Tipkovnice so si med računalniki podobne, poleg pogosto uporabljenih in samoumevnih tipk pa skrivajo tudi relikte zgodovine. Nekaterih nikoli ne pritiskamo, ker ne poznamo njihovega pomena ali ker jih moderni programi ne potrebujejo več, drugih pa niti ne moremo. Tak primer so tipke F13–F24, ki jih podpirajo vsi moderni operacijski sistemi, so del standarda in jih prepoznajo tudi programi, le fizično jih ne moremo najti. To pa še ne pomeni, da jih ne moremo uporabiti.
Elon Musk je pred desetimi leti naznanil rešitev težav z zastoji v mestnem prometu.
Zadnji dve leti poslušamo o postkvantnem šifriranju, ki je odporno na kvantne računalnike, četudi so ti danes še vedno v plenicah. A grožnja je realna, rešitve pa so matematiki pripravljali več desetletij. Pred nami je še najtežji korak – njihova uvedba v vsakdanje življenje. K sreči vam doma ni treba storiti nič drugega kot prebrati kakšen članek, denimo tega. Povsem drugače bo v organizacijah in podjetjih.
Preden posredujete interni dokument, ki ga je prejelo na tisoče ljudi v podjetju, dobro premislite! Danes je mogoče izdelati na tisoče malenkost prilagojenih dokumentov, ki takoj razkrijejo žvižgača. Več kot stoletje staro metodo je umetna inteligenca močno nadgradila.
Ko je bil svet računalništva še zelo drugačen, smo v 60. letih dobili zmogljivo orodje za iskanje vzorcev v besedilnih nizih. Umetnost regularnih izrazov, ki je bila v času terminalov in besedilnih datotek nepogrešljiva, se zdi danes pozabljena. Grafični vmesniki in umetna inteligenca so njeno poznavanje potisnili na obrobje, a pod površjem modernih nališpanih uporabniških vmesnikov teče več kot pol stoletja star koncept, ki zaradi svoje univerzalnosti in genialnosti alternative nima in je nikoli ne bo imel.
Za številne goste je prvi stik z državo javni prevoz z letališča. V Sloveniji ga imamo, izkušnja pa je vse prej kot preprosta. Če smo v tujini navajeni, da nas nedvoumni napisi usmerijo k železniški ali avtobusni postaji, kjer prislonimo kartico in se že peljemo, si moramo na Brniku res želeti sesti na avtobus, da nam bo to uspelo.
Največja težava tehnoloških teorij zarote ni, da so vse izmišljene, ampak v tem, da nekatere nastanejo na pogorišču resničnih zlorab. Če bi bila zgodovina tehnologije ena sama zgodba o preglednosti, poštenju in spoštovanju uporabnikov, bi bilo precej lažje zamahniti z roko. Toda ni. V njej so tajni programi, skrite oznake, prelomljene obljube, varnostne luknje, prisluškovanja, podatkovni posredniki, zlorabljene aplikacije, okuženi telefoni in naprave, ki so počele več, kot je pisalo na škatli.
Denar je bil vedno več kot le plačilno sredstvo. Je občutek svobode, možnost izbire, dokaz dela, rezerva za slabe čase in včasih zadnja zasebna stvar, ki jo imamo v žepu. Kovanec ali bankovec ne sprašuje, kdo smo, zakaj plačujemo ali ima transakcija dovoljeno oznako. Preprosto zamenja lastnika. Torej ni presenetljivo, da se ob vsaki napovedi digitalnega denarja pojavi tudi strah: Kaj pa, če bo denar nekoč mogoče izklopiti?
Orodij za delo z jezikom se kar tare, glavni pomislek pa ni več njihova kakovost, temveč varnost v najširšem pomenu besede. Potrebujemo suverena orodja, ki jih tuji komercialni ponudnik ne more samovoljno izklopiti, ki podatkov ne zbirajo in katerih izvor poznamo. Evropska komisija zaradi večjezičnosti Evrope že desetletja razvija računalniška jezikovna orodja, ki so zadnje desetletje brezplačno dostopna širokemu krogu evropskih uporabnikov.
V javnosti je zakoreninjena predstava, da so mlajše generacije bolj računalniško pismene, ker so se že rodile v digitalno okolje in so od mladih nog obkrožene z računalniki. Verjetno najbolj klišejski primer je vnuk, ki babici nastavlja brezžični usmerjevalnik in na namizje računalnika doda bližnjice do spletne televizije, Facebooka in brskalnika, ki mora imeti obvezno nastavljeno domačo stran na rtvslo.si ali kaj podobnega.
