O Olympusovih digitalnih naslednikih zelo dobro prodajane analogne serije mju smo veliko povedali že pri obeh preizkusih prvotnih modelov mju 300 in mju 400 (marec, september 2003). Najnovejši model 410 se od modela 400 razlikuje le po podrobnostih, zato bomo tokrat krajši.
Olympus je v svetu digitalne fotografije že dokaj staro ime, v nižjem razredu analognih fotoaparatov pa se ponaša tudi z enim najuspešnejših modelov sploh, to je model Mju. Doslej so ga (v različnih serijah) prodali kar okoli 25 milijonov kosov. Nič čudnega torej, da so si v Olympusu vzeli čas za načrtovanje digitalne različice tega priljubljenega modela, z upanjem, da bo prišel vsaj blizu uspešnosti analognega. Mju 300 digital prinaša dobrodošlo novost in prednost - njegovo ohišje je bolj ali manj odporno proti vremenskim vplivom, kot sta dež ali sneg. Razvoj takega aparat niti ni povezan s tako majhnimi težavami, saj mora elektronika digitalnih fotoaparatov nekako odvajati toploto, drugače se na tipalih CCD hitro naredi odločno preveč šuma kot posledica previsoke temperature v ohišju aparata. V Olympusu so se torej lotili odpravljanja te težave in dokaj uspeli. Dokaj pravimo zato, ker je treba kljub temu priznati, da novinec pri občutljivosti za šum ni ravno med uspešnejšimi primerki digitalne tehnologije, a se vseeno po rezultatih glede tega uvršča nekje v spodobno sredino - to pomeni, da povprečen ljubiteljski uporabnik tega v vsakdanji rabi večinoma niti ne bo opazil.
Olympus je med "resnejšimi" kompaktnimi aparati z večjimi optičnimi povečavami doslej ponujal le dokaj drag model E-20, tako da v razredu zmogljivih kompaktnih modelov, v katerem sicer kraljujejo Fujifilm, Minolta in Sony, doslej ni imel pravega predstavnika. Z modelom C-8080 Wide Zoom (ali na kratko WZ) se to stanje nekoliko spreminja, saj gre za aparat, ki se ponaša z zmogljivim objektivom s petkratno optično povečavo. Goriščna razdalja ustreza 28-140 mm leica formata, svetlobna jakost je med 2,4 in 3,5. Objektiv so izdelali v isti tovarni kakor objektive sistema E-1, prav tem pa naj bi se po lastnostih in kakovosti kar najbolj približal. Olympus je mimogrede poskrbel tudi za to, da je aparat kar najhitreje pripravljen za delo, saj od vklopa do delovanja mine le kakšna sekunda do dveh (odvisno od postavitve objektiva, saj si aparat zapomni zadnji položaj).
V prejšnji številki Monitorja predstavljeni Olympusov novinec z 10× optično povečavo C-765UZ je zdaj dobil tudi nekoliko zmogljivejšega brata z imenom Olympus C-770 Ultra Zoom. Najopaznejša (in tudi najbolj reklamirana) novost je vsekakor možnost snemanja video posnetkov v obliki zapisa MPEG4, take posnetke pa odlikuje predvsem majhna velikost datotek. Vsekakor C-770 ni mišljen kot naslednik C-765, saj aparata skupaj nastopata v "boju" s trdo konkurenco.
Olympus je pred približno štirimi leti na trgu za domače uporabnike prvi ponudil digitalni fotoaparat, ki je imel širok razpon objektiva, hkrati pa po velikosti ni presegal primerljivih aparatov z dosti manj zmogljivim objektivom. Bliskovit razvoj pa narekuje stalno osveževanje ponudbe in tako je danes po nekaj vmesnih serijah že na voljo najnovejši fotoaparat iz te družine, Olympus C-765 Ultra Zoom.
Olympus je bil med prvimi izdelovalci digitalnih fotoaparatov, ki so ponujali modele z desetkratno optično ločljivostjo. Ker si nobeden od izdelovalcev ne more privoščiti zaostajanja za konkurenti, si novi, predhodnikom podobni modeli sledijo hitro drug za drugim. Olympus je tako skoraj hkrati predstavil tri med seboj dokaj podobne fotoaparate C-760 UZ, C-765 UZ in C-770 UZ. Prvi je na voljo model 760. Temu aparatu lahko že po zunanjem videzu pripišemo poreklo, saj je po oblikovnih potezah dokaj podoben drugim modelom iz družine UZ, le da je nekoliko manjši in lažji.
Olympus C-5060 Zoom je zelo podoben že pred letom in pol predstavljenemu modelu C-5050 Zoom, vendar prinaša nekaj dobrodošlih izboljšav. Oblika ostaja zelo podobna in precej spominja na klasične analogne modele fotoaparatov. V oči pade klasično oblikovano ohišje črne barve, predvsem zaradi svoje višine, saj je glede na predhodnika C-5060 še za sedem milimetrov višje. S tem so v Olympusu dosegli, da je bliskavica vgrajena v samo ohišje in je kljub temu precej više nad objektivom. To je tudi eden izmed razlogov, da je osvetljevanje bliže ležečih objektov manj "agresivno" in bolj točno, manj pogost je "učinek rdečih oči". Velika površina hrbtne strani aparata ni preveč natlačena s tipkami, dve tipki (za uporabo bliskavice in kompenziranje osvetlitve) sta na prirezanem stranskem delu, na gornjem delu ohišja je nekaj manj pogosto rabljenih tipk (recimo tipki za uporabo samodejnega sprožilca, izbiranje načina in področja ostrenja), stikalo za uporabo zuma, tipka za vklop, podnožje za zunanjo bliskavico ter enobarvni zaslon LCD, ki kaže podatke o nastavitvah in lahko pride prav tudi ob uporabi optičnega kukala. Na vrhu je tudi značilni Olympusov obroč za izbiranje načina fotografiranja. Popolnega samodejnega načina delovanja Olympus ne pozna (to je nastavitev, ki se ponavadi imenuje "auto"), najbolj samodejen način je nastavitev "P", pri kateri fotoaparat sam določa čas in velikost zaslonke, lahko pa nastavljamo druge nastavitve. Na voljo so tudi polsamodejni načini delovanja, pri katerih nastavljamo bodisi čas ali zaslonko, popolnoma ročni način "M", osebni modus ("My mode"), pet scenskih nastavitev in način za snemanje filmčkov.
V prejšnji številki Monitorja smo pod drobnogled vzeli Olympusov C-310 Zoom, ki se je izkazal kot dober nakup za začetniški vstop v digitalno fotografijo. Tokrat predstavljena fotoaparata istega izdelovalca, C-360 in C-460, sta v marsičem zelo podobna modelu C-310. Še najbolj opazna razlika je drsni pokrovček, ki ga imata novinca namesto stikala za vklop ter za zaščito objektiva ob izklopljenem aparatu.
Že na prvi vtis Olympusov novinec C-310 izdaja, da je namenjen predvsem uporabnikom, ki so se odločili preskočiti iz sveta preprostih analognih fotoaparatov, namenjenih družinski fotografiji, v nov, digitalni svet. Večina takih stavi predvsem na preprosto rabo, nekoliko manj pa na kakovost posnetkov in nekatere napredne zmožnosti, ki jih analogni predhodniki tako ali tako niso poznali.
Nikon je pred kratkim predstavil naslednika Coolpixa 5700, ki ga je nadgradil z zmogljivejšim osemmilijonskim tipalom CCD (gre za Sonyjevo tipalo), večina drugih lastnosti pa ostaja enaka kakor pri predhodniku. "Osemmilijonska" ločljivost pomeni 3264 × 2448 pik, kar je dovolj za velike povečave, dovoljuje pa tudi več rezanja. Objektiv zmore osemkratno optično povečavo, ki ustreza goriščni razdalji med 35 in 280 milimetrov leica formata. Objektiv krmilimo elektronsko - z dvema tipkama in motorčkom, zumiranje pa je hitro in ne preveč sunkovito. Svetlobna jakost pri širokem kotu znaša dobrih 2,8, v tele položaju pa pade na bolj povprečnih 4,2. Ostriti je mogoče od pol metra naprej, v makro načinu (oziroma pri ročnem ostrenju) pa od 3 cm naprej. Čas lahko nastavljamo od 1/4000 do osem sekund, ročno pa je mogoče zaslonko pustiti odprto do pet minut. Za dodatno osvetljevanje predmetov lahko uporabljamo vgrajeno bliskavico (ki ima največji domet 4 m) ali primerno zunanjo. Omenimo tudi, da ima Nikon kljub veliki ločljivosti sposobnost, da zajema slike s hitrostjo 5 slik na sekundo - žal pa lahko tako posnamemo le tri slike naenkrat. Drugi način omogoča zajemanje do 12 slik s hitrostjo 1,2 slike na sekundo.