi za doživljenjske (lifetime) naročnine na Microsoft 365, saj te niso prenosljive. Konkretnih prodajalcev seveda niso komentirali, ker bi morali preveriti vsako ponudbo posebej, pravijo pa, da sumljivo nizke cene lahko pomenijo, da je ponudba nezakonita.

Poceni nakup

Ponudniki takšnih in drugačnih ugodnih licenc segajo od nadvse sumljivih oglasov na Ebayu, ki imajo zelo kratko življenjsko dobo, prek spletnih strani brez kontaktih podatkov do velikih podjetij, ki se profesionalno ukvarjajo s prodajo programske opreme. Pogovarjali smo se z direktorjem češkega podjetja Forscope Jakubom Šulákom, ki je bilo ustanovljeno leta 2016 in posluje v desetih evropskih državah, med njim tudi v Sloveniji, in letno proda za več milijonov evrov licenc. Na njihovi spletni strani Windows 10 Pro Enterprise Upgrade stane 55 evrov, Office 2016 Professional Plus pa 120 evrov. To so nižje cene kot pri Microsoftu (200 dolarjev za Windows 10 Pro), a niso ekstremno nizke, saj je Windows ponekod mogoče kupiti tudi za le dva evra.

Na internetu so tudi pravi primerjalniki cen ključev.

Šulák je pojasnil, da nižje cene dosegajo, ker prodajajo dejansko rabljene licence. Večino jih prodajo drugim podjetjem (business-to-business), ki kupujejo skupinske licence (Volume Licensing), manj pa končnim uporabnikom. Zlasti v tujini se za nakup rabljenih licenc odločajo številna podjetja in tudi javni sektor, denimo občina Karlovec na Hrvaškem, bolnišnica v Popradu na Slovaškem in lokalne oblasti v četrtem okrožju Budimpešte, slovaške elektrarne itd.

Pri tem poudarjajo, da ne gre le za ključe za namestitev, temveč licenco z dokazljivim izvorom ter vso potrebno dokumentacijo (številka licence, izvor licence, deklaracija o odstranitvi pri prvem kupcu itd.). Da je to legalno, so sprejeli tudi proizvajalci programske opreme, ki proti njim niso sprožili nobenih postopkov. Da lahko kupimo rabljene licence, jih seveda mora nekdo tudi prodajati. Veliki preprodajalci jih zato tudi povsem legalno odkupujejo od lastnikov, zlasti podjetij, ki jih ne potrebujejo več. S tem lahko podjetja s starimi licencami tudi nekaj zaslužijo.

Na eni strani spektra so torej uveljavljeni preprodajalci licenc, denimo češki Forscope, švicarski Usedsoft in avstrijski Softwarereuse, ki poslujejo v glavnem s podjetji. Tudi v slovenskih prodajalnah, denimo Outletstore.si, najdemo licence sorazmerno ugodno. Na drugi strani spektra je nešteto bolj ali manj sumljivih spletnih strani, ki nudijo ključe različnega izvora. S hitrim pregledom najdemo keysoff.com, promokeys.net, scdkey.com, softwarekey.com, pixelcodes.com, royalcdkeys.com in celo primerjalnik med različnimi ponudniki (allkeyshop.com). Cene za Windows 10 Pro se začnejo pod dvema evroma, za Office 2021 Pro pri treh evrih itd. O sumljivosti teh licenc priča že dejstvo, da se na istih straneh prodajajo tudi ključi za Office 365 in drugo naročniško programsko opremo, kar ne more biti legalno.

Kakorkoli, na koncu je bil čas za preizkus. Na strani allkeyshop.com smo preverili ponudbo za Windows 11 Pro in ugotovili, da ima najnižjo ceno Pixelcodes – 2,5 evra. Registrirali smo se s »smetarskim« elektronskim naslovom (za spam), izbrali Windows 11 Pro OEM Key, vnesli številko virtualne kreditne kartice za enkratno uporabo in plačali. Čez dve sekundi so v elektronski predal prileteli račun, ki ga je izdalo podjetje Nexus LLC, registrirano v Združenih arabskih emiratih, povezava do datoteke ISO z Windows 11 in seveda 25-mestni ključ za namestitev.

Na strani allkeyshop.com smo preverili ponudbo za Windows 11 Pro in ugotovili, da ima najnižjo ceno Pixelcodes: 2,5 evra. Dve sekundi po nakupu so v elektronski predal prileteli račun, ki ga je izdalo podjetje Nexus LLC, registrirano v Združenih arabskih emiratih, povezava do datoteke ISO z Windows 11 in seveda 25-mestni ključ za namestitev.

Nameščanje operacijskega sistema iz datoteke ISO sumljivega porekla seveda ni prišlo v poštev, a gre tudi drugače. Microsoft na svoji spletni strani povsem legalno omogoča prenos vseh različic Windows 11. Prenesli smo uradno, jo namestili v virtualni stroj (Oracle VirtualBox) in vnesli pravkar kupljeni ključ izdelka. Windows 11 se je ob povezavi z Microsoftovimi strežniki normalno aktiviral in se vedel kot povsem običajna licencirana kopija.

Legitimni preprodajalci licenc jih tudi odkupujejo, zato lahko z odprodajo nepotrebnih licenc tudi zaslužimo.

Ali je tudi legalna? Potrdila, da gre za prodano rabljeno licenco, nimamo. Še več, pri nakupu je izrecno pisalo, da gre za OEM key. Microsoft pravi, da nakup ključa še ne pomeni, da gre za legalno uporabo. A računalnik se vede, kot da je kopija legalna. Tudi slmgr /dlv izpiše, da je z licenco vse v redu. Na poizvedovanje, kakšne ključe in od kod jih prodajajo, iz Nexusa niso odgovorili. Podjetje sicer prodaja tudi kode za namestitve iger.

Doma je drugače

Veseli smo, da je pri podjetjih dozorelo spoznanje, da so piratske kopije programske opreme kraja, in da je tega početja iz leto v leto manj. Čeprav v Sloveniji nakup rabljenih licenc še ni zelo razširjen, je to povsem legalen način za znižanje stroškov. Nakup ključev za pet evrov s sumljivih internetnih strani pa to ni, saj pred dostavo ne moremo vedeti, kaj nam bo prodajalec poslal in ali gre res za rabljeno programsko opremo, ki ustreza vsem pogojem za preprodajo (glej okvir). Obljubljajo delovanje, ne pa legalnosti. Po drugi strani pa je nakup pri uveljavljenih preprodajalcih rabljenih licenc, kjer so cene še vedno zelo ugodne, povsem sprejemljiv in varen.

Na domačih računalnikih je situacija precej drugačna. Uporaba nelegalne programske opreme je še vedno protizakonita, a vam na vrata ne bo trkal Tržni inšpektorat RS niti proizvajalci programske opreme. Precej več pa tvegate s prenosom piratskih kopij prek torrentov, kjer gre že za razpečevanje, kar v Nemčiji redno preverjajo in sankcionirajo. Domači uporabniki poceni ključe z interneta kupijo predvsem iz pragmatičnih razlogov – ker delujejo in ker je to varnejše ter preprostejše kot se ukvarjati z različnimi nelegalnimi aktivatorji, s cracki in podobnimi orodji, ki lahko vsebujejo zlonamerno programsko opremo in drugo nesnago. Ali je taka licenca legalna, pa je odvisno od izpolnjevanja pogojev za preprodajo. Vnaprej boste to težko vedeli. Preverjal pa tega ne bo nihče.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

fc4dkL5HR9w

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji