Pred 20 leti sem v redni službi raziskoval internetno cenzuro, moja dodatna dejavnost pa je bilo svetovanje aktivističnim organizacijam o internetne varnosti. Novinarjem na Kitajskem sem poskušal omogočiti dostop do neprečiščenega interneta, demonstrantom na Bližnjem vzhodu pa sem pomagal izogniti se brisanju njihovih spletnih vsebin.
Ethan Zuckerman, The Atlantic Online
Takrat je necenzuriran internet pomenil svetovni splet, kot je dostopen iz Združenih držav Amerike, in večina strategij za izogibanje cenzuri je temeljila na tem, da se prek ameriške internetne povezave omogoči dostop nekomu v cenzurirani državi. Kočljiva vsebina – posnetek protesta, na primer – se je na spletu najlažje obdržala, če so jo naložili prek ameriške platforme, na primer Youtuba. Na začetku 2008 sem za digitalne aktiviste pripravil predavanje z naslovom Teorija o ljubki mački. Po tej teoriji so bile najboljše orodje za aktiviste ameriške platforme za gostovanje fotografij in posnetkov memov z mačkami, saj če bi država cenzurirala aktivistične vsebine, bi si odtujila državljane, ker bi jim odrekla tudi veliko prijetnih nedolžnih vsebin.
To so bili preprostejši časi. Elon Musk je bil komaj milijonar in od prenehanja veljavnosti njegovega ameriškega študentskega vizuma je minilo šele nekaj let (zanikal je, da bi v ZDA delal brez zahtevanih dovoljenj). Marka Zucerberga so zbadali, ker je namesto 900.000 dolarjev vredne zapestne ure nosil brezimne majice. In ZDA so veljale za domovino svobodnega, necenzuriranega interneta.
Tega obdobja je zdaj konec. Ko je 20. januarja letos Donald Trump postal novi ameriški predsednik, so posnetki njegove prisege preplavili Youtube in Instagram, medtem ko jih je bilo na Tiktoku manj – manjkali so namreč prispevki številnih ameriških uporabnikov. Aprila lani je takratni predsednik Joe Biden podpisal zakon o zaščiti Američanov pred aplikacijami, ki jih nadzorujejo tuji neprijateljski tekmeci, s katerim so hoteli kitajski Tiktok prisiliti, da bi privolil v prodajo ameriškemu podjetju, ali pa bi mu 19. januarja 2025 onemogočili delovanje v ZDA. Vrhovno sodišče je soglasno podprlo zakon. Trump se je odločil, da storitve ne bo prepovedal, in je podaljšal rok, do katerega bi Kitajska platformo morala prodati ameriškemu podjetju. Javnost je ugibala, da najverjetneje dobremu Trumpovemu kolegu Musku. (Bytedance, lastnik Tiktoka, je vsa ugibanja zanikal.)
Če bi Tiktok res ukinili, bi bil to žalosten trenutek za vse, ki cenijo ameriško varovanje svobodnega govora in dostopa do informacij.
Če bi Tiktok res ukinili, bi bil to žalosten trenutek za vse, ki cenijo ameriško varovanje svobodnega govora in dostopa do informacij. Leta 1965, ko je hladna vojna oblikovala ameriško nacionalno varnost, je vrhovno sodišče razsodilo, da mora pošta sama od sebe dostavljati publikacije, ki jih je vlada označila za komunistično propagando, namesto da prejemnike sili, naj najprej pisno potrdijo, da želijo prejemati takšno pošto. Odločitev je bila soglasna in utrdila predstavo, da imajo Američani pravico sami presojati, kaj bodo izbrali na 'tržnici zamisli'. Pravniki so v pismu podpore Tiktoku zapisali, da ameriška vlada danes narekuje veliko hujše zatiranje svobode govora, saj ameriški državljani sploh ne bi imeli niti možnosti s posebno prošnjo zahtevati dostop do informacij, temveč preprosto ne bi več smeli in mogli dostopati do njih.
Bidnova vlada in njeni podporniki so pač ocenili, da je Tiktok prenevaren za dovzetne Američane. Državna pravobranilka Elizabeth Prelogar je v svojem govoru v zagovor prepovedi argumentirala, da kitajsko lastništvo Tiktoka in nadzor nad njim predstavljata nesprejemljivo grožnjo državni varnosti, saj bi to tuji neprijateljski vladi omogočilo zbiranje podatkov in manipuliranje z vsebino, ki jo na Tiktoku pregledujejo ameriški uporabniki. Kljub vsemu pa je priznala, da nevarnosti in škodljivih posledic še ni zaznati. Odločitev vrhovnega sodišča izrecno potrjuje te strahove: »Kongres ugotavlja, da je prodaja nujna kot odziv na upravičene pomisleke o državni varnosti v zvezi s Tiktokovim zbiranjem podatkov in z njegovo povezavo z neprijateljsko državo.«
Tiktok ima v ZDA okoli 170 milijonov uporabnikov in ne vemo, kako bi se ti odzvali na prepoved, lahko pa si ogledamo, kaj se je zgodilo v Indiji.
V mojem laboratoriju na massachusetski univerzi v Amherstu preučujemo vsebine na Tiktoku in Youtubu. Med raziskovanjem smo naleteli na nekaj zanimivih podatkov. Leta 2016 so videoposnetki v hindujščini predstavljali manj kot odstotek vseh posnetkov, ki so jih tistega leta naložili na Youtube. Do leta 2022 se je ta delež povečal na več kot desetino. Menimo, da to ni le posledica boljšega prenosa in večje razširjenosti mobilnikov v Indiji, temveč tudi uradne prepovedi Tiktoka junija 2020. Ko smo pregledali videe v hindujščini, naložene leta 2020, smo našli nesporne dokaze o prebegu uporabnikov Tiktoka na Youtube. Številni novi posnetki so bili namreč dolgi točno 15 sekund, kar je omejitev, ki je na Tiktoku veljala do leta 2017, nekateri posnetki pa so bili na začetku ali koncu označeni z napisom Tiktok.
Tako kot Američani so se tudi Indijci pri prepovedi sklicevali na državno varnost, vendar je bil indijski argument še tehtnejši: Indija in Kitajska sta se takrat tudi vojaško spopadli na skupni meji. A Tiktok je imel za Indijo večjo težo, kot jo ima za ZDA. Po naših ocenah so indijski uporabniki do sredine 2020, ko je začela veljati prepoved, na portal naložili več kot pet milijard posnetkov. (Po podrobnejšem pregledu posnetkov smo odkrili dokaze, da Tiktok v južni Aziji morda uporabljajo bolj kot storitev videoklepeta za ohranjanje stikov s sorodniki in prijatelji kot platformo za samooklicane vplivneže.) Še danes, skoraj pet let po prepovedi, Indijo pri nalaganju posnetkov na kitajsko storitev prekašajo le Pakistan, Indonezija in ZDA; po ocenah je več kot četrtina posnetkov na Tiktoku iz južne Azije in le dobrih sedem odstotkov jih je ameriškega porekla.
Ko so se indijski ustvarjalci vsebin na Tiktoku morali umakniti s platforme, so se pojavile nove sorodne indijske aplikacije, ki so upale, da bodo prestregle val uporabnikov, a večinoma niso bile uspešne – nobeno teh malih zagonskih podjetij v domovini ni doseglo takšne priljubljenosti, da bi se lahko kosalo z izdatno financiranima ameriškima ponudnikoma Youtubom in Instagramom. Lahko bi rekli, da je bila indijska prepoved celo subvencija ameriškima družbama Google in Meta, pravilno so jo tudi ocenili kot dokaz, da se vlada premierja Narendra Modija odmika od globalnih demokratičnih vrednot in se vrača k bolj zaprti družbi.
Do nedavnega sem mislil, da bi ukinitev Tiktoka v ZDA imela podobne posledice – z njo bi subvencionirali in zaščitili domače tehnološke ponudnike (ki so, kar je nekoliko nenavadno, stali v vrsti, da bi lahko donirali strankam v bodoči administraciji). A ameriški uporabniki so iznajdljivi in v času negotovosti, kaj bo s Tiktokom, se jih je dovolj preselilo na kitajsko družabno omrežje Xiaohongshu – v angleščini ga imenujejo kar Red in pogosto prevajajo kot Rdeča knjižica –, da se je aplikacija povzpela na vrh lestvice družbenih omrežij, presnetih na mobilnike, tako androide kot iphone. Omrežje so prvotno zasnovali kot potovalni videovodnik po Hongkongu za celinske kitajske turiste. Vmesnik je Tiktokovim uporabnikom dobro znan in kitajski uporabniki ameriškim novincem zaželijo dobrodošlico z goro prijaznih vabil k učenju pogovorne mandarinščine ali kitajske kuhinje ter k prebiranju nasvetov, kako se izogniti cenzuri na omrežju.
Kitajski in ameriški uporabniki verjetno ne bodo dolgo delili prostora na Xiaohongshuju. Država namreč od ponudnikov, katerih orodja postanejo priljubljena zunaj Kitajske, običajno zahteva prilagoditev ponudbe za kitajske in posebej za tuje uporabnike. Weixin, priljubljena aplikacija za sporočanje in kratke bloge na Kitajskem, je v preostalem svetu ločena platforma Wechat. Tiktok je podružnica kitajske mreže Douyin, in celo če bi kitajska vlada, ki sluti veliko oglaševalsko priložnost, Tiktokovim prebežnikom dovolila, da ostanejo na Xiaohongshuju, bi enaka logika, ki je kongresu skoraj omogočila prepoved Tiktoka, najbrž veljala tudi za vsa druga kitajska podjetja, ki bi lahko zbirala podatke in manipulirala z vsebinami ameriških uporabnikov.
Čeprav menim, da uporništvo danes ne more biti dolgega veka, mi vzbuja upanje, ker se Američani zavedajo, da je prepoved katerekoli priljubljene platforme v nasprotju z ameriškimi vrednotami. Ko bi še ameriški voditelji imeli takšen uvid.
Ko sem internetnim aktivistom leta 2008 svetoval, kako se izogniti cenzuri, sem v svojo predstavitev vključil tudi poglavje z naslovom Kitajski dodatek. Čeprav večina držav ne bi mogla cenzurirati družbenih omrežij, ne da bi pošteno ujezila svoje državljane, je Kitajska dovolj velika, da lahko ustvari vzporedni sistem družbenih omrežij, ki zadostijo potrebam večine uporabnikov po zabavi, hkrati pa onemogoči aktiviste. Nisem pa pričakoval, da bodo tudi Američani morali bežati pred svojo vlado in se zatekati na kitajske video platforme s strogim nadzorom nad vsebinami.
Usoda Tiktoka v ZDA še ni odločena. Če bo obveljala prepoved, bi jo Trump lahko izničil s predsedniškim odlokom, češ da platforma ne predstavlja več grožnje državni varnosti. Ali pa bi se lahko odločil, da vlada zakona preprosto ne bo upoštevala. Musk, Zuckerberg ali kateri od drugih Trumpovih prijateljev bi lahko kupil platformo. A za milijone Američanov je škoda že storjena: predstava o Ameriki kot znanilki svobode govora je zaradi sramotne grožnje s prepovedjo za vedno omadeževana.
