Kjer se prepirata dva ...
Ko je oktobra leta 2012 delovna skupina ameriškega kongresa izjavila, da predstavljata kitajska proizvajalca omrežne opreme Huawei in ZTE varnostno tveganje, si nismo niti približno predstavljali, kam bo ta zgodba peljala. Za nekaj let smo sicer na to pozabili, Huawei pa se je tudi pri nas močno ukoreninil in dvignil svoj ugled.
Tržni delež mu je hitro rastel, tako pri nas kot drugod po svetu – z izjemo ZDA, kjer svojih telefonov niso nikoli zares prodajali. Lani pa so se začeli resni koraki in največji je bil vpeljava ameriških sankcij, po katerih je ameriškim podjetjem prepovedano sodelovanje s Huaweijem. Daleč največji udarec je prepoved uporabe ameriške programske opreme in storitev – Android je sicer odprtokoden, to pa ne velja za Googlove storitve, Facebook, Instagram ...
Danes se to še kako pozna. Huawei sicer pospešeno razvija lastne alternative, a gre za res velik zalogaj. Pri Monitorju smo že ves čas kritični, saj Američani niso postregli z dokazi, hkrati pa je jasno, da tudi oni predstavljajo varnostno tveganje za ostale – torej za nas in Evropo v splošnem. Tako menimo, da gre bolj za tržni pritisk na kitajska podjetja s Huaweijem na čelu oziroma na Kitajsko kot državo.
Nekoč uspešna prepoznavna imena v tem segmentu so danes le blede sence tega, kar so bila.
Daleč največjo korist od nastale situacije pa ima, vsaj tako je videti, Samsung. Ravno v tej številki smo preizkusili model A41 srednjega razreda, ki lepo kaže njihovo širjenje prodajne palete. V seriji A imajo tako modele A71, A51, A50, A41, A40, A21s ... Nekaj teh je ta hip sicer že starejših, a vseeno ostajajo v prodaji, tudi ob še starejših modelih.
Samsung je pri pametnih telefonih v res odličnem položaju. Njihov glavni konkurent v zadnjih letih ima težave s politiko, zaradi katere je dotok novih modelov močno omejen. Nekoč uspešna prepoznavna imena v tem segmentu so danes le blede sence tega, kar so bila. HTC, prvi, ki je leta 2008 ponudil telefon z Androidom, je praktično izginil, LG in Sony se še trudita, a imata v paleti le nekaj manj konkurenčnih modelov, med bolj zvenečimi imeni se nekako trudi še Nokia.
Ostalo so nekoliko manj znana kitajska imena (Xiaomi, Wiko, občasno še Lenovo) in »posebneži«, po katerih posegamo »čudaki«, denimo Googlovi telefoni Pixel in modeli OnePlus. No, pa seveda Apple, za katerega pa težko rečemo, da konkurira v nižjih in srednjih cenovnih razredih.
Kaj se bo na koncu iz vsega tega izcimilo, seveda ne vemo. Že na začetku smo menili, da se bo situacija hitro rešila, da bodo v nekaj mesecih Američani popustili, a ima Trump (še bolj pa ljudje okoli njega) pač svoje ideje in ambicije (pa seveda Kitajska na drugi strani tudi). Samsungu se lahko ob tem le smeji.
Trg enostavno počasi preplavljajo z modeli, ki se med seboj razlikujejo za tistih nekaj deset evrov in tako ostale potisnejo na rob. Kitajski modeli (predvsem Xiaomijevi Redmi) so sicer odlični, a veliko nezahtevnih uporabnikov pač ne zaupa tem tuje zvenečim znamkam. Huawei je pred leti sicer dokazal, kaj vse se da, če v marketing in prepoznavnost vložiš gore denarja, a dvomimo, da se bodo tudi pri Xiaomiju odločili za tak korak.
