Minili so časi, ko je bila univerzalna rešitev za okužbo računalnika formatiranje diska in nova naložitev sistema. Najbolj dovršeni virusi in črvi se dandanes skrijejo v strojno-programsko opremo (firmware) računalniških komponent. Skriti pod stopnicami čakajo, da znova in znova okužijo razkuženi sistem, pri tem pa ne izbirajo metod.
Danes v svojem telefonu ali tablici nosite naokoli dve, štiri ali osem gigaherčnih procesorskih jeder, ki zmorejo sto in več milijard operacij na sekundo, za to pa porabijo manj energije kot pozicijske luči na avtomobilu. Pred dvajsetimi leti so bili osebni računalniki tisočkrat počasnejši, mobilni telefoni pa bolj podobni opekam kakor tablicam. Zgodba o razvoju procesorjev za mobilne naprave je obenem zgodba o vzponu podjetja ARM, ki je po desni prehitelo Intelovo arhitekturo x86.
Izdelovalec električnih avtomobilov in baterij tudi za druge znamke, Tesla Motors, ki bo sodeč po preostalih podvigih svojega lastnika, Elona Muska, kmalu počel še vse kaj drugega, razvija novo generacijo baterij, ki bi lahko namesto električnega vozila napajala kar celotne hiše. Razlogov je več, možnosti uporabe pa tudi. Fizika se načeloma strinja, podrobnosti pa bodo še zelo zanimive.
Često spregledana komponenta v računalniku je napajalnik. Pri nakupu novega stroja navadno skrbno preverimo lastnosti procesorja, matične plošče, grafične kartice in diska, na napajalni del pa kar pozabimo. Pri prenosnih računalnikih ga oklestimo na neugledno črno in vročo opeko na mizi, ki bi jo najraje pogrešili. Zakaj ga potrebujemo, kako deluje in zakaj velikost ni pomembna?
Kliče me znanec, ki v internetu ne najde nekih podatkov. »Prav, bom pogledal.« Po nekaj sekundah vpisovanja različnih ključnih besed končno najdem iskano stran in v naglici zdrdram v telefon: »Vpiši to in to ključno besedo v Google ter klini tretjo povezavo.«
Z bakrenimi in optičnimi kabli smo prepredli dobršen del kopnega in morja, da se lahko skoraj od koderkoli povežemo v internet. Tam, kjer kabli manjkajo, povezljivost zagotavljajo mobilne komunikacije. Preostala pa so še letala (in tudi ladje), kjer je bilo treba za dostop do interneta premagati nekatere druge fizikalne in ekonomske omejitve. Če imate srečo z letalsko družbo in dovolj globoko denarnico, lahko tudi deset kilometrov nad površjem brskate po internetu.
Osrednja paradigma v računalništvu je pomnilniška hierarhija. Čim hitrejši je pomnilnik (disk, SSD, flash, RAM, predpomnilnik, procesorski registri), tem manj ga imamo, in nasprotno. Prekladanje med različnimi vrstami pomnilnika je glavno ozko grlo pri obdelavi podatkov, zato bi razvoj hitrega, velikega in obstojnega pomnilnika bistveno pospešil računalnike. Veliko obljublja elektronska komponenta s tujim imenom memristor.
Tanka revolucija, ki je monitorje s katodno cevjo nadomestila z zasloni s tekočimi kristali, ni mogla mimo neopaženo, saj ni poskrbela le za boljšo in za oko prijaznejšo sliko, temveč je prinesla vidno spremembo monitorjev. Tehnološko enako revolucionaren je prehod na organske svetleče diode (OLED), ki pa bi ga zlahka po krivici spregledali.
Na splošno je matematika eden manj priljubljenih predmetov v šolah, čeprav se morda našemu povprečnemu bralcu ne zdi tako. Uporabljanje pravil o vrstnem redu računskih operacij in premetavanje enačb pač nista najbolj zanimivi prostočasni dejavnosti, računalniki pa to obvladajo. Dober razlog, da je hrvaško podjetje Microblink predstavilo aplikacijo, ki zna – reševati enačbe.
Večina prenosnih pametnih naprav svojo lokacijo na zemeljski obli pozna bolje kot njihovi uporabniki. Z iskanjem šibkih signalov satelitov, ki krožijo 20.000 kilometrov nad njimi, in nekaj matematike lahko vsak trenutek na nekaj metrov natančno izračunajo svoj položaj. Globalni sistem pozicioniranja (GPS) že dvajset let omogoča navigacijo praktično kjerkoli na zemeljskem površju in v zraku, za njim pa stoji več tisoč zaposlenih in 400 milijonov dolarjev na leto za vzdrževanje.
