Žrtve standardizacije

Žrtve standardizacije
Objavljeno: 13.7.2005 21:12 | Avtor: Vladimir Djurdjič | Kategorija: Mnenja | Revija: Julij 2002

Velika podjetja se trudijo, da bi svojo računalniško infrastrukturo čim bolj standardizirala in s tem poenostavila vzdrževanje, nadgradnje, rabo. Skratka, kar se da zmanjšala stroške lastništva, ki so lahko zelo visoki. Toda ali ta standardizacija res koristi, ali v isti sapi zavira razvoj in inovacije? Prav razvoj pa lahko pripelje do nižjih stroškov lastništva. Videti je kot začarani krog.

Veliki odjemalci računalniške tehnologije, bolj ali manj velika podjetja, državne in podobne institucije, so vsekakor zanimiv fenomen. Na eni strani so največji kupci najnovejših tehnologij, na drugi pa si prizadevajo, da bi bilo sprememb kar se da malo. Lahko bi celo rekli, da so "naravno konservativne". Sliši se morda nenavadno, celo sporno, toda vzrok za to je v pristopu odgovornih do računalniške infrastrukture.

Tu imamo namreč opraviti s pojavom, ki ga posameznik s svojim domačim računalnikom skoraj nikoli ne doživi. Lahko bi mu rekli tudi mora vsakega upravitelja in profesionalca, ki si z vzdrževanjem infrastrukture služi vsakdanji kruh. Namestitev tega ali onega programa, morda strojnega dodatka, je danes pri osebnem računalniku razmeroma preprosto opravilo. V najslabšem primeru vzame kakšno uro, seveda če vemo, kaj delamo. Tisti, ki imajo radi računalnike, se pri tem celo zabavajo... Toda če moramo to ponoviti na nekaj sto, morda celo tisoč računalnikih, se hitro zaplete. Zlasti če se računalniki razlikujejo med seboj in so vanje naloženi drugačni operacijski sistemi, programi, gonilniki, nastavitve ... Še tako veselje se lahko sprevrže v breme.

Tako "vsestranskost" so v preteklosti drago plačala tudi številna velika slovenska podjetja. Mnoga so se dobesedno utapljala v mešanici najrazličnejših sistemov in razmere so prej ali slej ušle iz rok. Večinoma je sledila povsem drugačna faza oziroma filozofija, standardizacija strojne in programske opreme. Lep izraz, ki pa lahko prinese nove nevšečnosti in težave.

Težava je kot na dlani - vprašanje je, kako standardizirati tehnologijo, ki je znana po tem, da se spreminja hitreje, kakor lahko dojamemo, kaj šele izvajamo. Kje so meje in kako pri vsem skupaj obvladovati stroške? V javnosti, denimo, prevladuje mnenje, da podjetja kupujejo zmogljive računalnike za svoje zaposlene zato, ker ti pač potrebujejo "močne" sisteme za "močne" programe. V resnici pa to ne drži. Za večino današnjih pisarniških zahtev namreč povsem zadošča tudi najosnovnejši osebni računalnik. "Power userjev", uporabnikov, ki res potrebujejo zmogljive sisteme, je v resnici precej malo. Podjetja zmogljive računalnike kupujejo predvsem zato, ker računajo, da bodo zadostovali vsaj za nekaj let rabe. Če bi kupili že danes "šibek" računalnik, bi ta zastaral prej kakor najnovejši model in prej postal nezdružljiv z bodočimi zahtevami programske opreme in uporabnikov.

Poleg tega si veliki uporabniki težko privoščijo, da bi vse računalnike in drugo opremo naenkrat menjali, saj je finančno to domala povsod nesprejemljivo. Namesto tega imamo navadno opraviti s faznimi zamenjavami, recimo po nekaj oddelkov ali določeno število računalnikov hkrati. To pomeni, da so menjave nekoliko bolj enakomerno razporejene, finančno breme manjše, pa tudi fizično jih je laže izvesti. A kaj, ko se od ene skupine zamenjav do druge računalniki že spremenijo. Na novo je treba preveriti združljivost s programi, gonilnike, nastavitve ... skratka, minulo delo je včasih zaman.

Nič čudnega, da je pred vsako spremembo v službah za IT pravi upor. Zato so sprejete le tiste spremembe, ki so nujne, in tiste, ki so skrbno načrtovane. Kakršnokoli odstopanje takoj izzove odpor, lahko tudi zelo hud, tistih, ki so odgovorni za pravilno delovanje sprememb
Ne vem, kaj točno je mislil pod "njihove"?

Pa vendarle ni tako preprosto. Računalniki oziroma strojna oprema so le del zgodbe. Še huje zna namreč biti pri programski opremi. Programe je teže nadzirati, dalj časa potrebujemo za namestitev in žal se nenehno "kvarijo" (kar je sicer raztegljiv pojem). Zato je tu restriktivnost upraviteljev še hujša in odločitve še previdnejše. Že nadgradnja lahko postane sila drag "šport", zlasti če se vmes kaj zalomi. Nič čudnega, če v marsikaterem podjetju najdemo razmeroma stare različice programskih izdelkov, saj za nove preprosto ni sredstev (najpogosteje človeških), s katerimi bi jim bili zadovoljivo kos.

Žal to ni ravno pogodu izdelovalcem programske opreme, ki služijo mastne denarce prav z novimi različicami znanih programov. Za Microsoft je najbrž to sploh najhujša grožnja, ki se je skrbno varuje. Postalo je že tako zapleteno, da z novimi licenčnimi pogodbami stranke dobesedno sili v nadgradnje, saj morajo sicer čez čas zopet kupiti polne različice izdelkov brez popustov. To je po eni strani finančno breme, po drugi strani pa zahteva šolanje, vzame čas za namestitev in tako naprej. Nič čudnega, če se marsikomu zdi, da je ujet v začarani krog, ki se vse bolj oža. Le redki si upajo iz njega.

Zavedati se je namreč treba, da sestavljajo licence in strojna oprema še vedno le manjši del potrebnih sredstev za vzpostavitev delujočega sistema. Najdražje je brez dvoma delo ljudi in njihovo znanje. To so dejavniki, ki jih je zelo težko menjati in spreminjati, vložek vanje pa se povrne šele čez čas. Z drugimi besedami, podjetja bodo uporabljala tisto, kar njihovi strokovnjaki poznajo in so sposobni vzdrževati ali narediti v primernem času. Vsako odstopanje je strošek, ki ga je zelo težko upravičiti.

Standardizacija torej dobro opravlja svojo nalogo v operativi, a s svojim bistvom zavira inovacije. Če se na trgu znajde nov, izvrsten, a konkurenčen izdelek, za katerega pa ni potrebnega znanja (navadno drugega izdelovalca), bo ta izdelek kljub kakovosti največkrat obtičal na seznamu zavrnjene tehnologije. Čim večje spremembe prinaša, tem teže se bodo odgovorni navdušili zanj.

Poglejmo, denimo, Linux ali najnovejši pisarniški paket StarOffice. Čeprav sta oba cenejša (celo brezplačna), imata le malo možnosti za hiter vstop v velike družbe. Te so namreč toliko vložile v standardizacijo, šolanje, upravljanje in postopke, da že hiter izračun pove, da se prehod praviloma skoraj ne izplača. Da ne govorimo o tem, da odgovorni v informacijskih službah že ob sami omembi takega prehoda dobijo hud glavobol. Postajamo torej žrtve standardizacije in uveljavljeno stanje prevlada nad spremembami.

In kje je izhod iz tega začaranega kroga? Videti je, da celo brezplačne (alternativne) rešitve le težko tekmujejo z že uveljavljenimi in znanimi. Toda k sreči inovacije ne poznajo meja. Prej ali slej se zgodi, da taka ali drugačna nova tehnologija dovolj mamljivih lastnosti, da prinaša resnične in otipljive prednosti pri reševanju vsakdanjih problemov, vendarle prodre
Ne vem, ugibam.

Citat:

"Za večino današnjih pisarniških zahtev namreč povsem zadošča tudi najosnovnejši osebni računalnik."

Citat:

"Prej ali slej se zgodi, da taka ali drugačna nova tehnologija dovolj mamljivih lastnosti, da prinaša resnične in otipljive prednosti pri reševanju vsakdanjih problemov, vendarle prodre.
To je spet tisti "pol"stavek...

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki