Glasbeni red v Linuxu

Objavljeno: 25.11.2014 | Avtor: Arnold Marko | Kategorija: Nasveti | Revija: December 2014 | Teme: linux

Linux se pogosto znajde v računalnikih, ki so namenjeni predvsem predvajanju različnih medijskih vsebin – tudi glasbi. In glede na obsežnost glasbenih vsebin, ki jo danes premore povprečen uporabnik, je zelo pomembno, da najde sebi primeren program za predvajanje, predvsem pa za nadzor nad vsemi glasbenimi vsebinami. Izbor možnosti, da se prebijemo skozi neskončne zbirke glasbenih datotek, je na Linux zelo velik in raznovrsten. Vsaj v tem pogledu je pravzaprav na voljo več rešitev kot za največja komercialna operacijska sistema. Vsaj če vzamemo brezplačne in polno delujoče rešitve, brez reklamnih dodatkov.

Clementine se imenuje program, ki zmore tako rekoč vse, kar bi si lahko želeli od takega programa. Podpira različne spletne storitve, a tudi različne oblake, kot so Dropbox, Ubuntu, Google Drive in zdaj že pokojni Ubuntu One. Zna iskati naslovnice, besedila, prikazati podatke o izvajalcu ter skladbi, podpira prenosne predvajalnike, vgrajen pa je tudi brskalnik po datotekah za tiste, ki bi morebiti iskali skladbe kar neposredno z diskov. Sezname predvajanj je mogoče ustvariti tudi po različnih dinamičnih merilih, med drugim tudi glede na vsebino. Med redkimi linuxnimi predvajalniki premore tudi vizualizacijo zvoka. Skladbe je mogoče tudi prekodirati v kakšno drugo obliko. Poleg tega ima Clementine vgrajen kar urejevalnik naslovnic, ki pripomore, da dodamo naslovnico tudi kakšnemu albumu, ki ni tako pogost. Med zanimivejšimi funkcijami pa velja omeniti tudi  prikazovanje podvojenih skladb, ki jih lahko tako enostavno pobrišemo. Tudi z diska. Ob vsem tem pa, za razliko od na primer Amaroka, Clementine ne zahteva tako velikih virov, saj gre za program, ki uporablja knjižnice Qt, te pa veljajo za precej lahke. Clementine tudi nima kakšnih grafično zahtevnejših prikazov. Tako programu v bistvu ni mogoče veliko očitati, šaljivost razvijalcev pa je mogoče zaznati v menuju Extras, ki ponuja zvok dežja. Za pomiritev po kakšni udarni skladbi, bržkone.

Clementine odlikuje čist in pregleden vmesnik s številnimi funkcijami.

Clementine odlikuje čist in pregleden vmesnik s številnimi funkcijami.

Clementine

Vrsta: Zbirka skladb in predvajalnik.

Cena: Brezplačen.

Splet: www.clementine-player.org

Najmanjše zahteve: Linuxni računalnik z grafičnim okoljem.

✓    Zmogljivost, podpora spletnim storitvam, strojno nezahteven, modularnost.

✗    Neprilagodljiv vmesnik.

Drugi, podobno zmogljiv, a tudi precej bolj zahteven, je Amarok, ki temelji na platformi KDE. Amarok je procesorsko zahteven program, ki po odzivnosti prej spominja na Windows kot pa na linuxno aplikacijo, saj pogosto »melje« kar tako, funkcije pa se izvedejo z opaznim zamikom. Poleg tega za Amarok tudi le težko rečemo, da ima pregleden privzeti vmesnik. Ta je namreč kar nekoliko nametan, velik del pa zasedajo nepomembne informacije. Poudarek je bolj na videzu kot funkcionalnosti. Vmesnik je mogoče prilagoditi lastnim potrebam, tako da to niti ni prevelika pomanjkljivost. Je pa Amarok sodoben program, ki podpira tudi številne spletne storitve, kot so,  denimo, vsem dobro znani Last FM, zbirka glasbe po licenci CC Jamendo.com, pravična prodajalna Magnatune, njen manj pravični konkurent Amazon MP3 in tako naprej. Zna prikazati številne informacije o skladbi, ki se predvaja, in izvajalcu, med bolj zanimivimi možnostmi pa so skripte, ki omogočajo, da zna, denimo, predvajati brezplačne vsebine radia BBC, iskati brezplačne skladbe po spletu, vklopiti glasbeni alarm ob želeni uri in tako naprej. Zelo zmogljiv program, ki pa tudi zahteva svoje, torej.

Amarok

Vrsta: Zbirka skladb in predvajalnik.

Cena: Brezplačen.

Splet: www.amarok.kde.org

Najmanjše zahteve: Linux s knjižnicami KDE

✓    Zmogljivost, videz, razširljivost, podpora skriptam, prilagodljiv vmesnik, podpora spletnim storitvam.

✗    Strojno zahteven, zna biti nepregleden.

Banshee spada med tiste predvajalnike, ki se kot privzeti znajdejo v marsikateri priljubljeni distribuciji Linuxa, na primer pri distribuciji Linux Mint. Poleg tega je Banshee na voljo tudi za Windows, v beta različici pa celo za MacOS. Med zanimivejšimi zmožnostmi programa je gotovo integracija podatkov o tistem, kar poslušamo. Na voljo so podatki iz Wikipedie, storitve Last FM in tudi povezave na sorodne vsebine na Youtubu. Predvsem nekritičnim »nabiralcem« glasbe je tako omogočeno, da preprosto obogatijo svoje znanje o tistem, kar imajo v svojih zbirkah. Vmesnik je ličen, dodajanje skladb je dokaj hitro, podpira številne spletne storitve, albume opremi s sličicami. Poleg tega zna brati hitrost skladb, funkcije iskanja skladb in slik pa delujejo v ozadju, kar pomeni, da lahko medtem predvajamo glasbo. Skratka, njegova priljubljenost ne čudi, saj je res zmogljiv program, ki pa omogoča le malo prilagajanja vmesnika, to je njegova še najbolj moteča lastnost.

Privzeti predvajalnik Linux Mint je Banshee.

Privzeti predvajalnik Linux Mint je Banshee.

Banshee

Vrsta: Zbirka skladb in predvajalnik.

Cena: Brezplačen.

Splet: banshee.fm

Najmanjše zahteve: Linux z grafičnim okoljem.

✓    Enostaven za rabo, podpira spletne storitve, integracija z namizjem, različni viri za podatke o avtorju in skladbi.

✗    Neprilagodljiv vmesnik.

Največji konkurent predvajalniku Rhythmbox je privzeti predvajalnik Ubuntu distribucije Linuxa. Njegova odlika je predvsem zelo čist in enostavno oblikovan vmesnik, ki v bistvu na prvi pogled spominja na manj zmogljive predvajalnike. Rhythmbox je lahko brez pretiranih funkcij, prek vtičnikov pa postane podobno zmogljiv kot največja konkurenta. Ponuja dobro podporo spletnim storitvam. Razpored zaslonskih elementov je podoben kot v Bansheeju, je pa grafično bolj siromašen. Predvsem pa moti počasnost branja skladb v knjižnico, saj traja nekajkrat dlje kot pri konkurentih. To pa je moteče, ne glede na to, da gre za sicer zelo dober program.

Pingvini ne jedo radi jabolk

Linux je brez težav mogoče uporabljati s številnimi predvajalniki glasbe, pametnimi telefoni in tablicami – žal pa se zadeve zapletejo pri Applovih mobilnih napravah novejše generacije (od Iphona 4 naprej). Te namreč zaklenejo dostop do datoteke z zbirko skladb, tako da lahko Linuxovi programi sicer prenesejo skladbe v samo napravo, vendar se potem ne pokažejo v predvajalniku okolja iOS. Na prvi pogled se zdi, da bi lahko bila rešitev Wine, pa se v praksi izkaže, da je Itunes sicer mogoče namestiti in zagnati, a z njimi ni mogoče povezati naprave Ios, saj Wine ne podpira vhodov USB in jih, vsaj sodeč po forumih Wine, verjetno nikoli ne bo. Rešitev, ki ostane, je tako vzporedna namestitev Windows ali pa namestitev Windows v VirtualBox. Ne eno ne drugo ni idealna rešitev, a v primeru Ios naprav praktično edina. K sreči zadostujejo že opusteli Windows XP, ki jih je mogoče dobiti v spletu že za nekaj evrov, če seveda delujemo legalno. V primeru VirtualBox pa to pomeni, da lahko svojo napravo sinhroniziramo tudi iz samega Linuxa. Po namestitvi Windows je le treba priključiti svojo napravo (Iphone, Ipad, Ipod), zagnati Virtualbox in,  še preden zaženemo Windows, v nastavitvah pod USB dodati filter za Apple Inc. Potem odklopimo napravo, zaženemo Windows, namestimo Itunes, ga zaženemo in priključimo napravo. Itunes jo bo zaznal in funkcionalnost ni okrnjena.

Rhythmbox

Vrsta: Zbirka skladb in predvajalnik.

Cena: Brezplačen.

Splet: wiki.gnome.org/Apps/Rhythmbox

Najmanjše zahteve: Linux z grafičnim okoljem.

✓    Nezahteven in enostaven vmesnik.

✗    Neprilagodljiv, nima veliko dodatnih funkciji, počasno branje skladb.

Alternative alternativi

Za tiste, ki ne marajo okičenih rešitev, je zelo primeren Audacious. Špartanski vmesnik resda ni videti kot pološčeni grafični vmesniki večine konkurentov, a je zato zelo odziven in deluje dobro tudi na slabše opremljenih sistemih. V osnovi gre za preprosto strukturiran seznam skladb, lahko pa tudi preklopimo v pogled, ki je posnetek starejših izdaj WinAMP. Ta je, nenazadnje, še vedno zelo priljubljen izbor v okolju Windows. Audacious še posebej navdušuje s hitrostjo, s katero je sposoben prebrati vsebino tudi večjih zbirk glasbe, saj to tudi pri več deset gigabajtih traja le nekaj deset sekund. Je pa res, da je celotna zbirka predstavljena kot en sam dolg seznam in ni mogoče videti, denimo, le albuma, ki ga predvajamo. Posledica je, da je iskanje manj natančno kot pri  kompleksnejših programih, prav tako ustvarjanje seznamov predvajanja. A resnici na ljubo – večina uporabnikov le redko počne kaj drugega kot to, da skladbe preprosto zlaga v zaporedje, za to pa zadostuje. Audacious tudi ne podpira raznih spletnih storitev ali zunanjih naprav, kar je nekako v skladu z njegovo preprostostjo. Podpira pa zato številne učinke, katerih namen pa ni ravno jasen, razen morda pri izravnalniku in učinku karaok. Le kdo bi glasbo opremil z odjekom?

Audacious

Vrsta: Zbirka skladb in predvajalnik.

Cena: Brezplačen.

Splet: www.audacious-media-player.org

Najmanjše zahteve: Linux z grafičnim okoljem.

✓    Enostaven in pregleden, deluje na slabših sistemih, hitro branje skladb.

✗    Nima veliko dodatnih funkcij.

Tudi Gmusicbrowser je preprosto zasnovan in hiter, njegova prednost pa je tudi ta, da je lahko videti kot večina drugih linuxnih programov. Čeprav je pravzaprav njegov privzeti zgled med boljšimi, saj gre za pregleden vmesnik, ki je lepo razdeljen na sekcije, ikone in podatki pa so izpisani pregledno in lepo. Je pa iskanje skladb res kar dolgotrajno, saj program poleg vseh standardnih podatkov preveri tudi dolžine in hitrost skladb. To omogoča, da ima tudi inteligenten način naključnega predvajanja skladb, ki lahko vrti podobne skladbe. Predvajalnik sicer ne podpira spletnih storitev, zna pa prikazati besedila, če jih seveda najde.

Gmusicbrowser

Vrsta: Zbirka skladb in predvajalnik.

Cena: Brezplačen.

Splet: gmusicbwoser.org

Najmanjše zahteve: Linux z grafičnim okoljem.

✓    Lahko prevzame podobo drugih predvajalnikov.

✗    Malo dodatnih funkcij.

Zanimiva izbira je tudi Guayadeque, ki je narejen zelo modularno. Prikazati ali skriti je moč le tisto, kar želimo, posamezne sestave prikaza pa je mogoče shraniti ali naložiti. Zbirk je lahko več, zna pa najti tudi ustrezne naslovnice, a le prek LastFM, ta funkcija prek izbire Google in Yahoo ne najde praktično nič. Na sezname predvajanj lahko vsak element (skladbo, album, izvajalca, seznam) dodamo na različne načine (za skladbo, izvajalcem ali albumom) prek menuja desne tipke miške. Seznami predvajanja so lahko statični ali dinamični. Slednje lahko uporabnik ustvari so pomočjo filtrov glede na, denimo, žanr ali datum zadnjega predvajanja. Prav tako lahko na hitro uredimo podatke o izvajalcu, skladbi ali albumu. Želene skladbe lahko prekopiramo drugam. Denimo v telefon ali kar na pomnilniški ključ. Program podpira tudi nekatere spletne storitve, zna pa tudi predvajati že kar preštevilne kanale Shoutcast. Ima pa težave s filtriranjem podatkov, saj se v besedilih pogosto znajdejo ostanki CSS in HTML.

Modularna zasnova Guayadque ponuja obilo možnosti.

Modularna zasnova Guayadque ponuja obilo možnosti.

Guayadeque

Vrsta: Zbirka skladb in predvajalnik.

Cena: Brezplačen.

Splet: guayadeque.org

Najmanjše zahteve: Linux z grafičnim okoljem.

✓    Modularna zasnova, podpira več zbirk, številne dodatne funkcije.

✗    Zna biti nepregleden, nekatere funkcije delujejo pomanjkljivo.

Kateri program je najustreznejši, je seveda vprašanje, na katero lahko odgovori le sam uporabnik. Tisti, ki imajo glasbo na diskih urejeno v imenikih in podimenikih, verjetno tako ali tako prisegajo na čim bolj enostaven predvajalnik, saj je zbirka v osnovi že urejena. Drugače je pri tistih, ki glasbo le veselo odlagajo sem in tja po imenikih, diskih in ne skrbijo za poimenovanja in razvrstitev. Seveda pa je pomemben vidik lahko tudi dodaten nabor funkcij – predvsem tisti, ki veliko raziskujejo svet glasbe, bodo veseli funkcij, ki omogočajo hiter dostop do podatkov o izvajalcih, skladbah in besedilu. Lahko rečemo, da Linux ponuja dovolj rešitev za prav vsak okus in potrebo, le izbrati je treba pravega, to zna biti nemara še najteže.

Linux za Edwarda Snowdena

Ko je Edward Snowden komuniciral z Glenn Greenwaldom je za svojo komunikacijo potreboval čim bolj anonimno okolje. Našel ga je v Linuxovi distribuciji Tails. The Amnesic Incognito Live System temelji na Debian Linuxu, njegova posebnost pa je, da ne pušča sledi in da vsak zagon pomeni, da je operacijski sistem »kot nov«. Vsa komunikacija s spletom prek omrežja Tor, pošta in sporočila uporabljajo enkripcijo. Tako je uporabnik veliko bolj prikrit, kot če bi uporabljal le brskalnik Tor v navadnem operacijskem sistemu, saj Tails prepreči kakršnokoli komunikacijo zunaj tega omrežja. Tor sicer skrbi, da vsa komunikacija uporabnika poteka prek mreže anonimnih strežnikov. Tako je uporabnika bistveno težje nadzorovati, saj le na podlagi številke IP ni mogoče vedeti, katero stran obiskuje, stran pa tudi ne ve, kdo jo obiskuje. Da bi Tails res deloval, ga je treba zagnati z lastnega nosilca, denimo ključa USB. Iz spleta snamemo zadnjo različico Tails in preverimo njeno avtentičnost (navodila za to so na spletni strani Tails). Potem uporabimo katerega od programov za ustvarjanje »živega« nosilca USB (npr. Rufus) in na nosilec prenesemo Tails. In to je vse. Računalnik poženemo s tega nosilca in znašli se bomo v okolju Tails. To je na prvi pogled čisto običajna distribucija Debiana, a uporablja mehanizme zaščite, ki smo jih opisali. To seveda pomeni, da ni Flasha in Jave, saj obe tehnologiji nista ravno sinonim varnosti. Poleg tega Tails nikoli ne komunicira z notranjimi enotami (diski), niti če bi želeli kaj zapisati nanje ali odpreti z njih kakšno datoteko. Edini način, da dobimo tudi prostor za shrambo, je, da ustvarimo iz Tails še en enkriptiran ključ ali disk, ki ga vidi le Tails. Vse lepo in prav, a opozoriti velja, da tudi Tails ni 100 % zaščita pred velikim bratom. V zadnjem letu je bilo odkritih kar nekaj ranljivosti, ki so sicer že pokrpane, a kdo bi vedel, koliko jih je še. In, nenazadnje, že nezavarovan obisk strani Tails in prenos distribucije naredi uporabnika zanimivejšega za nadzor. Tehnike preusmerjanja pa bi kakšnim tajnim službam teoretično omogočile tudi, da uporabniku podtaknejo prirejeno različico Tails, ki ne bi bila varna. A zdaj smo že blizu temu, da se začnemo bati sledi letal na nebu.

Tails skrbi za zakrito identiteto v svetu nadzora.

Tails skrbi za zakrito identiteto v svetu nadzora.

Tails

Vrsta: Živa distribucija Linuxa.

Cena: Brezplačen.

Splet: tails.boum.org

✓    Varno komuniciranje in brskanje po spletu.

✗    Ni flasha in jave. Ni uporaben za vsakdanjo rabo.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki