Vsi telefonski proizvajalci poskušajo najti pravo mero funkcionalnosti, ki jo bodo odvzeli »srednjim« telefonom, torej tistim, ki imajo tudi večje, dražje, pro brate. Besedo »pro« je prvi zares začel zlorabljati Apple in potem mu je sledil še kdo. Tako ima tudi Huawei svoj »pro«, P40 Pro, ki smo ga že predstavili, tokrat pa si bomo pogledali P40. Kot rečeno, pomembno je, česa ta v primerjavi z modelom Pro nima.
P40 lite E je najcenejši član Huaweijeve družine P40 in nadaljuje tradicijo telefonov, ki se sončijo v soju slave svojih dražjih bratov. S P40 (Pro) ima bolj malo skupnega, saj gre za telefon, ki poskuša doseči higienski minimum pametnega telefona, a mu to ne uspe.
Govorimo o telefonu. Telefonu, za katerega hočejo 2500 evrov!
Po modelu Nova 5T je to zdaj drugi telefon na preizkusu, ki Slovenije ne bi smel videti. Gre namreč za telefon, ki ga je Huawei lani pred trgovinskim sporom med ZDA in Kitajsko dal na trg v Aziji. Trgovinski spor Huaweiju preprečuje nameščanje Googlovih storitev na svoje nove telefone, zato zdaj k nam prihajajo naprave, ki so še ujele čas pred prepovedjo.
Robustni pametni telefoni so niša na trgu, ki ima razlog za svoj obstoj v resničnih potrebah nekaterih uporabnikov. Hkrati pa meri tudi na tiste, ki jim je telefon že kdaj padel na tla in bi zato radi »nekaj bolj robustnega«. Xcover Pro je povprečen telefon, zavit v bolj robustno ohišje.
Vsake toliko je dobro naenkrat dobiti v roke četo telefonov istega proizvajalca in za nazaj izpolniti preglednico, ki so jo sestavili prodajniki tega podjetja. Alcatel (ta je v lasti kitajskega giganta TCL) poskuša s tremi telefoni zapolniti najcenejši del trga in začne z modelom Alcatel 1X, ki stane 100 EUR. To so tisti telefoni, ki jih kupujemo babicam, nato pa upamo, da so dovolj dobri, da nas ne bodo nenehno klicale za podporo.
Serija telefonov Nova ni, no, nova. Le pri nas v Evropi smo jo bolj redko videli, ker jo je Huawei v prodajo poslal na druge trge. Model 5T pa smo v roke dobili zaradi trgovinskega spora med Ameriko in Kitajsko, ki Huaweiju že pol leta preprečuje, da bi na svoje telefone namestil Googlove aplikacije. Prepoved namreč Huawei postavlja v nezavidljiv položaj, ko lahko na nove telefone namešča le odprtokodno različico Androida, ki sicer tehnično gledano je operacijski sistem. Ima pa dosti manjšo uporabno vrednost, saj na teh telefonih ne sme biti Google Play trgovine, Gmaila, Googlovih zemljevidov in ostalega programja, ki Android naredi to, kar je.
Sony v najvišjem cenovnem razredu nikoli ni bil zares na vrhu, ker so bili njegovi telefoni vedno malo predragi. Ali pa je bil fotoaparat slabši. Ali pa so vsi imeli zaslone OLED, Sony pa še kar LCD. Vedno je obstajal vsaj en razlog ali več, da Sony ni imel »najboljšega« Android telefona.
Od vseh podjetij, ki so na začetku pohoda pametnih telefonov stopila v ring, je bilo Sonyju najlažje pripisati največ možnosti za uspeh. Prenosne naprave so znali delati (Walkman), ko so začeli proizvajati nekaj novega, so imeli dobre modele (Trinitron TV) in niso se bali modernih tehnologij (Playstation). Da ne govorimo o tem, da so od vsega začetka vodilni pri proizvodnji tipal za fotoaparate.
Telefona Mi A1 in A2 sta bila, pa naj se še tako klišejsko sliši, zadetek v polno. Združila sta poceni in dostojno strojno opremo, ki jo Xiaomi zna delati, in goli Android v obliki Googlovega programa Android One. Ta prinaša hitre posodobitve in vmesnik brez navlake. Vsako leto, ko smo preizkušali najcenejše telefone, smo imeli le enega ali morda dva, ki sta sledila temu receptu. Dolgo so bili to telefoni Lenovo Moto G, zadnja leta pa je primat prevzel Xiaomi. Zdaj je razlika le ta, da je takšnih telefonov v ponudbi nekaj več. V tokratnem Mnenju na začetku revije lahko preberete o Umidigi F1 Play, ki je prav tako del programa Android One. Te taktike se drži tudi Nokia in njihove telefone prav zaradi zelo solidne izdelave ter čistega vmesnika lažje priporočamo kot poceni modele večjih proizvajalcev.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
