Za številne goste je prvi stik z državo javni prevoz z letališča. V Sloveniji ga imamo, izkušnja pa je vse prej kot preprosta. Če smo v tujini navajeni, da nas nedvoumni napisi usmerijo k železniški ali avtobusni postaji, kjer prislonimo kartico in se že peljemo, si moramo na Brniku res želeti sesti na avtobus, da nam bo to uspelo.
V javnosti je zakoreninjena predstava, da so mlajše generacije bolj računalniško pismene, ker so se že rodile v digitalno okolje in so od mladih nog obkrožene z računalniki. Verjetno najbolj klišejski primer je vnuk, ki babici nastavlja brezžični usmerjevalnik in na namizje računalnika doda bližnjice do spletne televizije, Facebooka in brskalnika, ki mora imeti obvezno nastavljeno domačo stran na rtvslo.si ali kaj podobnega.
Že poltretje desetletje se država trudi vpeljati čim več elektronskega poslovanja, naša revija pa še desetletje dlje promovira digitalne tehnologije. Bralci bodo zato ob kontroverznem naslovu zastrigli z ušesi, a se na koncu tega prispevka – upam – strinjali z naslovom. Dolgoročno tudi država želi, da na svojih računalnikih ne bi imeli datotek p12/pfx, temveč bi uporabljali varnejše načine. Digitalna potrdila naj seveda ne gredo nikamor, a ne sodijo na lokalni disk.
Nekako smo pozabili, da elektroni, bajti in oblaki obstajajo v resničnem svetu, da imajo fizično manifestacijo, da njihova izdelava zahteva resnične surovine, da obratovanje troši otipljive energente. Koda se je razbohotila, sistemske zahteve so narasle. Morda nas bo aktualna pomnilniška kriza prisilila, da se bomo začeli obnašati odgovorneje.
V razvoj umetne inteligence se vlagajo nepredstavljive količine denarja, ki bi morale zelo kmalu prinesti v vseh ozirih pametnejši stroj od človeka. Večji in sposobnejši modeli, hitrejši in zmogljivejši čipi, bogatejši in globlji žepi. Le kaj bi lahko preprečilo domala neizogiben triumf umetne inteligence?
Redkokdaj si kakšen izum prihodnosti predstavljamo tako močno in tako vztrajno, nato pa dočakamo njegovo uresničitev. Oni dan sem ugotovil, da se mi je zgodilo prav to. Umetna inteligenca, avtomatizirano prevajanje in digitalizacija besedil so skupaj poskrbeli, da sem dočakal prihodnost izpred skoraj treh desetletij.
Živo se spomnim julijskega večera pred 24 leti, ko je bil zadnji dan delovanja Napsterja. Program, ki je od leta 1999 do 10. julija 2001 omogočal prenašanje skladb z interneta, je padel v sodni bitki. Napster je kršil vse mogoče zakone s področja avtorskih pravic, zato je bil njegov propad le vprašanje časa.
Pred skoraj 12 leti sem na tem mestu zapisal, da bitcoin nikoli ne bo nadomestil nacionalnih valut. Opredelil sem ga kot »nenavadno mešanico med denarjem in blagom, kakor zlato«, s katero lahko kaj prišpekuliramo, a brez intrinzične vrednosti.
Družbena omrežja hitro sklepajo, kaj nam je všeč, a so pri tem površna in nerealistično pretiravajo. Razumejo zgolj enostavno logiko: če je malo dobro, bo veliko boljše. Veliko enakega ali vsaj podobnega. Brskanji po njih nas hitro zapelje v zajčje luknje, ki se jih včasih sploh ne zavemo.
Cilj je bil preprost: priti v soboto popoldne iz Ljubljane v Celje. Način samoumeven: z vlakom. Izvedba pa – po nepotrebnem zapletena, nepovezana in kaotična. To je zgodba o uporabniški izkušnji digitalizacije Slovenskih železnic.
Arhiv
Po avtorjih
