Gost je kakor riba, po treh dneh smrdi

Evropa je na poti, ko bo mobilno gostovanje le še slab priokus iz preteklosti. Z direktivo, ki naj bi cene mobilnih storitev znotraj Unije zmanjšala in poenotila do leta 2015, smo Evropejci dvignili nemalo prahu. Kadi se tudi v domačih logih in prvi rezultati so že tu. Kot se za Balkan spodobi, ne gre brez težav.

Časi, ko smo za klic ali dva v tujini plačali pravo malo premoženje, so minili. S prvim julijem je začela veljati tretja faza evropske zakonodaje, ki mobilnim ponudnikom v Evropski uniji predpisuje najvišjo ceno, ki jo lahko zaračunajo za klice in podatkovne povezave, ko v njihovih omrežjih gostujejo obiskovalci iz držav EU. Cena minute odhodnega klica je zdrknila na 23 centov in temu primerno so se odzvali tudi domači ponudniki mobilnih storitev. O paketih, ki smo jih bržčas med dopustom izkoriščali vsi, smo v naši reviji že pisali, spomnimo le, da z novimi prijemi odpade strah pred visokimi računi, tako da telefon v tujini končno uporabljamo brez slabe vesti.

Brez zapletov seveda ne gre. Cene klicev v nekatere države so po novem višje tako doma kot v tujini. Pri Simobilu za klic na Dansko plačamo na primer 39 centov (pri Mobitelu celo cent več), isti klic na gostovanju v EU pa je skoraj polovico cenejši. Na absurd nas je opozoril bralec, ki živi ob meji z Italijo. Ker ni mogel razumeti, zakaj se mora za klice v države Evropske unije z lastnim telefonom in slovensko kartico SIM povezovati v italijansko omrežje, je za pomoč poprosil nas. Obrnili smo se na domača operaterja, ki sta z nelogičnimi razlikami seznanjena in pripravljata spremembe cenika. Komentarja, zakaj je do neskladnosti sploh prišlo, nismo dobili.

Da nas operaterji s cenami gostovanja že dalj časa neupravičeno molzejo, ni skrivnost. Sam nisem mogel nikoli razumeti, zakaj je, tehnološko gledano, dokaj nezahteven proces tako drag. Resda je povezava z oddaljeno državo bolj zapletena kot klic v bližnje kraje, a razlika ni tako očitna, kot govorijo številke na mesečnem računu. Biti pač tečejo po optični povezavi, tako kot internet. Kljub jezi, ki se je v letih molže nabirala v nas, ne smemo vsega gneva stresti na domačega operaterja. Vedeti moramo, da so visoke cene velikokrat rezultat požrešnosti tujega ponudnika. Ker so besni tudi pri domačem operaterju, ni čudno, da z isto prakso nadaljujejo, ko je pri nas na obisku tuji državljan. Pa smo v začaranem krogu, ki ga bo predvidoma presekala Evropska unija. Lobiji so močni in operaterji, prav vsi po vrsti, se reguliranja cen gostovanja branijo z vsemi štirimi. V ospredju so grožnje s povišanjem cen v domačih omrežjih, razliko oziroma izgube, ki jih bodo imeli z gosti operaterji, naj bi v prihodnosti pokrili mi. Gostje so nezaželeni, nas prepričujejo, čeprav vemo, da od njih vseskozi zelo dobro živijo. Prišel je čas, da jim Evropa zlata jajca vzame, obenem pa poskrbi, da jih ne bodo začeli iskati pri domačem potrošniku. Vse skupaj meji na komedijo, ob kateri nam ne gre na smeh, saj se zavedamo, koliko denarja smo v preteklosti že (pre)plačali.

Žal denarja iz preteklosti ne bomo več videli, čeprav nam ni bil odtujen ravno pošteno. Že primeri uporabnikov, kot je račun Angležinje Laure Cotton, ki bi leta 2011 svojemu ponudniku morala plačati dobrih 40.000 angleških funtov, nato pa se je z njim pogodila za stokrat manjši račun, nakazujejo, da nekaj ni prav. Če je ponudnik res imel toliko stroškov z nič hudega slutečo Angležinjo na počitnicah v Turčiji, kako si je na koncu lahko privoščil neživljenjski popust? Kdo je pokril izgubo? Je sploh nastala kakšna izguba? Vse skupaj me preveč spominja na ulične trgovce z ozemlja nekdanje skupne domovine, kakršnih je dovolj tudi drugod po svetu, ki začetno ceno izdelka spustijo na smešno nizko raven, a se kupec po končani kupčiji še vedno počuti opeharjenega. Na našteta vprašanja bržkone ne bomo dobili odgovorov, vsaj dokler se ne najde kdo, ki bi želel priti resnici do dna. Kot na primer v primeru skupinske tožbe proti družabnemu omrežju Facebook, ko želi avstrijski študent prava od ameriškega podjetja odškodnino za vsakega uporabnika, ki mu je družabno omrežje z neskladnim ravnanjem kratilo pravice v zvezi z osebnimi podatki in njihovo rabo. Tožbi se lahko pridruži vsakdo. Če se še niste, je še vedno čas. Le združeni bomo izsilili spremembe, denar, ki ga morda v postopku prejmemo, pa tudi ne škodi.

Izgubljeni denar ni moja edina skrb. Skrbi me, da je v aktivnosti za zdaj zajetih le 28 držav članic Unije, kar pomeni, da bodo mobilne storitve v drugih državah še vedno enačene s suhim zlatom. Podjetja, ki se veselijo zmanjšanja stroškov v prihodnosti, bodo morala še vedno računati na večje izdatke v primeru poslovanja s tujimi državami. Poznam primer turističnega podjetja, ki se je že na veliko pripravljalo na velikanske prihranke z naslova poslovanja na tujem ozemlju, potem pa so ugotovili, da zajeten delež odhodkov nastane v Švici, ta pa ni v EU. Klici v druge, neevropske države bodo tako še vedno dragi kot žafran, a upanje ostaja, da bodo pošteno poslovno prakso znotraj Unije kmalu posvojili tudi drugod po svetu. Dotlej pa bomo še naprej uporabljali dobre stare zvijače, iskali brezplačne brezžične dostopne točke, kupovali tuje kartice SIM ali se preprosto odklopili, kar na dolgi rok naredi dopust še privlačnejši. Konec koncev, če si sami ne znamo organizirati poživljajočega potovanja brez elektronske nesnage, za nas dobesedno poskrbijo ustrežljivi mobilni operaterji.