Kitajščine se kampanjsko učim že nekaj let in sem daleč od tega, da bi jo govorila tekoče. Kljub temu sem jo v videu obvladala do popolnosti, vsako pismenko, ki ponazarja zlog, izgovorila brez napake in v pravem tonu kot naravni govorec. Slovnične napake in neprijetni premori so izginili, nadomestil jih je enakomeren, le nekoliko tuje zveneč glas. »Moja najljubša hrana je suši,« sem povedala brez kančka navdušenja ali veselja.
Louise Matsakis, The Atlantic Online
Video sem izdelala s programsko opremo losangeleškega zagonskega podjetja Heygen. Uporabniku omogoča ustvarjanje globoko ponarejenih posnetkov pravih ljudi, ki lahko 'povedo' tako rekoč vse, potrebuje le eno samo fotografijo obraza in besedilo, ki ju poveže s sintetiziranim glasom. Besedilo je mogoče prevesti v več kot 40 jezikov. Z mobilnika sem torej posnela selfi in že sem se lahko opazovala, kako tekoče govorim mandarinščino, kar je cilj, ki bo v resničnem življenju zame verjetno ostal nedosegljiv.
Posnetki, narejeni s Heygenovo programsko opremo, niso popolni – animacija selfija spominja na animatroniko v Disneyjevem čarobnem kraljestvu oziroma zabaviščni atrakciji z animiranimi lutkami It's a small world. A jezikovna tehnologija je dovolj dobra, da sem pomislila, ali učenje mandarinščine ni izguba časa. Nevronske mreže, sistemi strojnega učenja, ki poganjajo generativne umetnointeligenčne programe, kot je ChatGPT, so v preteklih nekaj letih hitro izboljšali kakovost samodejnih prevodov in pripomogli, da so celo starejša orodja, kot je Google Translate, zdaj mnogo natančnejša.
Lani je skrajno desni teoretik zarot na omrežju X delil več umetno ustvarjenih posnetkov, na katerih Adolf Hitler svoj govor leta 1939 predstavi v angleščini namesto nemščini.
Hkrati po vsem svetu upada število študentov, ki se odločajo za študij tujih jezikov. Na ameriških kolidžih se je skupni vpis na tuje jezike (torej brez angleščine) med letoma 2009 in 2021 zmanjšal za 29,3 odstotka, kažejo najnovejši podatki Zveze za moderne jezike. V Avstraliji se je leta 2021 le 8,6 odstotka maturantov vpisalo na študij tujega jezika, kar je zgodovinsko najmanjši delež. V Južni Koreji in na Novi Zelandiji univerze zapirajo oddelke za francoščino, nemščino in italijanščino. Neka novejša raziskava izobraževalne organizacije Education First je ugotovila, da ponekod znanje angleščine med mladimi upada.
Takšen trend je mogoče vsaj delno pojasniti z več dejavniki, vključno z motenim šolanjem zaradi pandemije kovida, vse večjo nagnjenost k osami in pičlejšemu financiranju družboslovnih programov. Naj bodo razlogi za preobrat politični, kulturni ali mešanica dejavnikov, je jasno, da zanimanje za tuje jezike upada ravno v trenutku, ko je na internetu razširjeno samodejno prevajanje.
V nekaj letih bo umetnointeligenčno prevajanje mogoče tako običajno in preprosto, da se bo milijardam ljudi zdelo samoumevno, da so elektronska sporočila, videoposnetki in glasba pravzaprav ustvarjeni v drugem jeziku, ne v njihovi materinščini. V zameno za to udobje bomo izgubili nekaj zelo pomembnega. Raziskave nakazujejo, da jezik vpliva na to, kako si ljudje razlagajo resničnost. Učenje tujega načina izražanja, branje in pisanje v tujem jeziku ljudem pomaga odkrivati drugačen pogled na svet – strokovnjaki, s katerimi sem se pogovarjala, so to primerjali z odkritjem novega načina razmišljanja. Ni naprave, ki bi lahko nadomestila tako globoko človekovo izkušnjo, kljub temu pa tehnološke družbe samodejno prevajanje vpletajo v vse več izdelkov. Ko bo tehnologija postala nekaj običajnega, bomo morda spoznali, da smo dopustili, da je globoke medčloveške povezave nadomestilo sporazumevanje, ki je tehnično dovršeno, vendar vseeno prazno.
Jezikovna orodja na temelju umetne inteligence (UI) so danes ena od funkcij družbenih aplikacij, platform za sporočanje in spletišč za točenje vsebin. Spotify se poigrava z orodjem za generiranje glasu razvijalca ChatGPT, podjetja OpenAI, ki prevaja podkaste in jih predvaja z gostiteljevim glasom, Samsung pa vabi kupce s trditvijo, da njegov novi pametni telefon Galaxy S24 sproti prevaja telefonske pogovore. Roblox je zatrjeval, da je njegovo umetnointeligenčno prevajalsko orodje tako hitro in natančno, da angleško govoreči uporabniki nemara ne bodo niti opazili, da je njihov sogovornik v resnici Korejec, na primer. Tehnologija – ki še posebej dobro deluje za jezike, dobro podprte z viri, kot sta angleščina in kitajščina, manj pa za jezike, kot sta, denimo, svahilščina in urdujščina – se uporablja tudi v zelo pomembnih okoliščinah, kot je prevajanje pričevanj prosilcev za azil in poročanja v živo z vojnih območij. Glasbeniki jo uporabljajo za prevajanje pesmi in vsaj en par ji pripisuje zasluge, da se je zato lažje zaljubil.
Jumpspeekovi oglasi ponazarjajo, kako bi programsko opremo za globoke ponaredke in samodejno prevajanje lahko uporabili za zavajanje in goljufanje ljudi.
Eden najnazornejših primerov uporabe se je pripetil v zagonskem podjetju Jumpspeak, ki izdeluje aplikacijo za učenje jezika, podobno Duolingu in Babbelu. Jumpspeak za vsaj nekaj oglasov na Instagramu in Facebooku ni najel živih dvojezičnih igralcev, temveč je očitno vključil človeške glasove, generirane z umetno inteligenco, ki berejo besedilo, prevedeno z modelom UI. Vsaj nekaj oseb v oglasih je najbrž privzetih oseb, na voljo na platformi Heygen. »Vse življenje se trudim z učenjem tujih jezikov, nato sem se v šestih mesecih naučil špansko, dobil službo v Franciji in se naučil francosko. Pred obiskom Kitajske sem se naučil mandarinščino,« v enem od oglasov našteva sintetični avatar in preskakuje med naštetimi jeziki. Celo aplikacija za učenje jezikov je vsaj pri trženju podlegla čarom UI.
Alexandru Voica, komunikolog, ki dela za drugega ponudnika orodij UI za videe, mi je povedal, da je na Jumpspeakove oglase naletel, ko je za svoje otroke iskal program za učenje romunščine, to je jezika njihovih starih staršev. Kot je pojasnil, oglasi ponazarjajo, kako bi programsko opremo za globoke ponaredke in samodejno prevajanje lahko uporabili za zavajanje in goljufanje ljudi. »Skrbi me, da nekateri v panogi tako rekoč tekmujejo, kdo bo manj poskrbel za varno uporabo UI,« je napisal v elektronskem sporočilu. (Oglase so po objavi tega članka odstranili, a ni jasno, kdo je poskrbel za to, saj se niti Meta niti Jumpspeak nista odzvala na prošnjo po pojasnilu. Tudi Heygen se ni takoj odzval na prošnjo po komentarju, kako Jumpspeak uporablja njegov izdelek za trženje).
Svet je že priča, kako se lahko vse skupaj grdo zalomi. Lani je skrajno desni teoretik zarot na omrežju X delil več umetno ustvarjenih posnetkov, na katerih Adolf Hitler svoj govor leta 1939 predstavi v angleščini namesto nemščini. Na posnetkih, ki naj bi bili menda izdelani s programsko opremo ElevenLabs, je slišati prirejen Hitlerjev glas in nekateri ljudje so komentirali, da z lahkoto sočustvujejo z njim: »Zveni, kot da so ti ljudje imeli svojo domovino raje od vsega drugega,« naj bi pod posnetkom komentiral neki uporabnik X. ElevenLabs se ni takoj odzval na prošnjo po komentarju (Tudi The Atlantic uporablja generator glasu tega podjetja za branje nekaterih člankov).
Gabriel Nicholas, raziskovalec v neprofitnem Središču za demokracijo in tehnologijo, mi je povedal, da je del težave s programi za strojno prevajanje tudi, da včasih tudi neupravičeno veljajo za nevtralne, ker menda ne vsiljujejo svojega zornega kota, kako besedilo prevesti iz enega jezika v drugega. V resnici ni enega samega pravega ali pravilnega načina za prenos stavka iz francoščine v ruščino ali katerikoli drugi jezik – to je prej umetnost kot znanost. »Študenti vprašajo: Kako se to reče v španščini? In jaz odgovorim: Ne izražajte se enako, saj je pristop v španščini drugačen,« mi je povedala Deborah Cohn, predavateljica španščine in portugalščine na univerzi Bloomington v Indiani, ki piše o pomembnosti učenja jezikov za krepitev ameriške državne varnosti.
V Darmoku je posadka na krovu vesoljske ladje Enterprise le stežka komunicirala z bitji z drugega planeta. Čeprav je kapitan Picard prevedel vse besede, ni mogel razumeti prispodob njihove kulture.
Med drugim sem na lep in zelo nazoren primer tega naletela v članku, ki ga je napisala prevajalka iz kitajščine. »Postavljanje lestve med zelo drugačnimi jeziki, na primer med kitajščino in angleščino, je včasih tako zahtevno kot tedaj, ko zdravnik postavlja most v pacientovem srcu,« je napisala. Prispodoba se mi je sprva zdela čudna, a se pri prevodu njenih besed iz mandarinščine na srečo nisem zanašala na ChatGPT. Prebrala sem človeški prevod profesorja Jeffreyja Dinga, ki je dodatno pojasnil, da ima prevajalka v mislih morda operacijo na srcu, ki je zadnje čase na Kitajskem zelo pogosta. To je le podrobnost, vendar sem se, ker sem razumela sobesedilo, lahko veliko bolj približala pravemu pomenu prevajalkinih besed.
Večina študentov pa verjetno nikoli ne bo niti približno tako tekoče obvladala jezika, da bi znala ločiti, ali je prevod dovoljšen približek izvirnika. Če se bodo predavatelji sprijaznili, da bo samodejna tehnologija prehitela tehnične zmožnosti povprečnega študenta tujega jezika, lahko samo upamo, da se ne bodo več osredotočali predvsem na slovnične vaje, temveč se bodo preusmerili na razvijanje kulturne kompetence oziroma razumevanje prepričanj in navad ljudi iz drugih okolij. Namesto da bi zaradi UI ukinjali jezikovne študijske smeri, bi morale izobraževalne ustanove bolj kot kadarkoli poudarjati medkulturne prvine učenja jezika, ki so študentom v izjemno pomoč, je prepričana Jen William, vodja šole za jezike in kulture pri univerzi Purdue in članica izvršnega odbora Zveze jezikovnih kateder.
Paula Krebs, izvršna direktorica Zveze za moderne jezike, je omenila priljubljeno epizodo iz leta 1991 v seriji Zvezdne steze: Naslednja generacija in poudarila nekaj podobnega. Imela je dostop do univerzalnega prevajalnika, da je lahko razumela osnovno skladnjo in semantiko tega, kar so govorili tujci, globlji pomen pa je zanjo ostal uganka.
Pozneje se je izkazalo, da so jedro njihovega jezika prispodobe, ki izvirajo iz njihove zgodovine in navad. Čeprav je kapitan Picard prevedel vse besede, ni mogel razumeti prispodob njihove kulture, je še razlagala Krebsova. Več kot 30 let pozneje na Zemlji razvijajo nekaj podobnega univerzalnemu prevajalniku, a podobno kot v Zvezdnih stezah ta nima zmožnosti, da bi kulturne pregrade premostil, kot jih znajo ljudje.
